Edin Ambrož je eden izmed Slovencev, ki se je zaradi težke gospodarske situacije doma odločil za odhod v tujino. Na Tenerifu dela kot športni animator v hotelskem kompleksu, spomladi pa se mu obeta tudi nov projekt – nogometna šola za otroke. O vrnitvi v Slovenijo za zdaj ne razmišlja, saj mu je tamkajšnja kultura bližje kot slovenska, ne izključuje pa niti možnosti, da bi si tam ustvaril družino.
Diplomant upravnih ved, ki prihaja z Mosta na Soči, v Sloveniji ni našel dela, ki bi ga osrečevalo. V Ljubljani je opravljal delo, s katerim je zaslužil zgolj toliko, da je shajal iz meseca v mesec. Zato se je odločil za odhod na Tenerife, kjer opravlja delo, ki mu obenem predstavlja tudi najljubši hobi. Kljub temu da za zdaj ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo, pa se bo nekoč verjetno vrnil – vendar bo to lahko šele čez 5, 20 ali pa 30 let.
Kaj vas je pripeljalo do odločitve, da odidete v tujino?
Prvi razlog je bil zagotovo ta, da sem si od vedno želel raziskovati svet – odkrivati nove stvari, doživeti nove izkušnje in slediti svojim sanjam. Drugi razlog pa je bila slaba gospodarska situacija v Sloveniji. Težko je bilo dobiti službo, s katero bi lahko živel življenje, ne pa da delaš samo zato, da preživiš. Velika razlika je med tem, ali živiš ali si živ. V Sloveniji so ljudje črnogledi, vse je samo rutina. Tak način življenja mi ni všeč. Zato sem pač šel.
Zakaj ravno na Tenerife?
Navdušila me je prijateljica, ki tukaj živi že nekaj časa in mi je povedala veliko lepih stvari o življenju na otoku. Stalno je toplo in sončno vreme. V bistvu je bilo lepo vreme eden izmed glavnih razlogov (smeh). Sicer pa me Španija tudi nasploh navdušuje, predvsem njihova mentaliteta.
Ste imeli pred odhodom tja že zagotovljeno službo?
Ne. Ko sem se odločil, da bom pustil službo v Ljubljani, še nisem imel ničesar dogovorjenega. Isti dan, ko sem diplomiral, sem rezerviral nepovratno letalsko karto. Ko sem prišel sem, nisem imel nič. Niti lastnega stanovanja niti službe.
Kako ste se potem znašli?
Prvi teden sem bival pri kolegici. Vsak dan sem zjutraj vstal in iskal službo. Od vrat do vrat. Imel sem kar precejšnjo srečo, saj sem po desetih dneh dobil delo v hotelu in istočasno tudi stanovanje.
Zakaj vam je njihova kultura tako blizu? V čem se najbolj razlikuje od slovenske?
V mnogih stvareh se razlikuje. Izpostavil bi to, da so ljudje tukaj veliko bolj pripravljeni pomagati sočloveku. Ko sem prišel sem, so mi vsi pomagali. Od urejanja birokratskih zadev na občini do nabave v trgovini. Ljudje so bolj topli in odprti, v Sloveniji pa je večinoma ravno nasprotno.
Za Slovenijo je značilno, da se ljudje zelo radi ukvarjajo z življenji drugih ljudi. Tukaj je drugače. Odkar sem tukaj, še nikoli nisem slišal koga, da bi sploh govoril o drugih ljudeh. Niti slabo niti dobro. Vsak živi svoje življenje. Lahko si to, kar si. Lahko greš brez majice iz stanovanja, pa te nihče ne bo čudno gledal.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
To se velikokrat tudi sam sprašujem. Sem namreč spontana oseba. Trenutno se zagotovo ne bi vrnil v Slovenijo, razen na dopust. Za zdaj imam namen ostati v tujini. Videl sem, da se da. Razširil sem si obzorja. Slovenija je premajhna, da bi vse življenje preživel tam. Mogoče se bom kdaj vrnil, vendar za zdaj o tem ne razmišljam.
Morda poroka s kakšno otočanko, otroci …
Za zdaj še nisem razmišljal o tem, saj sem še samski. Ampak da, dekleta tukaj so zelo lepa. Tako da … Nikoli ne veš (smeh).
Dejali ste, da se za zdaj ne nameravate vrniti v Slovenijo. Kaj pa kasneje v prihodnosti?
Trenutno nimam tega namena. Vendar mislim, da v nekem obdobju – mogoče bo to čez 5, 20 ali pa 30 let – se bom zagotovo vrnil. Konec koncev je Slovenija moj dom. In to bo vedno ostala. Še vedno sta tam moj jezik in moja kultura. Tam je moja družina. V Sloveniji sem odraščal, tam imam spomine. Zagotovo se bom nekoč vrnil. Verjetno takrat, ko bom videl, da sem v tujini dosegel vse, kar se je dalo doseči. Takrat se bom zagotovo vrnil.
Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije?
Zagotovo družino in ožji krog prijateljev. Slovenije kot države ne pogrešam preveč, temveč samo ljudi, na katere sem bil tam navezan. To sta mama in brat ter ožji prijatelji. Z njimi sem redno v kontaktu.
Ali kaj spremljate novice iz Slovenije? Kaj vas je v zadnjem času najbolj presenetilo oziroma pretreslo?
Novic na splošno ne spremljam veliko. Televizije sploh nimam. Tega ne potrebujem, saj večino dni preživim zunaj na prostem. Presenetila me je zagotovo migrantska kriza in postavljanje ograje na meji. Najbolj šokiralo pa me je dejstvo, da se ni nič spremenilo. Decembra sem bil tam na dopustu en teden. Ljudje so bili negativno nastrojeni, še vedno uporabljajo krizo kot izgovor za svoj neuspeh, svojo nesrečo. Opazil sem zelo negativno vzdušje. Torej, lahko bi rekel, da me je še najbolj šokiralo to, da se ni nič spremenilo.
Kaj bi priporočali Slovencem, ki razmišljajo o odhodu v tujino?
Priporočam jim, da to storijo. Jaz sem bil v enaki situaciji. Vedno sem prijateljem na pijači samo govoril o tem, da bi šel. Potem, ko razmišljaš, te je strah, da bi šel sam. Tudi finance so mnogokrat težava. Potrebno je slediti svojemu srcu. Pojdi tja, kamor si želiš. Če ti bo uspelo – super. Če ti ne bo – bo to ena izkušnja več v življenju. Še vedno se lahko vrneš. Jaz mislim, da če hočeš, ti bo uspelo. Vse je v glavi. Jaz bi tukaj uporabil slogan od podjetja Nike: “Just do it.”
Nina Knapič