Bo življenje v vesolju kmalu odkrito? To vprašanje se pojavlja še zlasti od 90. let prejšnjega stoletja, ko je prišlo do prvih odkritij planetov izven našega osončja, pozneje pa so bili s tehnološkimi izboljšavami odkriti še mnogi drugi.
Že ves čas, ko človek raziskuje vesolje, se hkrati sprašuje, ali je v njem morebiti še kje kakšno življenje. Razmišljanja in raziskave na tem področju pa so se še okrepile, ko so znanstveniki odkrili prvi planet izven našega osončja. Tega so znanstveniki odkrili v orbiti zvezde 51 Pegasi. O njegovem obstoju se je sicer domnevalo zato, ker je zvezda rahlo kolebala. To se je izkazalo za eno najpomembnejših odkritij v vsej človeški zgodovini, saj je dokazalo, da naš sončni sistem ni edini v vesolju. Ob prisotnosti življenja na tem ali katerem drugem planetu pa bi se morali soočiti z resnico, da v vesolju nismo sami, navaja bbc.
Še več 100 milijard svetov
Prvi planet, odkrit izven našega osončja leta 1995, pa je bil le eden v nizu tisočerih pozneje odkritih podobnih nebesnih teles, kar so omogočili še zlasti sodobni daljnogledi. Po ocenah naj bi v vesolju obstajalo več 100 milijard svetov, ki bi prav tako kot Zemlja lahko imeli na površju tekočo vodo ter posledično morda tudi določene oblike življenja. Stvar je postala še bolj vznemirljiva ob odkritju planeta Zemljine velikosti v orbiti bližnje zvezde Proxima Centauri v letošnjem letu.
Dva planeta skoraj spregledana
Vendar pa leto 1995 ni bilo povsem prelomno, saj sta dva ameriška znanstvenika že leta 1992 odkrila nebesni telesi, ki pa sta krožili okoli ugasle zvezde. Ta sistem je v vesolje sicer oddajal močno žarčenje in bil nasploh neprimeren za kakršnokoli obliko življenja. Astronoma sta planeta pravzaprav videla kot nekakšni dve kozmični anomaliji, zato ju nista obravnavala kot prelomno odkritje. Že dolgo časa je bila sicer želja znanstvenikov odkriti planete okoli živih zvezd, vendar se stvar še najmanj ni zdela tako zelo preprosta.
Odkriti nove planete je bil svojevrsten tehničen izziv
Kolebanje zvezd je bilo sicer osnova za druga odkritja planetov, to pa se je ugotavljalo s pomočjo raziskovanja svetlobnih valov posameznih zvezd, ki se spreminjajo glede na to, ali se zvezda približuje ali oddaljuje. Glede na to se dolžina svetlobnih valov krajša ali daljša. Šlo je za svojevrsten tehničen izziv.
Določeni prelomni dogodki razvoja tehnike, ki bi uspešno opravila svojo nalogo na tem področju, pa so se zgodili v 80. letih 20. stoletja. Za izboljšave teleskopov so znanstveniki želeli uporabiti vodikov fluorid, ki absorbira določene valovne dolžine zvezdne svetlobe, vendar je izredno strupen, saj ob stiku s kožo poškoduje živčne celice, da posledično človek ne občuti več bolečine, če pa pride do vdiha njegovih hlapov, smrt nastopi v enem dnevu.
Poskuse z uplinjenim jodom je prehitel svojevrsten tehnološki preboj
Zato so se domislili, da bi ta plin nadomestili z uplinjenim jodom. Sicer bi lahko trajalo še leta, da bi tehniko izpopolnili, vendar pa bi z njo ogromno pridobili, a je prav v tistem času iz Evrope prišla novica o odkritju planeta 51 Pegasi b. Še mesece je sicer trajalo, da je stroka odkritje potrdila. V preteklosti so se namreč podobna odkritja pozneje izkazala za lažna. Odkritelj prvega planeta po imenu Queloz je bil namreč tedaj še študent. Za podvig pa je bil izdelan povsem nov inštrument, na novi tehnološki osnovi, kjer niso bili uporabljeni plini, ampak posebna optična vlakna, a sta danes v uporabi obe tehniki.
Gre za ogromno plinasto žogo, podobno Jupitru. Planet je šestkrat bližje svoji zvezdi kot Merkur Soncu, zato je na njem 1000° C, kar atmosfero tega planeta močno poveča.Tako je postal poznan tudi kot “vroči Jupiter”, kar je podrlo dotedanjo teorijo o plinastih planetih.
Plinasti planet Jupiter pri nas daleč od Sonca
V našem osončju je plinasti planet Jupiter daleč proč od Sonca in vsebuje tako pline kot led ter hlapne spojine, ki v bližini Sonca ne bi obstale zaradi vročine, zato so znanstveniki dolgo časa menili, da le manjši skalnati planeti, podobni Zemlji, lahko obstanejo bližje Soncu. To je namreč porušilo do tedaj sprejeti koncept razmišljanja, da so preostali planetarni sistemi podobni našemu. Obenem so znanstveniki spoznali, da je planete izven našega osončja mnogo lažje izslediti, kot se je poprej dozdevalo.
Nova odkritja kot po naročilu
Potem so se nova odkritja planetov vrstila eno za drugim, ob tem pa so si znanstveniki pomagali z ustrezno računalniško tehnologijo. Ta so se vrstila tako na stari celini kot tudi v Ameriki, kar je preraslo v pravo tekmovanje. Številni izmed novo odkritih planetov so po zgradbi podobni “vročemu Jupitru” – so ogromni, obenem pa blizu zvezd, ki zaradi njih bolj opazno kolebajo. Vendar pa nastanek teh velikih planetov še dandanes ostaja neznanka.
Zelo priljubljena teorija o njihovem nastanku govori o tem, da sicer nastanejo daleč proč od svojih zvezd, vendar jih gravitacija potegne bližje, medtem ko neka druga teorija ne izključuje možnosti, da bi takšni planeti nastali bližje soncu. Obenem je bilo s pomočjo teleskopa Kepler ugotovljeno, da večina drugih sončnih sistemov sploh ni podobna našemu. S pomočjo tega teleskopa je bilo sicer od leta 2007 odkritih na tisoče svetov, spremenila pa se je tudi tehnika, ki je namesto kolebanj beležila vdolbine v zvezdni svetlobi – ko planet potuje pred zvezdo.
Smo v vesolju sami?
Znanstveniki so ugotovili, da nekateri planeti krožijo celo okoli dveh zvezd hkrati. Med zanesenjaki so se že pojavile zamisli o medzvezdnih potovanjih, prihodnost pa bi se lahko osredotočila na človekova prizadevanja na področju iskanja življenja v vesolju, pri čemer bi lahko pomagala nova generacija teleskopov. Tako si lahko že v nekaj desetletjih obetamo odkritje nezemeljskih bitij. Ob tem se pojavlja vprašanje – smo v vesolju zares sami? Odgovor na to vprašanje lahko povsem spremeni tako našo kulturo kot tudi celoten način razmišljanja.
Domen Mezeg