Švedska se že vrsto let sooča s težavami zaradi multikulturnih politik, ki so odprle vrata množičnim migracijam. Kdo pa je bil eden izmed glavnih akterjev te uničujoče? David Schwarz, tudi sam priseljenec, ki je z enim jezikom nagovarjal Švede z drugim pa svoje ljudstvo.
Ko je švedski premier Tage Erlander leta 1965 v parlamentu govoril o švedski družbi, je izpostavil nekaj, kar je bilo takrat v evropskem političnem prostoru precej običajno: Švedska je bila izrazito homogena država, tako kulturno kot jezikovno.”Švedi živimo v neprimerno ugodnejšem položaju. Prebivalstvo naše države je homogeno, ne le rasno, ampak tudi v mnogih drugih pogledih,” je dejal Erlander.
Takrat je švedski model temeljil na visoki stopnji družbenega zaupanja, skupnem jeziku in skupnih institucijah. Priseljevanje, ki se je povečalo po drugi svetovni vojni, je bilo večinoma razumljeno skozi prizmo vključevanja v obstoječo švedsko kulturo. Priseljenci iz Finske, Baltika, Nemčije in južne Evrope so se v veliki meri asimilirali, njihovi potomci pa so se pogosto popolnoma vključili v švedsko družbo.
Toda že leto prej se je začela razprava, ki je pozneje pomembno spremenila švedsko migracijsko politiko. 21. oktobra 1964 je časnik Dagens Nyheter objavil komentar z naslovom “Problem tujcev na Švedskem”. Avtor je bil David Schwarz, poljski Jud, ki je po preživetju nacističnih koncentracijskih taborišč leta 1950 prišel na Švedsko. Schwarz, ki je študiral sociologijo na Stockholmski univerzi, je trdil, da tradicionalna politika pričakovanja asimilacije ni ustrezna. Po njegovem mnenju bi morala Švedska priznati kulturne posebnosti priseljencev, njihove jezike in verske tradicije ter se razviti v večkulturno državo. Med drugim je pozival k državni podpori šolam za manjšine, financiranju verskih predstavnikov in posebni parlamentarni preiskavi položaja priseljencev.
Schwarzu je postopoma uspelo prepričati politike, da Švedsko spremenijo v multikulturno državo in sprejmejo multikulturalizem kot izhodiščno točko, pri tem pa je zanimivo, da je bil kot Jud sam precej dvoličen. Ko je pisal za Švede, je imel popolnoma drugačen slog, kot pa v časniku Jewish Chronicle, kjer je bil bolj neposreden. Tam je namreč svojim sonarodnjakom svetoval, da morajo biti “zelo previdni, ko se javno opredeljujejo za Jude” v času, ko je omenjeni judovski medij zagovarjal multikulturalizacijo Švedske. “Moramo prevzeti iniciativo, da spremenimo mnenja oblasti”, je pozival druge Jude, medtem ko je v zgoraj omenjenemu časopisu, namenjenemu Švedom bralce nagovarjal na popolnoma drugačen način.
Njegov članek je sprožil burno javno razpravo. Med letoma 1964 in 1968 je Schwarz sodeloval pri številnih časopisnih polemikah o priseljevanju in postal eden najvidnejših zagovornikov spremembe švedske politike. V šestdesetih letih se je politično okolje začelo spreminjati. Schwarz je svoje ideje predstavil tudi znotraj Socialdemokratske stranke, kjer je pozneje našel podporo pri delu političnega vodstva, predvsem pri premierju Olofu Palmeju. Palme je v drugi polovici šestdesetih let začel uporabljati izraz “raznoliki Švedi”, s katerim je poudarjal, češ da lahko švedsko družbo sestavljajo ljudje različnih ras in kultur. Leta 1968 je švedska vlada ustanovila posebno komisijo za vprašanja priseljevanja. Po večletnem delu je parlament leta 1975 soglasno sprejel zakon o novi migracijski in manjšinski politiki, ki je temeljila na načelih “enakosti, svobodne izbire in sodelovanja.” Ključna sprememba je bila, da država od priseljencev ni več pričakovala popolne kulturne asimilacije. Namesto tega je priznala pravico do ohranjanja kulturne identitete in uvedla podporo manjšinskim kulturam. Odločitev je podprlo vseh pet parlamentarnih strank.
Ta politika je desetletja veljala za enega najbolj liberalnih pristopov v Evropi. Kasneje pa je postala predmet intenzivnih razprav zaradi vprašanj, povezanih z integracijo, vzporednimi skupnostmi, kriminalom in občutkom nacionalne identitete. Danes je švedska razprava o priseljevanju precej drugačna kot v šestdesetih letih. Tudi stranke, ki so nekoč soglasno podprle multikulturalizem, so v zadnjih letih začele ponovno razpravljati o pomanjkljivostih takšne ureditve.
Schwarz je sicer v času svoje medijske kampanje nasprotnike multikulturalizma v skladu z levičarsko strategijo označeval za naciste, njihova prepričanja pa enačil z “Eichmanovo dokončno rešitvijo z bolj humanim obrazom.”
Predvsem pa je Schwarz vodil istočasno dva narativa; enega za švedsko javnost v Dagens Nyheter, drugega pa za judovsko manjšino v Jewish Chronicle. V prvem je bralcu pisal kot “mi” in “naša dežela”, torej se je predstavljal za Šveda. Migracije je prikazoval kot neizbežne, zato, je trdil, se mora Švedska temu prilagoditi. Asimilacija naj bi bile ne le nemogoča, temveč tudi nehumana. Kot že rečeno, je v judovskem časopisu spremenil ton. Tam je bralce nagovarjal, da morajo izkoristiti edinstveno priložnost, da “zahtevajo manjšinske pravice, vključno s pravicami do državne pomoči na podlagi politike do manjšin.” Tako je Jude pozival, da izkoristijo novo, multikulturno družbo. V mnenjskem članku “Nehajte se plaziti!” je Schwarz nagovoril Jude na Švedskem, ki so se želeli asimilirati. Pozval jih je, naj se nehajo bati, skrivati in prilagajati. Zahteval je, da zavzamejo svoje mesto kot vidna manjšina. Asimilacija – politika, ki jo je v švedski razpravi ob drugih skupinah označil za nemogočo in nečloveško – je bila za njegovo lastno skupino nekaj, čemur se je bilo treba iz povsem drugačnih razlogov dejavno upreti. Asimilacija Judov bi “pomenila dati nacistom zmago tudi po smrti”, kot zgodovinar Mats Wickström povzame Schwarzovo razmišljanje.
Schwarz sicer ni bil edini, ki je povezoval multikulturalizem z interesi judovske manjšine. Jackie Jakubowski, glavni urednik časopisa Jewish Chronicle, je želeni končni cilj jasno opredelil. Želel je videti “pluralistično družbo, v kateri imajo številne kulturne in verske manjšine naravno mesto” ter “v kateri ne obredno klanje po judovskih pravilih ne turban na glavi sikhovskega voznika avtobusa v Göteborgu ne bi veljala za tujo in zato nesprejemljivo značilnost vse naše Švedske.”
A. S.