“Zame je ta zgodba kar ena manjša enigma. Osebno gospoda Gajserja ne poznam, niti se nisem z njim pogovarjal ali dogovarjal o čemerkoli, tako da bi bilo mogoče najbolj enostavno in z njegove strani tudi pošteno, da me kar sam osebno kontaktira, pa verjamem, da se bova kar hitro dogovorila okoli teh težav, ki jih ima on pač z mano, ker, kot sem razumel, jih ima, ima tudi z mano osebno neke težave,” na očitke Bogomirja Gajserja o tem, da njegovo podjetje pred šestimi leti ni želelo pomagati Timu Gajserju s 500 ali 1.000 evri, odgovarja prvi mož in lastnik podjetja Akrapovič.
Igor Akrapovič malce umirja situacijo in žogico vrača Bogomirju Gajserju, ki mu ponuja tudi roko sprave, a hkrati vztraja pri tem, da je Gajser tisti, ki bi moral poklicati njega. Smo se pa z lastnikom enega najuspešnejših slovenskih podjetij pogovarjali tudi o njegovi športni karieri, vragolijah, ki jih je z motorjem počel v mladosti, ko so ga lovili tudi policaji, ter o načinu sponzoriranja podjetja Akrapovič.
Celotno oddajo si lahko ogledate tu:
Kako ste zadovoljni z začetkom sezone?
Letošnja sezona se je začela zelo dobro, tako da smo v podjetju izjemno zadovoljni s trenutnimi rezultati, tako poslovno kot tudi športno.
Kako pa ste Vi? Imate kar nekaj težav z nogo, je zdaj bolje?
Imam eno staro poškodbo, ki se mi je lansko leto ponovila, ni pa se zgodila na kakšnem tekmovanju ali pa na motociklu, temveč na snegu. Zdaj nekako okrevam in upam, da se bo v prihodnjih mesecih zadeva izboljšala.
Nam lahko poveste, kaj natančno se je zgodilo?
Poškodoval sem si koleno, imel sem kompleksno operacijo vseh treh vezi, prvo, zadnjo in stransko križno vez, tako da je zadeva kar dolgotrajna.
Reševali ste otroka na sankališču …
To je bilo kakšnih dvajset let nazaj, potem pa se je poškodba vlekla. Enkrat pred tem sem bil že operiran, ampak se je lansko leto to potem spet ponovilo.
Včasih ste bili malce divji in tudi z motorjem ste počeli vragolije, potem pa se Vam je najhujša nesreča v življenju zgodila na sankališču. Malce ironično, kajne?
To se pravzaprav kar velikokrat dogaja. Sam vem za veliko ljudi, ki so tudi športniki – v motorizmu ali avtomobilizmu – in so doživeli takšne nesreče. Kar nekaj avtomobilistov in motoristov se je ponesrečilo na primer s helikopterjem, Schumacher se je ponesrečil na smučišču, tako da nikoli ne veš, kje te doleti.
Sami ste aktivno tekmovali z motorji, to je bila nekakšna Vaša ljubezen. Daleč ste prišli, vendar Vam na koncu ni uspelo narediti tiste stopničke več, ki bi Vas popeljala med vrhunske profesionalne športnike.
Ta ljubezen se je začela v rani mladosti pri osmih, devetih letih, tako da sem se aktivnega tekmovanja lotil že z 18 leti. Takrat sem od gospoda Jermana kupil en ‘majčkeno’ razbit motocikel Yamaha 250 in šel takrat na jugoslovansko državno prvenstvo. Moram reči, da sem bil že na prvi dirki kar uspešen – bil sem drugi, na naslednji pa sem potem že zmagal, seveda pa je tudi moje starše močno skrbelo. Na tak način sem začel svojo športno kariero, ampak sem imel kar velike težave s financami in nekako sem ta denar potem poizkušal zagotoviti na način, da sem tudi ostalim sotekmovalcem pripravljal motocikle in iz tega se je ne nazadnje rodilo to podjetje, ki je bilo najprej neka predelovalnica motociklov za tekmovalne namene, potem pa sem začel izdelovati še izpušne sisteme.
Kdaj ste začutili, da je lahko ta Vaša ljubezen do motošporta taka zgodba o uspehu, kot jo pišete zdaj?
Že ko sem bil mlad, sem imel sanje, da bom postal svetovni prvak v MotoGP, kar se mi ni nikoli uresničilo, potem pa – ko sem šel proti tridesetemu letu – sem se tudi na podlagi nagovarjanja moje žene odločil, da začnem to samostojno, takrat obrtniško pot. Tu v Ivančni Gorici sem kupil eno stavbo, kjer je bila kamionska delavnica in tam sem začel sam.
Omenili ste ženo – ko povežemo njo in motor, se tu spet rodi zanimiva zgodba.
Z ženo sva se z motociklom ogromno prevozila že takrat, ko sva bila mlada, in tudi zdaj je ona tista oseba, ki nadzira naš marketing in kreativni del. Dejansko je bil na tem področju storjen preskok, tako da nimamo samo odličnih produktov, tj. izpuhov, ampak smo tudi marketinško zelo prodorni na celotnem svetovnem trgu.
Spoznali ste jo na motorju.
Spoznala sva se zelo rano. Jaz sem bil takrat star nekih 18 let, ona tam nekje 16, 17 let, tako da sva skupaj že zelo dolgo.
Vragolij na motorju, ko ste bili mladi, je kar nekaj. V Ljubljani so Vas lovili tudi policaji.
Ja, bom rekel, da je bilo kar zanimivo. Je pa res, da sta danes promet in vsa situacija popolnoma drugačna. Takrat je bilo namreč zelo malo avtomobilov na cesti in se je dalo početi marsikaj. Tako da – mladost je norost in imel sem samo srečo, da sem jo preživel brez kakšnih hujših poškodb.
Pa vseeno me zanima zgodba z ‘miličniki’ …
Ja, teh je bilo kar veliko, tako da ne vem, katero točno mislite.
Še toliko bolje. Povejte tisto najbolj noro.
Večkrat so me lovili, vendar manj uspešno. Recimo enkrat sem se zadaj za halo Tivoli nekajkrat peljal po stopnicah gor in dol, ko pa so se oni že toliko organizirali, da sta dva stala zgoraj, dva pa spodaj, sem se jaz odpeljal po sredini in nato po travniku ven. Tako da je bilo kar zanimivo.
Je teh vragolij dandanes še kaj?
Ne, danes so popolnoma drugi časi, čisto drugi časi. Poleg omejitev in točk je tu še vse ostalo, pa tudi ceste so bistveno bolj nevarne, veliko je udeležencev in si tega skoraj ne moreš privoščiti. Jaz vsem, ki si želijo vragolij ali kakršnih koli športnih izzivov, priporočam, da gredo na dirkališče, kjer je sigurno najbolj varno.
Tam še radi »potegnete« 200, 300 kilometrov na uro?
Zdaj se že kar nekaj časa nisem vozil zaradi te moje poškodbe, se pa peljem tako malo po cesti. Ampak ko se bom res rehabilitiral do te stopnje, da se bom spet lahko vozil z motorjem, se bom pa z veseljem zapeljal na morje.
Za Vas je motoristična sezona žal končana, in to še preden se je sploh začela.
Upam, da se bom ob koncu sezone še kaj zapeljal, ampak naslednjih par mesecev pa nikakor ne.
Eden izmed razlogov, da smo danes tukaj skupaj z Vami, je eden izmed naših prejšnjih intervjujev z gospodom Bogomirjem Gajserjem, očetom in trenerjem Tima Gajserja. V tistem intervjuju je gospod Gajser dejal, da je Vas oziroma Vaše podjetje pred petimi, šestimi leti, ko je Tim potreboval denarno pomoč, prosil za pomoč, pa so mu – po njegovih besedah – v Vašem podjetju rekli: ”Tukaj se nimamo kaj pogovarjati.”
Zame je ta zgodba kar ena manjša enigma. Osebno gospoda Gajserja ne poznam niti se nisem z njim pogovarjal ali dogovarjal o čemerkoli, tako da bi bilo mogoče najbolj enostavno in z njegove strani tudi pošteno, da me kar sam osebno kontaktira, pa verjamem, da se bova kar hitro dogovorila okoli teh težav, ki jih ima on pač z mano, ker, kot sem razumel, jih ima, ima tudi z mano osebno neke težave.
Kar se tiče sponzoriranja, je pa tako, da mi smo pač tehnični sponzor, dogovarjamo se zmeraj z ekipami in včasih se dogovorimo, včasih pa ne. To je pač stvar dogovora. Po drugi strani pa bi rekel tako: sem izjemno navdušen, ko spremljam Tima na njegovih tekmovanjih, ki so res na fenomenalnem nivoju. Tak dirkač se pravzaprav pojavi na desetletje ali dve in upam, da bo na tem nivoju še dolgo nadaljeval to svojo pot. Na ta način bo prav gotovo prišel med legende v motokrosu, tako kot mogoče Carioli. Slovenci smo lahko ponosni nanj, za te svoje uspehe pa je dejansko najbolj zaslužen samo on sam in njegova ekipa.
Pa je podjetju Akrapovič v interesu takšno sodelovanje s svetovnim prvakom?
Absolutno je. Zmeraj je v interesu, samo te stvari se je potrebno dogovoriti na neki profesionalni ravni. Mi imamo letos, mislim, da več kot 85 različnih ekip, ki jih podpiramo z razvojem in tehnologijo – in ja, seveda, sploh ker je Tim Slovenec, bi bila to še toliko boljša sinergija, ampak obe strani se morata pogovarjati in eventuelno se tudi dogovorimo.
Zdi se mi nekako, da sta tu nekako dva ega. Tudi gospod Gajser je dejal – naj ga citiram: ”Sam upam, da me bo Igor Akrapovič nekoč sam poklical.” Kdo bo tisti prvi?
Poglejte, tukaj ne gre za stvar ega, gre za to, da sam nikoli nisem ničesar govoril o gospodu Gajserju, on pa je in bilo bi pošteno, da potem on meni pove, kaj je bilo narobe in zakaj je nastala ta zamera. Jaz osebno tega ne vem in se potem težko pred tako zamero tudi branim.
Pa da dokončava to zgodbo. Ali je res 500 ali 1.000 evrov tako velik znesek, da ga takrat – pred šestimi leti – ne bi mogli dati. Ali je danes takšna vsota problem, da bi jo dali komu?
No, tukaj bom rekel kar z dveh strani. Šest, sedem let nazaj je bilo tudi to podjetje v izjemno slabem položaju, ker sami veste, da se je 2008 začela ta kriza, ki se je za nas vlekla in se nam poznala pravzaprav praktično do lanskega leta. To je ena stvar. Druga stvar pa je, da smo mi tehnični sponzor. Mi nismo sponzor, kot so nekateri proizvajalci pijač, tobaka ali česa drugega. Dogovorimo se z različnimi podjetji za razvoj, za produkte in potem je to tisti del, ki ga mi vložimo. Ponavadi se določi tudi ustrezni proračun in če boste zunaj pogledali, velikokrat segajo njihove potrebe preko tega proračuna, tako da se njihov dirkalni oddelek nato tudi zmeni in konec koncev nam za tisto razliko kdaj kakšen motocikel tudi pustijo. Na ta način smo si postavili tudi kar lep muzej.
Na sploh ste znani po tovrstnem sponzorstvu, ki je nekakšno pionirstvo.
Ja, ampak ga je v motošportu kar veliko. Tudi ostali – Öhlins, Brembo – delujejo nekako na tak način. To so pač tehnični sponzorji, potem imamo pa na drugi strani te klasične sponzorje, ki promovirajo svojo blagovno znamko, ki pa je lahko v zelo različnih branžah.
Leta 2004 je bilo podjetje Akrapovič prisotno tudi v formuli 1. Je bil to vrhunec za Vaše podjetje v športu?
Ne bi rekel, ker so izpuhi za motocikle danes dejansko veliko bolj kompleksni. Formula 1 ima praktično samo eno zahtevo, in to je neko maksimalno moč, kar ni najtežje narediti. Veliko težje je narediti motocikel, ki je uporaben v vseh režimih, tako da mi velikokrat tudi glede na voznika prilagajamo karakteristike motocikla, ki ga lahko kar precej spremenimo z izpušnim sistemom.
Kot podjetnik ste zelo zapravljivi; ko greste na kakršen koli sejem in vidite kakšno novo inovacijo, potem ni vrag, da bo kaj kmalu ta stroj tudi v Vašem podjetju.
Po tem sem bil morda bolj znan v zgodovini, da sem vedno poskušal investirati v najnovejše tehnologije. Tako sem enkrat, se spomnim, tam okoli leta 1997 kupil stroj za proizvodnjo cevi, ki je bil takrat ekstremno drag in so se takrat moji sodelavci kar malo zaskrbljeno spogledovali, kako bomo mi to sploh ‘zalaufali’, ker ta stroj ni nikoli delal cevi iz titana in je bila to kar ena tvegana odločitev. Dolgo časa smo potrebovali, da smo izpušne celi začeli proizvajati na nek optimalen način, brez veliko odpadka. Tudi proizvajalci stroja so bili navajeni na nerjaveče cevi, tako da je bil to takrat eden večjih nakupov, ki pa je bil ‘majčkeno’ tvegan.
Tvegali ste tudi, ko ste postavljali novo stavbo. Takrat ste pod hipoteko zastavili obe družinski hiši.
Ko smo kupovali to prvo stavbo na Malem Hudem, dejansko nismo dobili kreditov tako, kot so jih dobivali nekateri naši ‘posvečeni’. Zastavili smo staro stavbo v Ivančni Gorici, družinsko hišo v Ljubljani plus še to novo tovarno, ki smo jo takrat kupovali. Tisti časi so bili izjemno stresni, dve leti smo se bali, da se ne bi zgodilo kaj nepredvidljivega, ker bi lahko ostali brez vsega.
Pa ste s temi tveganimi odločitvami vedno zmagali ali je v Vaši poslovni zgodovini tudi kakšno takšno dejanje, ki Vas je res spravilo v težave?
No, kakšne večje ne, ampak če hočeš imeti neko prosperiteto, neko rast in uspeh, se moraš na eni točki tudi odločiti. Jaz se osebno odločam, ko sem nekako 90-, 95-odstotno prepričan, da bo stvar uspešna, se takrat odločim zanjo. Seveda to pomeni, da imaš določen odstotek napačnih odločitev, ki pa jih vzameš v zakup, kajti brez tveganja ni razvoja, ni napredka.
Ste tudi eden izmed ustanovitelja Slovenia Business Cluba. Kako uspešni ste pri delovanju tega kluba?
Poskušamo opozarjati na težave, ki jih imajo podjetja v Sloveniji. Že dve leti zagovarjamo program, ki bi prinesel izboljšanje poslovnega okolja in samo upam, da se bo kaj od tega uresničilo. Imeli smo tudi več sestankov na precej visokih nivojih, zdaj pa bomo v nekaj mesecih, tednih videli, ali bo kakšna od teh idej tudi uspešna.
Pa mislite, da je posluh v naši državi?
Tu je en kup enih zelo različnih interesov in mogoče mi nismo tista najmočnejša stranka v teh pogajanjih.
Kdo pa je?
Saj vsi vemo, da so tudi politiki, lobiji, sindikati, ki imajo vsi svoje interese, in so precej močnejši od nas.
Kaj pa je največji problem za slovensko delovno okolje?
Dva sta. Obremenitev plač bolj izobraženega in s tem tudi bolj proaktivnega kadra, en del pa je tudi ta zelo toga delovna zakonodaja, ki povzroča kar nekaj težav. Ne moreš se raziti z nekim nemotiviranim delavcev, saj to za sabo prinese en kup enih proceduralnih zapletov. Celo taki absurdi se dogajajo, da dobiš ljudi, ki so v podjetju kradli, ki so bili ne nazadnje celo obsojeni, pa sem jim dal odpravnino samo zato, da so šli, preden so bili pravnomočno obsojeni. To je nek precedens. Ampak s tem se soočamo.
To je bila zelo odmevna zgodba Vašega podjetja, ena redkih negativnih. Dobro znate izbirati kader, kaj pa je bilo s strukturo teh ljudi, ki so kradli, tudi do malce višjih položajev?
To se zgodi v veliko podjetjih. Ne samo v Sloveniji, tudi v tujini. To je treba vzeti v zakup, seveda preganjati, ampak konec koncev v tem primeru ni bil težava samo denar, pač pa je bil problem tudi v produktih, ki so bili prodani. Veliko večje težave je to povzročalo na trgu, ker so jih prodajali po četrtini cene in ko se enkrat to začne prodajati preko eBaya, potem vse naše stranke izvejo, da neka roba prihaja in na koncu niti našega izpuha ne kupijo v trgovini, čeprav mogoče tudi tega ukradenega niso nikoli kupili.
Na kakšen način ste ugotovili, da prihaja do teh kraj?
Takrat nas je, mislim, da celo BMW opozoril na neke produkte, ki so bili razviti v sodelovanju z njimi in so se pojavili na eBayu. Mi smo to začeli raziskovati in smo ugotovili, da je to le vrh ledene gore. Prišla je policija, ki je to raziskala do konca in na koncu je bilo vidno, da manjka zelo veliko teh izpuhov.
V Vašem poslovnem svetu je razvoj izjemno pomemben in tu se pojavlja tudi industrijska ‘špijonaža’, vohunstvo. Ste imeli negativne izkušnje tudi s tem?
Ja, smo imeli. Poleg tega, da nas ogromno kopirajo, da imamo ogromno produktov, predvsem iz Azije, ki prihajajo tudi na evropski trg, moram reči, da to uspešno ustavljamo. Smo imeli tudi težave, predvsem z nekimi novinarji, ki so takole na skrivaj slikali nove motocikle. Če se motocikel pojavi štiri, pet mesecev, preden ga tovarna na nekem sejmu predstavi, to rezultira v zmanjšanju prodaje starega modela in v izjemnih težavah, ki jih imamo potem mi s tem proizvajalcem, ker izgubi tudi zaupanje.
Za koga natančno je šlo?
Tega ne bi govoril. Šlo je za neke motoristične revije, ampak je bilo pa res zelo neugodno.
Ste uspeli dobiti odškodnino?
Ne, to ne. Saj nismo šli niti tožit, ampak smo te zadeve uspeli pomiriti in se dogovoriti tudi s partnerjem glede te naše napake.
Kako Vam uspeva ostati tako miren, marsikdo Vas tudi napade bodisi v poslovnem bodisi tudi v športnem svetu, češ, to je nek velik podjetnik, imamo ga v isti vasi, pa nam ne da toliko, kolikor si morda sami želimo. Tu je špijonaža, delavci so Vam kradli in tako dalje, Vi pa ostajate mirni in pravite: »To se zgodi.«
Ja, vse to je potrebno vzeti v zakup. Dejansko poizkušamo v lokalnem okolju pomagati maksimalno, sploh v Ivančni Gorici in Črnomlju dobro sodelujemo z lokalno skupnostjo, tudi z njihovimi športnimi ekipami. Je pa dejansko tako, ta proračun ni neomejen in zadnja leta je pritisk sploh ogromen. Ne nazadnje se moramo odločati. Poizkušamo se usmerjati bolj v te dobrodelne zadeve, pomagati ljudem, bolnicam … Reševalni postaji UKC Ljubljana smo kupili motocikel za reševanje – take zadeve se mi zdijo vsekakor bolj primerne.
Se Vam zdi, da se ta Vaša dobrodelna nota dovolj prikaže v medijih ali to sploh ni Vaš namen?
Ne, to sploh ni namen, da bi bil dobrodelen zato, da si prikazan v medijih. To potem kreira še toliko večje povpraševanje, to človek pravzaprav dela iz čisto lastnih vzgibov.
Katero pa je Vaše najuspešnejše sponzorstvo?
Letos in lansko leto bi sigurno rekel Yamaha MotoGP, ampak ne vem, na drugi strani pa tudi Audi v prvenstvih FIA WEC in DTM, pa BMW v DTM. Tudi v Moto2, v motokrosu, zadnje svetovno prvenstvo, osvojeno z našim izpuhom je bilo ravno dober teden dni nazaj v Ameriki, kjer je Ryan Dungey zmagal v Supercrossu. Teh uspehov je veliko, 101 zmaga z našim izpuhom na svetovnih prvenstvih je kar lepa zgodovina.
Štejete vse te zmage in osvojene lovorike?
Absolutno, stoto je imel ravno Lorenzo. Mogoče smo imeli takrat malo sreče, tako da nas je za novo leto tudi obiskal, ampak vedno smo veseli in ponosni, če tudi naši izpuhi malce pripomorejo k njihovim zmagam.
Kakšni so načrti Vašega podjetja v prihodnje?
Dejansko bomo šli kar po tej začrtani poti, kar se tiče avto-moto segmenta, nekaj malega pa delamo tudi na diverzifikaciji, se pravi livarna titana, pa tudi kompoziti in karbon, ki ga imamo zelo dobro razvitega v Črnomlju. Poti je kar nekaj, seveda pa tudi prihodnost sama pokaže, kaj je najbolj optimalno in kam se kaže usmerjati.
Za konec, iz prihodnosti v preteklost – del Vašega priimek Akrapovič v turščini pomeni škorpijon (akrap – op. a.). Na začetku ste ga uporabljali za ime podjetja, nato pa ste ga morali odstraniti.
Odstranili smo ga, ker je imelo eno podjetje avtomobil Scorpio, nakar smo nekako v Nemčiji od njihovih odvetnikov dobili pismo, da tega ne smemo uporabljati, ker pa smo bili v tistem času – to je bilo leta 1997 – še zelo majhni in nismo imeli nobenih pogojev, da se pravno borimo, smo to storili. Kar pa se tiče besede akrap oziroma tega imena našega priimka, pa je dejansko tako, da izhaja iz časov turških vpadov. Naši predniki – to je bilo v 14., 15. stoletju – so bili hajduki in so se borili s Turki in so nekako dobili tak naziv, torej akrap in od takrat naprej se je začel pojavljati ta priimek in je ostal do danes.
Priimek je bolj eksotičen in je zato še toliko bolj priljubljen, še posebej v tujini?
Moram reči, da ko sem v tistem trenutku moral Skorpion umakniti, sem ogromno študiral, kaj naj uveljavim kot blagovno znamko, kaj naj naredim, kaj naj si izmislim, saj so bila praktično vsa imena zasedena oziroma nekje v svetu že registrirana, zato sem se na koncu odločil za lasten priimek. Na začetku je bilo nekako negotovo, a po vseh teh letih vidim, da smo se odločili pravilno.
V Sloveniji je kar nekaj ljudi, ki imajo radi motošport. Mnogo jih tudi rado ‘šraufa’ – ali je še prostor, da komu izmed Slovencev ali komu drugje na svetu uspe na način, kot je uspelo Vam?
Seveda je prostor, potrebno je imeti le pravo idejo in seveda vztrajati. Jaz mislim, da se ljudje pri nas prehitro ustavijo, mogoče že pri prvih uspehih. Ko sem sam začel delati – ne vem, prvih sedem, osem let -, sem imel dvanajsturni delavnik, nobenih dopustov, počitnic ali česarkoli in šele takrat mogoče dobiš občutek, da si šel preko tistega prvega praga, da bo zdaj malce lažje. Ampak izzivov nikoli ne zmanjka.
Dobesedno odpeljati Vas je bilo potrebno na dopust in to s kupljeno karto in rezerviranim hotelom. Ja, to je bilo kar malce težko, ker v tistih časih, kot sem že rekel, smo imeli kredite, dolgove, tako da to ni bilo enostavno.
Ste zdaj bolj umirjeni in greste lažje na dopust?
Absolutno grem lažje na dopust, je pa še vedno ogromno izzivov, težav je tudi zmeraj ogromno, tako da je to potrebno vzeti v zakup in s tem tudi živeti.
Rok Virag