Pandemija koronavirusne bolezni je povzročila nasilne nemire po vsem svetu. Nezadovoljstvo nad protikoronskimi ukrepi se je manifestiralo tudi v Sloveniji, le da so ga tu mediji in politika skupaj pomešali s splošno protivladno retoriko, ki se je počasi spreminjala v težnje po prevratu družbenega sistema.
Nastal je eksplozivni koktajl toksične razklanosti in odkritega nasilja, kakršnega ne pomnimo že vse od konca druge svetovne vojne. Začelo se je dokaj nedolžno – glavni medijski akterji globoke države so razmišljali, da bodo s protesti v nekaj tednih učinkovito pometli z vlado in ustoličili svoje lutke, kot jim je to uspelo leta 2013. Zato so slovenske protestnike pričakale »prime-time« kamere in Katarina Matejčič, ki je z glavnim režiserjem protestov premlevala najboljše kadre za večerno oddajo, RTV pa je na proteste pošiljala kar več ekip hkrati. A vlada ni padla. Jeza pa je ostala.
Z roko v roki proti vladi
Mediji in opozicijski politiki so skoraj vse leto 2020 uspešno prodajali spin, da je šlo za nezadovoljstvo izključno zaradi zdajšnje vlade. Ta iluzija se je končno razblinila 5. 11. 2020, ko so Ljubljano preplavile ulice nasilnežev in skoraj ubile fotografa, drugega pa ranile. Snežna kepa, ki sta jo začeli kotaliti Pop TV in RTV Slovenija v upanju na čimprejšnjo zamenjavo oblasti, se je zdaj kotalila sama.
Država je postala Divji zahod. Raper Zlatko je sredi ulice verbalno napadel dr. Kreka, novinarju televizije Nova24TV je želel nasilno odvzeti kamero. Po vsej državi smo prejemali poročila o nasilnih konfliktih med vratarji pred nakupovalnimi centri in strankami, ki jim niso dovolili vstopiti v poslopje brez maske. Ljudje so se ob petkih nehali odpravljati v središče Ljubljane, saj bi lahko hitro postali žrtev nasilja anarhistov, ki so si staro mestno jedro vzeli za talca. Okoliški prebivalci so poročali o razbitih steklih, odtrganih polknih in poškodbah na zidovih stavb.
Seveda so leve stranke opozicije KUL, katerih naravno okolje so kaos, brezup in brezvladje, jezo med ljudmi izdatno podpihovale. Ljudi so prepričevali, da so maske nepotrebne, da je siljenje otrok z njimi totalitarni vzgib, da je aplikacija #OstaniZdrav orodje vladnega nadzora nad državljani in da je bilo zapiranje na občine posledica poskusa Janševe vlade, da prebivalce trajno zadržijo v zaporu odprtega tipa.
Mračnjaštvo leve politike
Ljudje, ki so postajali vedno bolj razdraženi, so takšne promocije svoje politične opcije razumeli, kot da se jim godi velika krivica. Na dan pa je privrelo tisto primarno mračnjaštvo slovenske leve politike, ki ga najbolj pooseblja prav destruktivna stranka Levica. Njihov izpostavljeni član Kordiš je bil aktivni udeleženec ljudskih vstaj leta 2012, ko je kot vodja gibanja Mi Smo Univerza zasedel filozofsko fakulteto in se zabarikadiral v predavalnico, hkrati pa je bil večkrat viden v družbi anarhosocialističnih razbijačev Antife (v ZDA je ravno v postopku resolucija, ki bi skupino prepoznala kot domačo teroristično organizacijo). Na njihovih sestankih je nastopila tudi poslanka Nataša Sukič.
Franc Trček, nekdanji član stranke in zdajšnji socialni demokrat, je bil eden tistih, ki je želel nasilno vstopiti v poslopje Mestne občine Maribor leta 2013, pred kratkim pa je grozil poslanki SDS Anji Bah Žibret s slabo preoblečeno grožnjo, da »če si želi sovražnika, ga bo dobila«. Skupina nevarnih prevratnikov, ki so po spletu naključij postali neuradna vodilna stranka koalicije KUL, Luka Mesec pa njen dejanski idejni in politični vodja, je pomembno vplivala na klimo nestrpnosti in ekstremizma med prebivalstvom.
To se je pokazalo že takoj, ko so se protesti začeli in jih je požegnala RTV Slovenija s svojo paradno novinarko Mojco Šetinc Pašek. Lahko bi rekli, da je to usodno sprožilo reko nasilja, ki smo je nato bili deležni leta 2021. Prvi protestniki so poleg zanikovanja virusa in protivladnega nosili tudi totalitarno sporočilo, ki je jedro programa stranke Levica, s tem pa tudi koalicije KUL. Sporočilo je bilo podobno kot na protestih skrajne levice v prejšnjih letih – »Konec kapitalizma«, »Za svet ljudi, ne kapitala« in »Za ukinitev strankarskega sistema«. Vrnitev v »normalno« stanje torej kot pred 25. 6. 1991.
Ne pozabimo, stranka Levica ima v programu zapisano, da bodo velika podjetja iz zavarovalnice »preoblikovali« v oblike javnega lastništva in prepovedali večja kmetijska posestva. Jaša Jenull, zdaj že skoraj uradni vodja petkovih protestov, je prav tako neuradni satelit stranke Levica, saj zastopa vse anarhosocialistične ideje matične stranke. Nasilni protesti pod patronatom Anisa Ličine lansko leto so bili le prehitra uvertura, v resnici gre za dolgoročnejši projekt stopnjevanja mej tolerance do prevratništva.
»Revolucija, revolucija!«
Kaj se nam bo vsem skupaj – ne le vladi – zgodilo, smo slišali komaj dne 27. 4. 2021 na večjih protivladnih protestih, ki so jih vodili Jaša Jenull, sin vrhovnega državnega tožilca, Živa Vidmar, potomka enega od ustanoviteljev antiimperialistične fronte proti ZDA, Franciji in Veliki Britaniji, ter Boris A. Novak, nečak okrutnega morilca, odgovornega za množične poboje pri Krimski jami leta 1942. Zasedba je bila pomenljiva, sporočilo pa tudi. Medtem ko je donela srhljiva koračnica Nabrusimo kose, je množica vpila: »Revolucija, revolucija!«
V množici sta se prepoznali predvsem dve zastavi – jugoslovanska in zastava Zveze komunistov Slovenije, na kateri je bilo napisano: »Proletarci vseh dežel, združite se«, zopet pa sta se pojavila zloglasna napisa: »Konec kapitalizma« in »Za ukinitev strankarskega sistema«.
Zborovodja Jenull pa je tulil: Čigave so ulice – naše. Čigave so ceste – naše. Čigavi so mostovi – naši. Čigave so bolnišnice – naše. Čigave so šole – naše. Čigav je parlament – naš. Čigava je vlada – naša. Čigava je oblast – naša.
Kaj si želi nahujskana množica, je boleče očitno – ne le absolutno despotsko oblast, ampak tudi popolno kontrolo nad proizvodnimi sredstvi. Vidi se, da je to nova končna igra. Zavedajo se, da je čas za revolucionarne ideje dozorel. Koronavirusna bolezen in splošno pandemično nezadovoljstvo med ljudmi sta bila izvrsten izgovor za nasilje, za katerega si želijo, ne le da bi odpihnilo zdajšnjo vlado, ampak da bo dolgoročno sprožilo naslednjo revolucijo, kot je druga svetovna vojna prejšnjo.
Po aprilskem protestu se je zgodila še cela kopica nasilnih protestov, uradno kot protesti proti pogoju PCT, v resnici pa je bilo tistim, ki so se s protestniki pogovarjali, jasno, da je bil zadaj zopet nastavek antikapitalizma, klicev po anarhiji in odvzemu zasebnega premoženja. Metale so se granitne kocke, v državni zbor so izstrelili raketo, nadlegovali novinarje konservativnih medijev. Jesenskih protestov so se udeležili tudi nevarni islamisti, ki se po inerciji pridružijo anarhistom in socialistom, ko začutijo premike, ki bi pripomogli k postopnemu zatonu zahodne krščanske civilizacije. Središče Ljubljane je tako med prebivalci in obiskovalci ob sredah in petkih zvečer postalo trajno nevarno območje, ki so se ga družine z otroki izogibale. Dobili smo prvo slovensko območje no-go, kakršna so tako značilna za zahodnoevropske prestolnice.
Revolucija že dolgo ni bila tako blizu. V parlamentu vodilna stranka opozicije v svojem uradnem političnem programu torej zahteva nacionalizacijo zasebnega premoženja (»Lastništvo podjetij bomo prenesli v roke države in lokalnih skupnosti ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge.«). Brez te stranke pa ne more nastati nobena leva koalicija. Da se izpolni program stranke, ki zahteva ukinitev sistema, kjer so proizvodna sredstva v zasebnih rokah – kar je tudi slovarska definicija kapitalizma –, pa brez nasilja ne bo šlo.
Upajmo, da stvari še niso šle predaleč.
Peter Truden