Marsikje v Evropi lahko vidimo, kako nove muslimanske prišleke obravnavajo kot prvorazredne državljane v odnosu do domačega prebivalstva, čeprav so prav ti na podlagi svojega težaškega dela polnili državne blagajne. Mizerne pokojnine, visoki stroški oskrbe azilantov, nezadovoljstvo mladih pri iskanju zaposlitve, čedalje pogostejši teroristični napadi, so razlogi, zakaj ima marsikdo dovolj, da je drugorazredni državljan v državi, v kateri se je rodil in za svobodo katere so življenje dali njegovi predniki. Naslednji primer, ki to prakso dokazuje na slovenskih tleh, nam je posredovala bralka Ana, ki je med sproščanjem v enem izmed blejskih hotelov doživela “neprijetno in diskriminatorno izkušnjo.”
Bralka Ana se je nič hudega sluteča odločila za sproščanje v blejskem hotelu Kompas s štirimi zvezdicami, ko je bila ob obisku hotelskega bazena deležna diskriminacije. Pred vstopom v bazen je namreč obvezno, da se vsak od kopalcev iz higienskih razlogov stušira. Očitno pa to velja le za nekatere goste. Naša bralka je namreč opazila, kako se je ženska skupaj z otroki v tradicionalnih muslimanskih oblačilih in pokrita čez glavo odpravila plavati, ne da bi se prej stuširala. Glede na to, da od ženske plavalke in njenih otrok nihče ni zahteval, da se pred vstopom stuširajo, se je naša bralka opravičeno vprašala, zakaj obstajajo takšne razlike pri obravnavanju muslimanskih in nemuslimanskih gostov in kako je mogoče, da lahko ti v bazenu plavajo v smrdljivih oblačilih?
Higienični standardi očitno veljajo za različne ljudi drugače, slovenski turizem pa očitno daje prednost premožnim Arabcem, katerim ni potrebno upoštevati pravil, ki naj bi veljala za vse. Poleg tega je kopanje v bazenih z islamskimi kopalkami “burkiniji” nekako ne paše v kontekst slovenskega turizma, še manj pa v bazen, kjer se kopajo tako otroci, kot odrasli.
Slovenija je dežela neenakih
Tovrstni primer kaže na to, da v Sloveniji veljajo dvojna merila, čeprav nas poskušajo v nasprotno prepričati marsikateri, ki nas prepričujejo, da so oni tisti, ki so v podrejenem položaju. Lep primer so migranti, ki jih je naselila slovenska vlada. Po daljšem sprenevedanju slovenske vlade do javnosti, koliko mora država mesečno nameniti za vzdrževanje enega prosilca za azil, je revizijsko poročilo Računskega sodišča RS v začetku leta končno razkrilo, da so v letu 2015 mesečni stroški znašali vsaj 1963 evrov na osebo. Glede na mizerne pokojnine slovenskih upokojencev in na podatek, da neto minimalna plača znaša 613 evrov, je val ogorčenja s strani državljanov popolnoma opravičen, saj je več kot očitno, da naša država bolj poskrbi za tiste, ki niso nikoli niti evra prispevali v državni proračun. Poleg tega pa so ti deležni tudi moderno opremljenih stanovanj z LCD-televizorji in zdravih ter raznovrstnih obrokov, ki si jih ne more privoščiti marsikateri Slovenec.
Glede na to, da gre v tem konkretnem primeru za diskriminacijo, ki je navzoča vsakodnevno, smo se odločili, da na vodstvo hotela naslovimo vprašanje, čemu v hotelskem bazenu prihaja do neenakovrednega obravnavanja, ko gre za muslimanske in nemuslimanske goste, na odgovor še čakamo in ga bomo objavili takoj, ko ga prejmemo.
H. M.