Civilna religija titoizma/kučanizma se po propadu titoizma ni kaj dosti zanimala za svoje nekdanje paradne spomenike. Kipi, ustvarjeni za Titovo vilo na Bledu in Brdu, so zanemarjeni propadali na Brdu in v Poljčah. Ko pa smo jih končno spodobno razstavili v depoju MNZS na prostem v Pivki in ko so se začeli postopki za njihovo konserviranje in restavriranje, je množico titostov/kučanistov vrglo božje – kot da bi se jim podrl tempelj.
Nič pa se ti verniki ne sprašujejo o tem, kako lažniva, nasilna, apartheidska je bila spomeniška krajina titoizma, ki jo kučanizem tako napadalno brani oz. skuša spet vzpostaviti kot državni kult. Polovici mrtvih so vzeli pravico do groba in spomina, diskriminirali, stigmatizirali in segregirali so tudi njihove svojce. Titoistični apartheid je kot manjvredne oz. osovražene druge obravnaval večino prebivalstva. In vzdrževanju te rasistične ureditve je služila tudi spomeniška pokrajina.
Dediščina civilne religije titoizma
Ljudi, ki so ustvarjali to spomeniško pokrajino, ni bilo malo. Ostanimo pri kiparskih postavitvah. V vzorcu sem jih obravnaval več kot 800, od kipov, skupin kipov, celopostavnih in doprsnih portretov, reliefov, kiparskih okrasov.
Avtorjev je bilo več kot 140, žensk ni bila niti desetina.
Večina jih je na svoji ustvarjalni poti potrdila letošnjo oceno Hermana Gvardjančiča: “Spomnim se, po socrealizmu pri nas, ki smo ga spremljali, se pojavi abstraktno slikarstvo, zahodnoevropsko slikarstvo, ameriško predvsem, kot nekaj, kar so celo moji profesorji iskali v svetu kot neko možnost, da so lahko izrazili, sprva nekako potihoma, potem pa je to eksplodiralo, seveda še v politični situaciji, ki jim ni bila naklonjena. Tako da so nekaterim slikarjem tudi onemogočili razstave in podobne stvari. Vpliv Zahoda je bil tako močan, da smo z mano vred vsi sledili tem trendom, ker si začutil, da je bil socrealizem preveč vsiljen. To zame sploh ni bila umetnost.”
Toda slogovni obrat k Zahodu (koka kola socializem) ni spremenil civilnoreligijskega temelja titoistične spomeniške krajine.
Prva generacija revolucionarnih spomenikov med varuhi dediščine ni imela posebne veljave. “Ta patetični realizem,” je leta 1990 izjavil Gojko Zupan z ljubljanskega zavoda za spomeniško varstvo, “se veže na totalitarnosti režima. Prav take stvaritve bi našli tudi na nemškem ozemlju iz časov pred drugo vojno. Za določena okolja pa je nesprejemljiv.“
Na dan so prihajale tudi anekdote o političnem botrstvu pri kiparskem delu. Ko so postavljali Titov kip v Velenju, “so se odločili za Tita, hoteli so imeti drugačnega od drugih krajev, hkrati pa preverjeno kvalitetnega”. Ti dve paradigmi so preprosto sešteli in rezultat je bil, da so nekajkrat povečali Avgustinčičev kip. Ob tem, da je res “najlaže in najhitreje narediti odlitek po že obstoječem kipu“, so po Zupanovi oceni pozabili “na proporce in dobili karikaturo tega kipa, zmazek“, visok več kot 8 metrov, ki so ga postavili na dva in pol metra visok podstavek. Odkritje največjega Tita v Jugoslaviji je bilo 25. junija 1977.
Kiparji kulta
Za četrtino postavitev v pregledanih evidencah (spletne objave RKD, Partizanski spomeniki, Simboli sodobne zgodovine) ni navedenih avtorjev. Med znanimi več kot 140 avtorji jih je okoli 65 ustvarilo po eno postavitev, okoli 25 po dve, od treh do pet postavitev 24, od šest do deset postavitev pa 12. Od 11 do 20 postavitev je ustvarilo devet avtorjev, 21 ali več pa pet.
V predzadnji skupini so Zdenko Kalin, Božo Pengov, Stane Jarm, Vlasta Zorko, Jože Pohlen, Anton Sigulin, Peter Jovanovič, Marko Pogačnik, v zadnji pa Jakob Savinšek, Tone Svetina, Stane Keržič, Negovan Nemec, Marjan Keršič, prvaka pa sta bila Boris Kalin z več kot 30 postavitvami in Stojan Batič z več kot 50.
Če so se vsi ti v svojem razvoju pravilom odrekli vzorcem “partizanskega baroka”, “letečim kipom”, spogledovanju s socialističnim realizmom in so ustvarjali po zahodnih vzorcih, pa med njimi ne zaznamo upora proti tabujem, mitomaniji, lažem in rasistični delitvi živih in mrtvih v titoizmu.
Koga je politično-policijsko sito spustilo k tem naročilom in koga ne? Kako je skozi režimsko sito prišel Jakob Savinšek, čigar oče je bil ustreljen kot talec? Jakob je bil domobranec, zaprt po vojni, njegov brat Jurij je bil umorjen po koncu vojne. Zanimive so tudi primerjave med Dragom Tršarjem, partizanom, in bratom Marjanom, ki preživi domobransko vrnitev iz Koroške in uničevalno taborišče v Šentvidu. Marjanu so očitali, da je med vojno ilustriral pesniško zbirko Franceta Balantiča, ki je padel kot domobranec. Drago pa je leta 1990 ustvaril Balantičev portret v Kamniku.
Ciril Cesar ter obsodba nasilja in agitpropa
Za Cirila Cesarja je bilo tako služenje v nemški kot partizanski vojski huda preizkušnja. Obsojal je vojno in nasilje. Na razstavo kiparske specialke je leta 1952 dal kip Zločin 1950.
Rektor France Mihelič je dal kip odstraniti z razstave, Cesar specialke ni mogel dokončati. Je pa prav Mihelič čez leta v Delu izjavil, da se v prihodnji vojni nihče ne bo hotel bojevati, ko vidijo, kakšne grozne spomenike postavljajo sedanjim zmagovalcem.
Cesar je bil prisiljen oditi v Celje. Tam je leta 1953 dobil naročilo za kip talca v Nazarjah. Zdenko Kalin je kip označil za idiotskega. Ko so ga postavili pred Jakopičevo razstavišče v Ljubljani, so ga po naročilu Društva slovenskih likovnih umetnikov odpeljali na smetišče, Cesarja pa izključili. Po velikih polemikah v časopisju so Cerarja sprejeli nazaj v društvo, kip talca v Nazarjah pa so leta 1955 spet postavili.
Tone Pavček je leta 1955 zapisal Cesarjevo zavezo: “Z vsem svojim delom zagovarjam življenje in hočem kričati proti vsaki vojni. Življenje in človek!” O režimskem kiparstvu je rekel, da “pri nas stoji danes mnogo skupinskih in samostojnih figur, ki so opremljene z vsemi ilustrativnimi rekviziti (puške, bombe, čutarice, škornji, vse mogoče obleke), v bistvu pa neprizadeto pozirajo in zehajo”. “Odlikuje jih zlagano pozerstvo, mlačnost in polizanost. Vse deluje v prazen plastičen dolgčas. To so hladne figure ali drugače rečeno, oblečene cunje. Druga zvrst so fizkulturne figure. Komponirane so prijetno, sladkobno, simpatično ali celo artistično zanimivo. So pa zgolj ilustrativni manifestanti ali etnografski manekeni. V vsej tej simpatični narejenosti so to figure, ki v bistvu ugajajo samo sebi in imajo prevsiljiv namen ugajati tudi gledalcu. To pa še niso vse vrste naših spomeniških skulptur. Rekel bi, da imamo še beraške in herojske figure. Prve so raztrgane in razcapane, vase pogreznjene, pasovno in solzavo sklonjene, ki se brez volje predajajo usodi, se same sebi smilijo in s svojo revščino usmiljenja prosijo. Herojske figure, ki so komponirane vertikalno. Junaško, samozavestno, drzno se morda z razpeto srajco izpostavljajo streljanju in tako seveda hočejo umreti. To je zame patetično lažiherojsko izpostavljanje streljanju. Z vsemi naštetimi dokumenti, s to ali ono kompozicijo, samostojno ali skupinsko, se osebno ne bom nikdar strinjal in takšnih spomeniških plasti ne bom nikdar postavljal. Zame drži, da so vse take in podobne plastične figure šibke in slabokrvne, ker so v tej ali oni kompoziciji v sebi kapitulirale, se izpostavljale smrti ter zagovarjajo s tem smrt. Zato so negativne figure.”
Cesar je med letoma 1951 in 1958 ustvaril nekaj močnih kipov trpečih moških v Lučah, Mozirju, Nazarjah, Šentjurju, Čemšeniku, Gornjem Gradu. Potem pa je odšel na Zahod, uspel je kot kipar in industrijski oblikovalec.
Njegovo sporočilo, kako vrednotiti civilno religijo titoizma v njenih spomeniških pojavnostih, pa ostaja!
Dr. Jože Dežman