Predsednik vlade Robert Golob, ki se vede, kot da bi se politična zgodovina Republike Slovenije začela šele z njim, vsak teden znova zbuja začudenje z vedno novimi napovedmi reform, analiz, časovnic in z ustanavljanjem t. i. strateških svetov. V petek smo bili priča ustanovitvi “Strateškega sveta za boj proti sovražnemu govoru”, ki ga bo vodila razvpita Nika Kovač. O bizarnosti tega dogodka pišemo v tokratni številki Demokracije pa tudi o vladnih namerah po višji obdavčitvi prebivalstva, o Golobovih s sumom korupcije kontaminiranih balkanskih poslih, kadrovskih rošadah v policiji, s katerimi želijo te rabote uspešno pomesti pod mizo, udbovskem zasledovanju Jožeta Pučnika v času propadlega socialističnega režima in žalostnem dejstvu, da je nas, Slovencev, v lastni državi – Republiki Sloveniji – iz leta v leto manj.
Če so našteti problemi v prvi vrsti samo začasni, saj se politična oblast vsakih nekaj let zamenja, je to nemogoče reči za upadanje deleža Slovencev znotraj lastne države, ko se Slovenci soočamo z “demografsko zimo”. Če se je še leta 1980 v Sloveniji rodilo okoli 30.000 otrok, je to število zadnja leta približno za tretjino nižje. Za normalno obnovo prebivalstva, slovenskega naroda, bi morala vsaka Slovenka roditi v svojem rodnem obdobju vsaj 2,1 otroka, rodi pa v zadnjih letih povprečno 1,6 otroka. Delež Slovencev znotraj matične domovine se zato (tudi priseljevanj in odseljevanj) po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije postopno zmanjšuje (leta 1991 88,31 odstotka prebivalstva, leta 2001 83,06 odstotka).
Kolikšen je danes delež Slovencev znotraj Slovenije, je težko reči, saj popisa leta 2011 in 2021 zaradi nekakšne politične korektnosti nista več vsebovala kategorije narodnosti. Po nekaterih projekcijah naj bi se do leta 2060 delež pripadnikov slovenskega naroda znotraj Slovenije zmanjšal pod petdeset odstotkov, kar dolgoročno lahko povzroči številne probleme in pretrese v naši družbi. V tem primeru, kot sem zapisal v svoji doktorski disertaciji Pomen in vloga nacionalne države v globaliziranem svetu (2021), “Republika Slovenija ne bo več enotna nacionalna država slovenskega naroda v rangu med 60 in 94 odstotki ene etnične skupnosti, ampak vmesna nenacionalna država, v primeru, da bi se recimo do leta 2100 delež Slovencev znotraj Republike Slovenije še zmanjšal, recimo pod 40 odstotkov, pa bi postala večnacionalna država”. Skratka, postala bi (bo) “multikulturna greznica”, kakršno čedalje bolj lahko vidimo v mestih (in predmestjih) na Zahodu. Zato bo naloga odgovorne in domoljubne slovenske politike, da z različnimi ukrepi te trende spet obrne v pozitivno (slovensko) smer.
Seveda pa nizka rodnost ni samo problem Slovenije, ampak v veliki meri celotnega Zahoda oziroma razvitega sveta. Problem je tudi v tem, da se zaradi različnih vzrokov (o tem odlično piše sociolog dr. Matevž Tomšič v kolumni na 82. strani te revije) in v simbolnem smislu zmanjšuje pomen Zahoda, kar kaže dejstvo, da številne države t. i. tretjega sveta ne podpirajo zahodnih sankcij proti Rusiji zaradi njene brezobzirne vojaške agresije na Ukrajino (zanje je to interni problem Evrope) in kar ne nazadnje kaže reakcija komunistične Kitajske na nalog za aretacijo ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ga je izdalo Mednarodno kazensko sodišče (ICC) v Haagu. Da se požvižga na ta nalog, je jasno pokazal kitajski predsednik Xi Jinping z uradnim tridnevnim obiskom v Moskvi pri svojem “dragem prijatelju” Putinu. Po drugi strani pa je tudi res, da številne države sveta tega mednarodnega sodišča ne priznavajo, vključno z največjimi državami na svetu, kot so Ruska federacija, Ljudska republika Kitajska, Združene države Amerike in celo Ukrajina. Ob tem sta dala tako kitajski predsednik kot Putin ZDA jasno vedeti, “da nobena država na svetu ni boljša od drugih”. Po njuno “ni univerzalnega modela državne uprave in ni svetovnega reda, kjer odločilna beseda pripada eni državi”.
Skratka, v Moskvi sta diktatorja z Vzhoda dala jasno vedeti, da ne pristajata na prevlado ene države v svetu, ampak da se zavzemata za “pravi multilateralizem” in “multipolarnost v svetu”, ki bosta “temeljila na načelih Ustanovne listine Združenih narodov”. Sporočilo iz Kremlja je tako velik izziv za ZDA, Evropsko unijo in celoten Zahod, ki iz različnih razlogov in destruktivnega virusa kulturnega marksizma po nepotrebnem slabijo sami sebe. So pa vsaj enotno nastopili v podporo napadeni Ukrajini …
Dr. Metod Berlec