Soglasje za zgodovinski trenutek – bomo izkoristili priložnost?

Zbornik, ki je marca izšel v digitalni obliki, je sedaj na voljo tudi v tiskani izdaji. Njegov naslov je Soglasje za zgodovinski trenutek, ima pa nekoliko presenetljiv podnaslov, in sicer Prispevki za slovenski pomladni program, ne omenja pa izrecno nacionalnega programa.

Na to je v torek, 10. junija, navzoče na predstavitvi tiskane izdaje zbornika spomnil tudi predsednik SDS Janez Janša. “Opazil sem spremembo v podnaslovu sedanjega zbornika in Revije 57. Sedanji podnaslov je Novi prispevki za slovenski pomladni program, ne pa slovenski nacionalni program. Ta zbornik ima zoženo ambicijo in menim, da bi moral biti naslov jasen. Ideje niso samo politične, temveč so del nacionalnega programa. Slovenija bo boljša, ko bodo te ideje uresničene,” je med drugim dejal prvak SDS, ki je bil doslej trikrat premier. Spomnil je tudi na to, da smo v vojni za Slovenijo sicer zmagali, vendar kulturna vojna še traja. V navezavi na to je dodal: “In to vojno moramo še dobiti. V skladu s plebiscitno odločitvijo Slovencev leta 1990.”

Prihajajo nove generacije
Seveda se postavlja vprašanje, zakaj je že nekoliko ostarela generacija idejnih avtorjev slovenske države (če odštejemo tiste, ki so imeli vizijo o samostojni državi že dolga desetletja prej, denimo Lambert Ehrlich, Franc Jeza itd.) prav zdaj znova zagnala projekt nacionalnega programa, ki se neuradno še vedno tako imenuje. Morda se odgovor skriva v tem, kar je na predstavitvi zbornika predstavil Dimitrij Rupel, ki je bil v osemdesetih letih viden član uredništva Nove revije in nato prvi slovenski zunanji minister: “V zborniku so izročila tistim, ki prihajajo. Bistveno je, da najdemo nove premisleke pred novimi vojnami, ki niso daleč.” Navsezadnje ima prav, kajti Peter Jambrek je že zdavnaj govoril, da bo treba nacionalni program iz leta 1987, objavljen v Novi reviji, nadgraditi. Prispevke za tedanji slovenski nacionalni program je oddalo 16 avtorjev (sedaj jih je več kot 70), dogajalo pa se je v času, ko je bila komunistična represija še živa in je tudi preprečila, da bi se med avtorji znašel denimo ekonomist dr. Ljubo Sirc.

Program za politično enotnost
Kaj pa politična enotnost ob nacionalnem programu? Tokrat je bila udeležba nekoliko slabša kot marca, ko so program prvič predstavili, vendar so vseeno prišli tudi vodja Demokratov Anže Logar, viden član NSi Janez Cigler Kralj in sveže izvoljena predsednica SLS Tina Bregant, manjkal pa ni niti nekdanji predsednik republike in od levičarjev močno popljuvan Borut Pahor. Ob tem je bilo mogoče čutiti tudi nekaj napetosti, saj je znano, da se zadnje čase SDS in Logarjevi Demokrati niso najlepše gledali med seboj, medtem ko je Tina Bregant v zadnjem času izrekla tudi nekoliko kontroverzno izjavo, da želi SDS pojesti SLS. No, morda je bil to bolj odmev na kritiko, ki jo je izrekel dolgoletni župan Cerkelj na Gorenjskem in nekdanji poslanec Franc Čebulj, ki je bil v devetdesetih letih še član SDS, nato pa se je pridružil SLS, ko je dejal, naj se SLS raje pridruži kateri od drugih desnih strank. Teza, da SDS v odnosu do drugih desnih strank deluje kot kanibal, sploh ni nova, pojavljati se je začela že davnega leta 1994, ko je po aferi Depala vas zaradi neodločnosti takratne SKD precejšen del njenega članstva prestopil k SDS. Tisti, ki so ostali, so nato večkrat s prstom kazali na SDS, da igra vlogo desnice (čeprav je bila takrat po imenu še “socialdemokratska”) in da krade volivce pravim desnim strankam. To se je dogajalo posebej po tistem, ko se je stranka SDS odločila za včlanitev v politično družino Evropske ljudske stranke. Kljub temu sta stranki SDS in SKD že leta 1999 oblikovali pobudo za obnovitev Demosa v obliki t. i. Koalicije Slovenija. Ta pobuda je bila nato obnovljena še dvakrat – ob združitvi SLS in SKD leta 2000 in po nastanku NSi istega leta, ko se je izkazalo, da združena stranka SLS in SKD ni ravno zaveznica pomladi.

Zakaj je Janšev govor s kongresa SDS moteč?
Drži, da je verjetno nekatere vznemiril govor Janeza Janše na kongresu SDS, ko je poudaril, da največja opozicijska stranka ne bo veliko taktizirala v predvolilnih povezovanjih z nekaterimi strankami, temveč bo sama skušala iztržiti največ, medtem ko se bodo o sestavljanju koalicije pogovarjali po volitvah. Nekatere, ki so pričakovali predvolilno povezovanje po Demosovem zgledu, je to presenetilo, toda Janša v resnici ni izključil nikogar, ko je izpostavil “koalicijo z volivci”, češ da bodo do volitev gradili samo to koalicijo. “O političnih povezavah z drugimi strankami pa se bomo pogovarjali po zmagi na volitvah, kajti potrebujemo ustavno večino razuma. Kot vedno vnaprej ne izključujemo nikogar,” je dejal. Janša tako ni napovedal, da bi stranka SDS lahko osvojila dvotretjinsko večino (poznavalci menijo, da je to mogoče le teoretično), ampak da se mora vsak truditi za to, da doseže čim več. Postavil je tudi nekatere pogoje, in sicer trdno programsko zavezo, po kateri “soliranje” zaradi lastnih kapric ne bo mogoče, kar je na žalost pogost pojav v proporcionalnem sistemu, ko želijo stranke reševati svojo kožo tako, da vzamejo za talca koalicijo in s tem posledično vso državo. Najverjetneje so celo nekateri desni analitiki, ki želijo oblikovati “tretji blok” (ta bi bil hkrati desni blok “antijanša”), ta govor pričakali na nož.

“Tretji blok” kot nova prevara?
Na čem torej dejansko temelji teorija o “tretjem bloku”, ki naj bi – po “mokrih sanjah” iz Reporterja – združeval NSi, Demokrate, SD in prihodnjo stranko Vladimirja Prebiliča? Svojo “alternativo” gradijo na dualizmu Janša : Golob, s čimer preslikujejo svojo heglovsko perspektivo iz preteklosti (Janša : Kučan) in pri tem računajo, da Kučan še ni izgubil upanja v Goloba in da naj bi pri tem močno vlogo odigral glavni Golobov šef Zoran Janković. V ozadju pa je vendar načrt “stricev”, da bi v primeru volilnega debakla Gibanja Svoboda stranka še vedno ostala v koaliciji, Levica naj bi izpadla iz parlamenta, vlogo hegemona v koaliciji pa bi prevzel ravno omenjeni “tretji blok”, s katerim skušajo režiserji nespretno ponavljati staro tezo Boruta Pahorja iz angleškega prostora (Anthony Giddens), in sicer prenesen pojem “tretja pot”. To bi pomenilo samo nov poskus umestitve “novih obrazov” in kontinuiteto z Golobovo vladavino, vendar na nekoliko bolj “džentelmenski” način. Če bi Pahor resno vstopil v zgodbo “tretjega bloka”, bi to pomenilo konec upanja na novo levo koalicijo med Gibanjem Svoboda in omenjenim blokom.

Metuljev efekt Zbora za republiko
Prav ta “tretja pot” se je dejansko že oblikovala v intelektualnem središču, ki je prek zavoda Katedrala svobode predstavilo nove prispevke za nacionalni program, saj združuje avtorje različnih izobrazbenih in tudi političnih profilov. To kaže na zametek “koalicije razuma”. S tem je vzela nazaj tudi zlorabljen pojem svobode, ki ga je leta 2022 ukradla Golobova stranka. Če torej potegnemo črto – nov nacionalni program odpira podobno pot, kot jo je leta 2004 odprl tedaj novoustanovljeni Zbor za republiko, ki je nato sprožil metuljev efekt sprememb – tudi na volitvah. Na razkritje programa stranke SDS bo treba kljub temu še nekoliko počakati.

Glavne teme in izzivi Slovenije po letu 1991
Zbornik v digitalni in (mehko vezani) tiskani obliki je založila Katedrala svobode v sodelovanju z založbo Družina, in sicer za tri izdajatelje, med katerimi je tudi naslednik Nove revije – Inštitut Nove revije – zavod za humanistiko. Knjiga z naslovom Soglasje za zgodovinski trenutek – novi prispevki za slovenski pomladni program je izšla na 862 straneh. Napisalo jo je 74 avtorjev, katerih prispevki so razporejeni v dvanajst vsebinsko različnih poglavjih, ki jih v celoto povezujeta uvodno in sklepno besedilo s podpisi vseh sedmih urednikov (Peter Jambrek, Žiga Turk, Ivan Štuhec, Alenka Puhar, Tomaž Zalaznik, Dimitrij Rupel in Ernest Petrič). Poglavja so sledeča: Uvod, Slovenija v prelomnem času, Mednarodne zadeve in globalizacija, Kriza Evrope in Unije, Revolucija in sprava, Gospodarstvo in razvoj, Zdravstvo in socialna pravičnost, Izobraževanje in znanost, Kultura, umetnost in etika, Identiteta in civilna družba, Demokracija in ustava, Zgodovinske perspektive, Nacionalni program, Srečanje misli za odločilne trenutke.

V zborniku so poudarjene ključne teme, s katerimi se sooča Slovenija. Med njimi so:
• Nedokončana tranzicija in breme preteklosti. Kljub formalni demokraciji Slovenija ostaja razdeljena družba, ki se ni spravila z zablodami svoje preteklosti.
• Šibka vladavina prava in sistemska korupcija. Institucije, kot so sodstvo, tožilstvo in policija, še vedno ne delujejo učinkovito, kar je povezano z nedokončano tranzicijo.
• Kriza vrednot in družbena polarizacija. Pomanjkanje zaupanja v politične strukture in močna ideološka delitev ovirata sodelovanje.
• Gospodarska neučinkovitost in potreba po reformah. Prevelika odvisnost gospodarstva od države, birokratizacija in neučinkovit zdravstveni sistem so ključni problemi.
• Demografska zima in socialni izzivi. Nizka rodnost in staranje prebivalstva predstavljata resen izziv.

Kaj so povedali uredniki zbornika?
Kot je na predstavitvi zbornika dejal dr. Žiga Turk, Slovenija potrebuje resne volitve in ne volitev na osnovi všečnosti. Ne potrebuje nadomestitve iztrošenih obrazov z novimi in brezmadežnimi avatarji iste stare politike. Potrebujemo volitve, ki bodo odločile o smeri, v katero želimo iti kot narod in država. Volitve, kjer bo izbira jasna. Meni, da ni demokracije brez odgovornosti. “Odgovornost za stanje, v katerem smo, nosi obstoječa vlada. Njena politika, njeni ministri, njene odločitve. Če ljudje menijo, da so stvari dobre, naj levici in z njo Robertu Golobu podelijo nov mandat. A Golobu, ne kakšnemu še novejšemu začetniku. Stvar osnovne politične higiene je, da gre levi pol na volitve na čelu s svojim predsednikom vlade. Da prevzame odgovornost. Zadnjič se je to zgodilo leta 2000!” Čas je tak, da prihodnjega preživetja Slovenija ne more črpati na inerciji za vzhod relativno uspešnega socialističnega gospodarskega modela, na hlapih, ki so ostali v rezervoarju osamosvojitvenega goriva in na posnetkih predsednika vlade, kako jé škampe, dodaja.

Dr. Peter Jambrek je povzel mišljenje urednikov in avtorjev zbornika, “da so ti naši prispevki za slovenski program padli v neki nov, za Slovenijo zgoščen, čas, celo v nov, s svetovnim dogajanjem pogojen, zgodovinski trenutek − ko aktualna kriza lahko postane zdravilna z rezultatom radikalne sistemske razvojne rešitve”. “Teh naših v štirinajst vsebinskih poglavij povezanih 74 študijskih in razvojnih esejev naj pomaga ustvariti tisto miselno soglasje, ki je pogoj vsakega za ljudi sprejemljivega, končno tudi nujnega, začetka na novi poti. Ali če parafraziram Nika Grafenauerja iz Sproščene Slovenije – če je naše potovanje res končano, moramo vedeti, da se začenja nova pot, na kateri nočemo in ne smemo izgubiti tal pod nogami. Nekega soglasja torej o tem, kam gremo,” je izpostavil. Dodal je, da obstajajo konkretni primeri, kako je mogoče na splošno odprte probleme in rešitve dopolniti s konkretnimi zakonodajnimi in vladnimi ukrepi – na primer zakon o univerzah, zakon o volitvah, pobude za ustavne dopolnitve, prioritete mednarodne in evropske politike, javne finance in oblikovanje vlade.

Gašper Blažič