V Celju zopet poteka farsični proces Trenta zoper Janeza Janšo. Tokrat so zaslišali izvedence. Janez Janša se je opravičil, ker se udeležuje seje delovnega telesa DZ.
Tožilstvo je najprej predlagalo soočenje izvedenca Franca Nahtigala in izvedence Sicgras Lidije Dragišič, Jurija Tonina ter vodjo izvedenske skupine Antona Brodnjaka. Soočenje je bilo predlagano, ker se vrednost v izvedenskem mnenju Nahtigala in Sicgras v bistvenem razlikuje, zato je sodišče predlagalo soočenje vseh štirih izvedencev Sicgras in izvedenca Franca Nahtigala glede uporabljenih metod, ki so privedle do tako različnih ugotovitev. Sicgrasovi izvedenci so zemljišče absurdno ocenili na 1 evro na kvadrat. Po mnenju Nahtigala je vrednost veliko višja.
Izvedenci Sicgras, med katerimi pa tudi ni enotnega mnenja
Zato tožilci zahtevajo soočenje vsaj Brodnjaka (vodjo Sicgras) in Nahtigala, pa tudi Brodnjaka in Lidije Dragišič, saj se Dragišičeva ne strinja z drugimi izvedenci Sicgras, da se na domačiji v Trenti ne da več nič graditi ali obnoviti – sama trdi, da se da pridobiti vsa potrebna dovoljenja.
Tožilec namreč sklepa, da Anton Brodnjak kot vodja skupine pozna vsa elementarna dejstva izvedenskega mnenja in je tudi ustrezno usposobljen za odgovarjanje na dileme, ki bi se lahko pokazale kot sporne. Lidija Dragišič je namreč v svojem izvedenskem mnenju zapisala določena dejstva, ki so bila kasneje predmet dopolnitve št. 4 izvedenskega mnenja. O teh dilemah bi bilo smiselno izvesti soočenje, vendar zaenkrat ne vztraja pri tem dokaznem predlogu vsaj do zaslišanja izvedenca Sicgras in izvedenke Dragišič. Tožilci torej predlagajo, da na glavni obravnavi ostane le Anton Brodnjak. Matoz je poudaril, da se mnenje Dragišičeve razlikuje od mnenja drugih izvedencev Sicgras, zato se mora tudi ona soočiti z Brodnjakom.
Izvedenec Tonin prepričan, da se na domačiji ne da nič graditi, a to je le njegovo mnenje
Najprej je bil zaslišan Jurij Tonin iz podjetja Sicgras. Povedal je, da si je z (Antonom) Brodnjakom ogledal predvsem objekte. Trdil je, da so bili objekti brez strehe in da je bila to le ruševina. Ugotovili so, da ni elektrike, vode niti drugih komunalnih priključkov. Mnenje so naredili vsak posebej, potem pa so ga združili in predali sodišču. Nato je dopolnitve napisal Brodnjak. Njegovo mnenje je bilo, da gre za posest z ruševinami brez urejene kanalizacije in da se na teh zemljiščih teh objektov ne da adaptirati, ker zakon o nacionalnih parkih govori, da se ruševine ne smejo obnavljati, razen če se tam še opravlja kmetijska dejavnost.
Kot ruševina se objekt smatra, če je bila streha udrta – do 2005 naj bi bili vsi objekti brez strehe. Sodnica ga je popravila, da se vseeno vidi malo strehe, pa se je Tonin branil, da sta samo še “ena dva šperovca”. Pravi, da se ne vidi, kje je nekoč bilo kmetijsko zemljišče, ker se je vse zaraslo. Po njegovem je bilo mnenje Nahtigala napačno. Njegovo izvedensko mnenje temelji na prepričanju, da je nemogoče dobiti vsa dovoljenja za gradnjo – če ne prej bi se ustavilo na Ministrstvu za okolje in prostor. Odvetniki so ga opomnili, da govori hipotetično, s čimer se je sicer strinjal in dejal: “Ja, potem pa naj investitor pridobi dovoljenja, jaz jih ne bom pridobival.”
Kastelic: “Tale se norca dela iz vseh”
Odvetniki obtoženih so ga vprašali, kako bi cenil kmetijsko zemljišče v Ljubljani, pa je dejal, da je uradno pomembno, kaj na njem raste in tudi, kje se nahaja, in sam priznal, da se namembnost lahko tudi spremeni. Obtoženi Kastelic ga je prisilil, da je priznal, da sam ne bi kmetijskega zemljišča nikoli prodal za 1 evro.
Odvetniki so ga spomnili, da ni urbanist, čeprav sam trdi, da gradnje ni ekonomično obnavljati in da se gradbenih dovoljenj ne bi dalo pridobiti, nakar je priznal, da je to pač njegovo mnenje.
Matoz mu je predložil, kar je povedala izvedenka urbanistične stroke Lidija Dragišič, ki je povedala, da je pri vseh soglasodajalcih preverila, ali se da pridobiti vsa dovoljenja, in dognala, da se ta dovoljenja da dobiti. Dragišičevi se je zdelo problematično, da so nekateri soglasodajalci, ki jih je povprašal Sicgras, podali mnenje glede na leto 2016, ne pa na leto 2005 – pogoji gradnje so se od leta 2005 in 2006 spremenili, saj se je spremenil (zaostril) Zakon o Triglavskem narodnem parku.
Po mnenju Dragišičeve je bilo možno gradnjo sanirati in obnoviti. Priča Tonin temu ni verjel in je rekel, da teh soglasij nikoli ni videl, hkrati pa priznal, da jih sam nikoli ni zahteval. S tem je Matoz povsem razbil njegovo osrednjo tezo, na kateri je ocenjeval – da se na posestvu nikoli več ne bi smelo nič graditi. Na koncu je bil izvedenec že malce pod stresom in spremenil svojo trditev, da pač zdaj vseh dovoljenj ni, on pa je ocenjeval na podlagi tega (prej je trdil, da prejudicira, da se gradbenih dovoljenj gotovo ne bi moglo pridobiti, ker gre za gradnjo v Triglavskem narodnem parku), obtoženec Kastelic pa mu je zabrusil: “Tale se norca dela iz vseh!”
Izvedenca opozarjala tudi sodnica
Celo sodnica ga je opozorila, da se da nadomestne gradnje graditi, če se upoštevajo tradicionalne arhitekturne značilnosti, na kar je izvedenec povedal, da je to že “preveč na splošno”.
Izvedelo se je tudi, da izvedenci niso upoštevali mnenja računskega sodišča, da morajo zemljišča, ki mejijo na stavbna, biti ocenjena višje. Ko mu je sodnica brala zakonodajo, ki to določa, je to imenoval za “pravno latovščino”, ki je nihče ne upošteva.
Sodnica ga je vprašala, ali se na ruševinah da zgraditi novo stavbo. Sam trdi, da ne, saj gre za gradnjo v Triglavskem narodnem parku. Po mnenju Triglavskega narodnega parka pa je to možno, kot je dodal Matoz, in mnenje parka tudi prebral. Izvedenec je povedal, da je to “samo teoretično” in da je sam ocenjeval na podlagi dejstva, da vseh dovoljenj ZDAJ, v tem trenutku, ni.
Pričanje izvedenca Brodnjaka polno sprenevedanj
Naslednja priča je bil izvedenec Anton Brodnjak, ki je bil tudi vodja skupine izvedencev Sicgras. Po njegovem mnenju se od nakupa nepremičnine leta 1993 do 2005 ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi se cena nepremičnine spremenila. S tem si je spisal že kar svojo kritiko cenitve, saj – kot je kasneje sam priznal ob zaslišanju – to, da se izvedenci vnaprej sprašujejo, “kaj se je takega zgodilo”, da se je vrednost nepremičnine od nekega arbitrarnega datuma do danes spremenila, ni običajno.
Trdil, da se v TNP ne da graditi nič, nato spremenil mnenje
Povedal je, da so investicijski ciklusi v Triglavskem narodnem parku (TNP) omejeni – zato so pozvali vse institucije, ki so za to pristojne, da se izjasnijo, če bi za omenjeno nepremičnino izdala dovoljenja. Vprašali so, kaj bi se v skladu z zakonodaje dalo tam graditi, in so dobili odgovor, da nič, je povedal Brodnjak. Stavb niso vrednotili, ker se jih po njihovem mnenju ne da obnavljati, zato so ocenjevali samo zemljišča (in sicer po tržni metodi – na podlagi primerjav s podobnimi zemljišči, ne pa na podlagi residualnega vrednotenja, ki bi ocenil tudi bodoči ekonomski potencial domačije) – končna ocena je bila manj kot 19 tisoč evrov.
Brodnjak je povedal, da so dobili nalogo, da preučijo tudi mnenja tistih izvedencev, ki so nepremičnino ocenili na več kot 100 tisoč evrov. Po mnenju Brodnjaka je prišlo do razlik zato, ker so drugi izvedenci verjeli, da so tam gradbena pričakovanja mogoča. Ampak po njegovem mnenju to ne drži, ker je nepremičnina v Triglavskem narodnem parku, tam pa je gradnja “zabetonirana”. Zunaj TNP bi se dalo graditi, v parku pa ne, in sicer zaradi Zakona o triglavskem narodnem parku. Tako je trdil Brodnjak, preden so ga začeli zasliševati odvetniki.
Odvetnik Fišer ga je spomnil na mnenje TNP
Odvetnik Fišer je spomnil na pričanje druge izvedenke, kateri je Triglavski narodni park sporočil, da se lahko stavbe porušijo in zgradijo novogradnje v smislu nadomestne zgradbe, kjer se namembnost bistveno ne spremeni in se upošteva bovško-trentarski gradbeni tip. Torej Brodnjak je najprej govori, da se tam nič ne da graditi, očitno pa se nekaj vseeno da zgraditi.
Brodnjak je nato obrnil ploščo on rekel, da se to mnenje ne razlikuje od njegovega. Fišer pa ga je spomnil, da je le nekaj trenutkov pred tem rekel, da je status gradenj zabetoniran. Nakar je Brodnjak odgovoril, da bi se lahko v takšnih gabaritih in takšnih namembnostih dalo dograditi in je to možno, ni pa možno graditi eno etažo višje. Kar je nenavadno, glede na to, da je takšna izjava v nasprotju s tem, kar je povedal prej.
Problematiziral električno in vodovodno napeljavo
Kot trdi Brodnjak, zakon o Triglavskem narodnem parku določa, da se lahko na objektu, kjer ni več strehe, zgradi le nov identičen objekt v enakih gabaritih, se pravi brez dovoza, električnega in kanalizacijskega priključka – odvetnik Fišer ga je postavil na laž. Elektro distributer je povedal, da se da napeljati nizkonapetostno električno omrežje. Brodnjak trdi, da temu zelo težko verjame, sam pa se ne more vtikati v mnenje strokovnjakov za električno energijo.
Zmedel tudi sodnico
Tudi sodnica je bila zmedena in je rekla, da je prej izrecno rekel, da se nič ne da graditi, zdaj pa kar naenkrat pravi, da se da graditi. Brodnjak se je branil, da je bila njegova izjava v smislu, da ni možno graditi stanovanjskih objektov, apartmajev … se pravi objektov, ki bi se jih dalo ekonomsko tržiti. Sodnica pa ga je spomnila, da je malce prej rekel, da se ne da graditi, če ni strehe, kako pa je zdaj možno, da se gradi?
Brodnjak je nato zopet začel trditi, da ko je govoril o gradbenem ciklu, je mislil na to, da se zgradi stavba, ki bi omogočila višanje vrednosti nepremičnine. Le nekaj minut prej je sicer trdil, da se ne da sploh nič graditi.
Matoz: “Gre za mešano gradnjo”
Odvetnik Matoz je Brodnjaka vprašal, kakšna je bila določena namembnost stavbe za parcelo št. 28 v Trenti. Izvedenec tega ni vedel. Matoz mu je razložil, da je bila namembnost razpršena gradnja. Spomnil ga je, da je pred tem trdil, da na področju TNP sploh ni mogoče graditi, nato pa da je dovoljeno graditi le v okviru obstoječih gabaritov, s tem pa je mislil, da se ne da zgraditi objekta, ki bi se ga dajalo tržiti, ampak le v okviru dejavnosti – domačija pa naj bi imela namembnost le za kmetijsko dejavnost. V resnici pa je namembnost stavbe razpršena gradnja, kar pa ne pomeni, da se lahko tam gradi le stavbe za kmetrijsko dejavnost. Lahko se zgradi tudi poslopje. Na to Brodnjak ni imel pripomb, čeprav bi jih moral imeti, saj je sam v izvedenskem mnenju trdil drugače.
Kot Tonina je tudi Brodnjaka Matoz soočil s tem, da je druga izvedenka potrdila, da so upoštevali le pogoje za soglasja iz leta 2016 (ko so delali strokovno oceno), ne pa pogojev iz leta 2005 – takrat bi se takšna soglasja še lahko pridobila. Izvedenec je bil ob tem tiho. Matoz pa je dodal, da je izvedenka kasneje to dovoljenje teoretično celo uspela pridobiti. Gre za pomemben podatek, saj celotno izvedensko mnenje izvedencev Sicgras temelji na postulatu, da se na območju domačije v Trenti ne da nič graditi, a se niso pozanimali, ali se ni dalo nič zgraditi tudi leta 2005, ko je bila nepremičnina dejansko prodana.
M. I.