V breznu Golobivnica pri Preložah naj bi bilo po ocenah Mihevca z Inštituta za raziskovanje krasa okrog 300 kubičnih metrov smeti, med njimi večinoma konzerv Delamaris Izole in odpadkov lokavske pršutarne, v Socerbski jami za Vrhom – Petrinje pa več kot sto kubičnih metrov salam. “Nekdo je najbrž namerno zasul in tako prikril človeške ostanke v jami,” pravi.
Na predavanju v ZRC SAZU o Krimski jami je Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa postrgel z milo rečeno šokantimi odkritji. Sprva je sicer spregovoril o zloveščem pomenu brezna, ki ga je dobilo okrog leta 1942 prav z omembo Krimske jame in obljubo, da “je še prostor v Krimski jami”. “Prihajam z Notranjske in tam brezno pomeni tudi tisto brezno, v katero te vržejo. Primorci in Italijani pa uporabljajo predvsem besedo fojba, ki je prišla v rabo po letu 1943,” je začel pripovedovati Mihevc o splošno znanih podatkih, a se je situacija hitro obrnila. Preberite, kaj vse je zaupal nabito polni dvorani v ZRC SAZU!
Lokalni prebivalci so neprecenljiv vir informacij
Mihevc je opozoril na pomemben pomen pričevalcev, ki se velikokrat izkažejo za neprecenljiv vir informacij. “Vsak lastnik je opazil, če se je na ustju njegovega brezna na njegovem svetu kaj dogajalo, na primer opazil je obleko, tulce, si zapomnil nenavadne stvari. Dober primer tega je g. Požar iz Bukovja, ki nam je pokazal brezno v Martinovih hrastnicah ter nam povedal, da je bilo tja pripeljanih 45 ljudi, da se je slišalo streljanje in da potem teh ljudi ni bilo več. So pa na vejah okoliških dreves visele obleke. Nekatere stvari pa nam povedo tudi drevesa, na primer vrezani križi v njihova debla.”
Ponekod so kosti videli že z vrha jame, nekatere je preraščal mah
Kot jamar se je Mihevc veliko spuščal po breznih, kasneje pa je postal tudi član komisije pri Vladi RS za reševanje problematike prikritih grobišč. “Pri bolj globokih breznih je problem, ker so se trupla razletela ali pa je kasneje padajoče kamenje razbilo kosti na drobcene delce in je bilo težko opaziti človeške ostanke ter jih ločiti od živalskih kosti.” Dodal je, da sicer niso imeli dovoljenja za poseganje v tla, razen v mlajša, ki niso arheološka. “V Ajharjevem breznu pri Črnem vrhu smo kopali do kosti, potem smo pokrili čez skalo in pustili. Kopali smo tudi razne druge stvari, pogosto žice. V nekaterih jamah je bilo relativno lahko, saj se je kosti videlo že z vrha z vhoda, na primer nek nesrečnik je obtičal na polici na Vodiškem breznu – Bezuljak. Torej, padel je v globino dva ali tri metre in obtičal na polici, lahko pa je bil že mrtev vržen noter,” je razkril Mihevc ter dodal, da je kosti tega nesrečnika že preraščal mah.
Nekatera brezna, v katera so odvrgli ljudi, so globoka več kot 100 metrov
Razkril je tudi, da so v nekaterih globljih breznih dobili le še drobce kosti. Mihevc je globino naslednjih jam primerjal z ljubljanskim Nebotičnikom, ki je visok okrog 70 metrov, medtem ko so nekatere jame, v katere so vrgli žrtve povojnih pobojev, globoke skoraj še enkrat toliko. “Drobce kosti smo na primer dobili v jami Pipenca pri Koprivi, ki je globoka 120 metrov. Zalesnika v Trnovem pa je globoka kar 140 metrov, vendar je to brezno v več stopnjah, zato je bila ohranjenost boljša. Ker je to območje blizu Soške fronte, je v njej še veliko municije iz prve svetovne vojne.” Razkril je še, da so v mnogih jamah oziroma breznih našli veliko municije, “malo zaradi pobijanja, če bi kdo preživel, najbrž pa tudi zato, da bi se preprečilo kakršno koli brskanje po teh stvareh.”
Kdo je v jamo stresel več kot 300 kubičnih metrov smeti?
Kot jamo, ki posebej izstopa, pa je omenil Golobivnico pri Preložah, “kjer sicer nismo našli niti ene kosti, saj je v njej mlajše nasutje. Gre za konzerve Delamaris Izola in odpadke lokavske pršutarne, po ocenah kakšnih 300 kubičnih metrov. Je pa ta jama znana po tem, da naj bi bilo v njej med 200 in 250 nemških ujetnikov. Nekega februarja je skupina Italijanov hotela prižgati svečke ob tej jami, pa je nekdo jamo zagradil, napisal “Privatne parcele”, potem pa so pričakali tiste ljudi z zastavami,” je povedal Mihevc ter pokazal fotografije manjše množice, ki naokrog hodi z nekdanjimi jugoslovanskimi zastavami. “Ljudje so se pogovarjali, kaj Italijani sploh hodijo tja, saj so vendar notri samo Nemci.”
S smetmi zakrivajo zločine iz leta 1947 in kasneje?
Razkril pa je tudi primer Volčjegrajske globonice. “Spodnji rov je nedostopen, ker je nasuto s svežimi odpadki oziroma s smetmi. Človek se vpraša, zakaj so to jamo zasipali. Na tem delu Krasa je deloval nek Umberto di Giorgi, ki je rekel, da so v tej jami našli 15 trupel. Torej, 15 trupel je bilo odstranjenih že leta 1947, zakaj so torej čez mlajše smeti? To je zanimivo vprašanje, torej zakaj je nekdo zasipal? Na to se morda skriva odgovor v drugem poročilu iz julija 1947 o Jelenci jami pri Kobjeglavi, iz katere so takrat potegnili 156 trupel. Vendar, ko smo mi prišli noter, smo našli okostja ljudi, ki so bila raztreščena po nasipnem stožcu, lobanje so se odkotalile nekoliko stran, in teh ljudi je bilo 13 ali 14. Torej so bili ti ljudje vrženi notri po juliju 1947. In enako je najbrž tudi v Volčjegrajski globonici,” je še strnil.
Marjanca Scheicher