fbpx

Podjetnica in izdelovalka kopalk Nancy Aljančič: “Sledim občutkom v sebi!”

Nancy Aljančič je včasih bila tudi model za kopalke, ki jih je izdelala (foto: Demokracija)

Prijazen in topel pogled naklanske podjetnice in izdelovalke kopalk Nancy Aljančič odkriva duhovne globine, ki se skrivajo v njej. Zaveda se, da vsake kopalke v sebi nosijo zgodbo, tako kot zgodbo nosi tudi vsaka ženska.

Nancy, katere starši so bili podjetniki, je dobila ime po kanadski smučarki Nancy Green. Kljub temu ni živela enakega poslanstva kot omenjena športnica, saj je velik del otroštva preživela ob strojih za plastiko, v prostem času pa obiskovala šiviljske tečaje. “Veliko oblačil sem si zašila sama,” se spominja. Starši so pričakovali, da bo prevzela družinsko obrt, zato je obiskovala srednjo ekonomsko šolo, kasneje ob delu pa tudi ekonomsko poslovno fakulteto. Aljančičeva: “Po razpadu Jugoslavije in izgubi trga se je oče odločil zgraditi hidroelektrarno, meni pa je ostala delavnica in kupila sem več šivalnih strojev. Zaposlila sem šivilje in tako je leta 1991 moj hobi postal moja zaposlitev.”

Proizvodnje nikdar ni selila iz države
Za kreiranje in izdelovanje kopalk se je odločila, ker ima rada morje, plavanje, sonce, naravo in potovanja. Študij je tako po treh letih opustila in se posvetila svojemu poslanstvu. Najbolj ponosna je bila na to, da so bile vse njene kopalke in oblačila od vsega začetka zašite v Sloveniji. Svoje proizvodnje tudi nikdar ni selila v države s poceni delovno silo. Pred dvanajstimi leti se je trdno odločila, da bo vse, kar bo le mogoče, kupovala v Sloveniji in tako podpirala slovenske proizvajalce. “Usmerjena sem bolj v nakupovanje na tržnicah, sejmih, prireditvah, ker v trgovinah ponujajo večinoma tuje izdelke,” pojasni in doda, da je za tujimi cenejšimi izdelki velikokrat neetična zgodba, ki je ne želi podpirati. Delavci tako delajo v nehumanih razmerah, narava se zastruplja in še bi lahko naštevali.

Njene kopalke nosijo v sebi posebno zgodbo
Ženskam bi pri nakupu kopalk svetovala, naj sledijo občutkom v sebi, nikakor pa ne modnim trendom. “Če ženska deluje tako, je samosvoja in edinstvena, to pa ljudje zagotovo opazijo.” Vsake kopalke, tako meni Nancy Aljančič, nosijo v sebi tudi posebno zgodbo, in če so zašite v dobrih, etičnih razmerah in izdelane iz zdravju prijaznih materialov, so napolnjene s pozitivno energijo, zato se bodo ženske v njih dobro počutile, jih z veseljem nosile in nikoli naveličale. Skrb za zdravje ji veliko pomeni, ta njena naravnanost pa menda ni naključje, saj je rojena prav na svetovni dan zdravja. Njen moto je Hipokratov izrek: Zdravilo naj bo vaša hrana, vaša hrana naj bo vaše zdravilo.

Foto: Demokracija

Kopalni kostumi brez zdravju škodljivih snovi
Njena ekološka ozaveščenost se kaže tudi v materialih za njene izdelke. “Vsi so izdelani v Evropski uniji in imajo Oeko-tex standard, 100 certifikat, ki zagotavlja, da ne vsebujejo zdravju škodljivih snovi, iz plastike in plastenk, pobranih iz morja, pa izdelujejo tudi reciklirane materiale za svojo kopalno modo,” ponosno pripoveduje podjetnica iz Naklega na Gorenjskem. Zaveda se, da je velik del poslovnega uspeha vezan na osebnostno in duhovno rast, zato je takšna naravnanost njena osnovna usmeritev. “Treba je samo izklopiti um, ki nas velikokrat vodi v stres in strah, in iti s pozornostjo v srce. Tam je namreč sedež naše duše, kjer domujejo mir, radost in ljubezen,” se zaveda sogovornica.

Ko ji je bilo 29 let, je brala intervju z jogijem, ki je živel v Ameriki. K njemu so prihajali ljudje, ki so imeli vse, le notranjega miru in sreče ne. “Tako sem se tudi jaz prepoznala v tej zgodbi in se odločila, da bom poiskala odgovor na to, kaj je prava sreča in kaj prava ljubezen,” nam zaupa. Naučila se je izklapljati um, tako si že dolga leta vsako jutro in zvečer vzame čas za meditacijo, branje duhovnih knjig, zahvaljevanje za vse, kar je lepega, molitev, velikokrat gre tudi k nedeljski maši na Brezje. Računalnik ima tako samo v podjetju, doma pa ne, ker si doma vzame čas za duhovno hrano in za naravo. Zelo rada gre v gozd, k slapovom in rekam, k jezerom in v hribe, seveda pa tudi na morje.

Prisega na ekologijo
Zaveda se tudi, da nas hoče narava z novim koronavirusom opozoriti, da je skrajni čas, da začnemo skrbeti zanjo. »Sama pomagam naravi tako, da že 20 let kupujem hrano na tržnici v Naklem. Ekološki kmetje so zelo pomembni, ker pridelujejo hrano na naravi prijazen način, brez kemikalij. Prav tako sem vegetarijanka in kupujem samo naravno kozmetiko in čistila, vso embalažo pa kmetom vračam ali pa, npr. papirnate vrečke, uporabim večkrat,» razlaga lastnica podjetja, v katerem kopalke zašijejo tudi po želji stranke, delajo pa tudi manjša popravila. Ko ji je bilo 33 let, je na nekem predavanju gledala, v kako slabih razmerah živijo živali na farmah, zato je zaradi sočutja do njih, kot že rečeno, nehala jesti meso. »V mesu pa tudi ostaja energija trpljenja te živali,« pojasnjuje Aljančičeva, ki med pogovorom poudari, da z naraščanjem prebivalstva nastaja problem, kako pridelati dovolj hrane za vse, ker ne bo dovolj kmetijskih površin, zato v zmanjšani porabi mesa vidi ključno rešitev.

Sledenje trendom je vprašljivo
Kar zadeva modno izbiro in življenjski slog, bi bralkam predvsem svetovala, naj se ne ozirajo za vsako ceno na trenutni trend pretirane vitkosti in popolnosti. Sama je namreč pri številnih potovanjih po svetu ugotovila, da so lepotni ideali zelo različni. Nancy: “Masajke v Keniji si za lepoto brusijo zobe v konico in brijejo lase, Surme v Etiopiji si prerežejo spodnjo ustnico in vanjo dajo krožnik, tista, ki ima največjega, pa je najlepša, ženin mora zanjo plačati največ. Himbe v Namibiji si za lepoto kožo in lase barvajo z rdečo okro dvakrat dnevno, v Andih in Peruju pa so najlepše ženske tiste, ki imajo največ oblin.”

Foto: Demokracija

Aljančičeva meni tudi, da ženske premalo poudarjamo svojo ženstvenost. “Moška energija, če lahko uporabimo ta izraz, je stoletja bolj cenjena kot ženska, zato smo ženske začele pozabljati na nežnost, sočutje, mir, meditacijo, ljubezen, prijaznost in ustvarjalnost. Prevladuje moška energija tekmovalnosti, stalne akcije, materialne kariere in potrošništva,” našteva sogovornica, ki je bila dolga leta tudi model za svoje kopalke. Enega svojih katalogov je posnela tudi v Ameriki. Grand Canyon, predmestje San Francisca, Las Vegas. Potovala je tudi po Braziliji, in sicer po stopinjah Jamesa Redfielda, avtorja Celestinske prerokbe. Izrazna je v vseh svojih katalogih, tako v Avstraliji, kjer se prek nevidne orbite povezuje z betonskimi konstrukcijami v modro-srebnih kopalkah. Ustvarjala je tudi lučaj od pingvinov na južnoafriškem Boulders Beachu ter v oranžnih kopalkah s sinje modrimi in ciklamnimi rožami stala na pečini nad Capetownom. Pravi napor pri snemanju katalogov, ki so doživeto povezovanje kulturnih in naravnih znamenitosti, je bil v tem, da je bilo treba biti v vrhunski formi, ob tem pa še računati na možnost tatvine opreme ali pa neuspele fotografije.

Tahiti kot prelomnica
Njeno življenje pa je posebej zaznamovalo potovanje na Tahiti pred osemnajstimi leti. “S fotografom Alešem Bravničarjem sva tam poslikala katalog kopalk. Ženske so na tem koncu sveta zelo ženstvene, oblečene v obleke pisanih barv, svoje prelepe dolge lase pa si krasijo z belimi dišečimi svetovi, ki si jih zataknejo za uho. Ljudje so zelo sproščeni, glavno mesto pa je polno rož in cvetočih dreves. Zame je bil tako ta kraj pravi raj na zemlji. Potem pa je, ko se je na poti domov ustavila v Londonu, sledil šok. Sama sivina, beton, resni, v temna oblačila oblečeni ljudje z obveznim telefonom v roki. Nikjer nobenih barv, rastlin, cvetov in oblačil, nasmehov in sproščenosti. Takrat sem se odločila, da hočem živeti, kot živijo na Tahitiju. Tako si dam za uho kakšen svet, okoli podjetja sem uredila več gredic in zasadila več rož kot prej. Poleg kopalk pa ustvarjam tudi barvite obleke in tunike, ki jih potem vsak dan z veseljem nosim. To je torej moj raj,” sklene svojo pripoved sogovornica.

Saša Bešter