V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja čas, ki je pripomogel k temu, da je določen narod postal sam svoj gospodar na lastni zemlji. Iz tega razloga je pripadnike naroda na ta čas vežejo pozitivni občutki. Namesto, da bi se množično slavilo osamosvojitev, pa po 33-letih živimo v času, ko marsikdo še vedno sanjari in opeva čase, ko smo živeli v času komunistične Jugoslavije, in ko oblast brez kakršne koli slabe vesti ukine Muzej slovenske osamosvojitve, ki je posvečen najpomembnejšemu in najsvetlejšemu trenutku naše zgodovine.
Na današnji dan leta 1991 so zaživele dolgo trajajoče sanje naših očakov. Slovenija je namreč formalno gledano postala samostojna in neodvisna država. Za samostojno državo smo se Slovenci in Slovenke sicer odločili na plebiscitu, ki se je odvil 23. decembra 1990. Udeležba je bila 88,5-odstotna, za samostojno in neodvisno državo je glasovalo 95 odstotkov volivk in volivcev. Slovenska skupščina je rezultate razglasila 26. decembra 1990, zato v spomin na ta dogodek 26. decembra praznujemo dan samostojnosti in enotnosti.
Zbrali smo pogum
Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela ključne dokumente s področja osamosvojitve (Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ustavni zakon za njeno izvedbo in Deklaracijo o neodvisnosti), na osnovi katerih so šli republiški organi v prevzem funkcij, ki so bili do tedaj v domeni federacije. Ker je bila želja, da se prevzem oblasti izvede čim hitreje kot je to mogoče in brez obsežnih spopadov, je datum najprej veljal za tajnega. Obstajalo je namreč pričakovanje, da se bodo zvezni organi na dogodek vnaprej pripravili.
“Naj živi samostojna in neodvisna Slovenija!”, so bile odmevne besede, ki jih je tedaj ob vodenju skupščine izrekel dr. France Bučar. Samostojnosti in neodvisnosti slovenske države pa se tedaj niso veselili vsi. Kot je razvidno iz spodnjega posnetka, je mogoče videti, kako nič kaj dobro razpoložen je bil tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan, kateremu samostojna Slovenija ni bila nikoli intimna opcija.
26. junija 1991, torej dan po sprejemu temeljnih dokumentov, je na Trgu republike pred hramom demokracije zavihrala zastava novonastale države, ki je zamenjala dotedanjo zastavo Socialistične republike Slovenije. Na mejnih prehodih so jugoslovanske table in zastave zamenjali s slovenskimi, določeni so bili mejni prehodi s Hrvaško.
Slovenska neodvisnost ni prišla sama od sebe
Sledilo je težko obdobje, saj je postalo jasno, da bo potrebno odločitev slovenskega naroda po samostojni Sloveniji braniti tudi vojaškimi sredstvi. Temelji suverenosti na področju obrambe so bili postavljeni s sprejemom ustavnih dopolnil o Teritorialni obrambi. “Bitka s časom je postajala vse bolj dramatična, kolikor bolj se je bližal konec šestmesečnega pripravljalnega roka za razglasitev neodvisnosti in prevzem dejanske oblasti. Velika večina javnosti in tudi politikov se ni povsem zavedala, kaj vse lahko prinese 26. junij 1991”, se je obdobja v knjigi Premiki spominjal takratni minister za obrambo Janez Janša.
Zvezni izvršni svet (ZIS), ki ga je vodil jugoslovansko usmerjeni Hrvat Ante Marković je sprejel odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji. Že 26. junija je JLA pričela z zastraševanjem, saj so pričela letala JLA preletavati večja slovenska mesta. Na Primorskem pa so se proti mejnim prehodom že začeli valiti tanki reškega korpusa, ki ga je vodil general Marijan Čad. Protiletalska oklepna baterija JLA iz Karlovca je 27. junija ob 1.15 prestopila slovensko-hrvaško mejo, s čimer se je uradno začela vojna, ki je trajala do 7. julija.
Slovenija si je uspela priboriti veliko zmago, čeprav se je spopadla z Jugoslovansko armado, ki je veljala za tehnično peto najmočnejšo vojsko v Evropi. To je bilo mogoče, saj so bili tedaj Slovenci dovolj pogumni in enotni, da so uspeli doseči zgodovinski cilj. Poleg enotnosti naroda in poguma njegovega oboroženega dela je h kovanju velike zmage v vojni za Slovenijo pripomogla tudi trdna politična volja vlade koalicije Demos pod vodstvom Jožeta Pučnika. Zelo pomembna pa je bila tudi samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije.
Praznujmo dan državnosti s ponosom in izobesimo zastave, saj je potrebno zavedanje, da neodvisnost nikakor ni prišla sama od sebe, ampak si jo je bilo potrebno izbojevati.
Ž. N.