V teh junijskih dneh, ko praznujemo dan državnosti, se kot lastovke domov vračajo slovenski rojaki z vsega sveta. Srečujemo jih ob različnih priložnostih in večkrat steče beseda tudi o njihovem neprecenljivem prispevku k slovenski osamosvojitvi. A žal ostaja še vedno premalo znanega, predvsem pa cenjenega in spoštovanega truda slovenskih rojakov za samostojno in suvereno slovensko državo. Gre za simptomatičen pojav v delu slovenske »jugoslovenarske« javnosti, ki ji osamosvojitev ni bila intimna opcija in se ob vsaki priložnosti trudi zabrisati ne le sledi svojih zavržnih dejanj v času osamosvajanja, pač pa tudi spomin na mnoge korake k samostojni slovenski državi.
Znano je, da dobršen del slovenskega naroda živi zunaj meja Slovenije, po nekaterih ocenah okrog 400.000 ljudi slovenskega rodu. Izseljevali so se iz različnih razlogov, od ekonomsko-socialnih do političnih, v glavnem po drugi svetovni vojni. Še posebej tragičen je bil slovenski eksodus leta 1945, ko so ljudje bežali pred komunističnimi oblastmi. V demografskem smislu se je Slovenija zato precej »skrčila«. V novih okoljih so se Slovenke in Slovenci združevali in ustanavljali izseljenske organizacije. Mnoge med njimi so imele stike z domovino še pred osamosvojitvijo.
Demosova oblast je po prvih večstrankarskih volitvah aprila 1990 s Slovenci v tujini hotela vzpostaviti drugačen odnos, ki ne bi bil pokroviteljski, kot je bil v preteklosti, ko je matica financirala, a tudi nadzirala, regulirala in usmerjala delovanje mnogih manjšinskih organizacij in jih spreminjala v instrument svoje politike. V času razglasitve samostojne Slovenije in začetka vojne junija 1991 je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal ustanovni Vseslovenski svetovni kongres, ki so se ga udeležili rojaki z vsega sveta. Veselje ob razglasitvi samostojnosti je zamenjala zaskrbljenost ob agresiji Jugoslovanske armade na Slovenijo. Svojevrstna dodana vrednost medijsko dobro pokritega kongresa je bila v tem, da je bil tudi v funkciji informiranja skupnosti in držav, iz katerih so udeleženci prihajali. Udeleženci so pomagali celo pri prevajanju poročil tujim časnikarjem in sodelovali pri pripravljanju resolucij proti napadu na Slovenijo. Ustanovitev Svetovnega slovenskega kongresa, navzočnost rojakov z vsega sveta, njihova podpora in obveščanje svetovne javnosti so v precejšnji meri pripomogle k pridobivanju simpatij za Slovence v spopadu z agresorsko Jugoslovansko armado. Spominska plošča ob glavnem vhodu v Cankarjev dom, ki jo je Janševa vlada skupaj s Svetovnim slovenskim kongresom postavila junija 2021, nas spominja na te prelomne dogodke.
Podpora, ki so jo zamejski Slovenci in Slovenci po svetu izkazovali osamosvojitvi Slovenije, je bila seveda veliko izdatnejša. Zaradi bližine je bila najbolj intenzivna in učinkovita predvsem zamejska podpora v Avstriji in Italiji. Pomembna je bila tudi pomoč, ki so jo Slovenci po svetu ponudili z organizacijo demonstracij, zborovanj in drugih množičnih prireditev, s podpisovanjem peticij, z javnimi pozivi vladajočim strukturam in tudi z ustvarjanjem širših omrežij podpore Sloveniji prek telefonov, pisem ipd. Tako so sooblikovali javno mnenje v svojih državah in pripomogli k veličastni slovenski zgodbi, saj so ustvarjali večjo prepoznavnost nastajajoče samostojne države Slovenije, hkrati pa vplivali na svoje vlade. To množično lobiranje Slovencev po svetu je pripomoglo k ustreznemu odnosu mednarodne skupnosti do osamosvojitvenih procesov, do vojne v Sloveniji. Posledično so tuje države kakor tudi pomembne mednarodne politične in finančne ustanove hitreje priznale neodvisnost in suverenost Republike Slovenije. Poleg novonastalih držav, ki so v preteklosti pod komunizmom doživljale podobne usode, so Slovenijo hitro priznale tudi tiste, kjer so bile dejavne izseljenske in zamejske organizacije ter posamezniki.
Slovenci v matični domovini bi morali biti iskreno hvaležni in ponosni na vse, kar so rojaki zunaj slovenskih meja dobrega storili v podporo procesom demokratizacije in osamosvajanja Slovenije. A žal je zdajšnja oblast tudi to plat veličastne zgodbe slovenske osamosvojitve pospravila v globoko zatišje med zaprašene muzejske eksponate. Brez skrbi, ne bo za večno!
Dr. Andreja Valič Zver