V soboto, 2. januarja 2020 smo bili na nacionalni televiziji v oddaji z naslovom Prvi dnevnik znova priča novim višavam agitpropagande proti aktualni vladi. Sporen je bil del oddaje, v katerem je bilo govora o epidemiji kolere v 19. stoletju pred 165 leti v vasi Slavina pri Postojni. Kot so ob tem dejali, gre verjetno za območje, ki je bilo tedaj najbolj prizadeto. Tam so nedavno tudi uredili rdečo cono za okužene z novim koronavirusom. Prav tako so v nadaljevanju še opisali podroben potek razvoja epidemije na območju, smrtnih žrtvah, spominih tamkajšnjega prebivalstva ter spominskih obeležjih. A do hudih prestopkov je prišlo pri komentarju novinarke Erike Pečnik Ladika.
“Tudi kolero so v 19. stoletju v Evropi skušali zajeziti z zapiranjem meja, a se je ljudstvo uprlo. Nato pa so na mednarodni konferenci v Carigradu leta 1866 ugotovili, da postavljanje zdravstvenih kordonov bolj škodi kot koristi. Zato so meje potem počasi spet odpirali, je v svojem prispevku o koleri v Slavini povedala novinarka RTV Slovenija Erika Pečnik Ladika.
Trditev se nam je zdelo nekoliko za lase prevlečena, zato smo se odločili preveriti dejstva. V članku “International Sanitary Conferences from the Ottoman perspective (1851-1938),” avtorjev Nermina Ersoya in Gungorja Yuksela, objavljenem januarja 2011 v Hygiea Internationalis An Interdisciplinary Journal for the History of Public Health, piše, da so ukrepom za preprečevanje širjenja okužbe nasprotovali pripadniki islamskega klera, ki so verjeli, da je kolera božja kazen.
Ukrepom za preprečitev epidemije nasprotoval islamski kler
“V prvem delu tega obdobja je bilo zelo težko vzpostaviti karantenske ukrepe v otomanskem svetu zaradi nasprotovanja uleme (verskega klera), ki je na bolezni gledal kot božjo kazen za neposlušne podložnike,” sta izpostavila avtorja znanstvenega članka in poudarila, da so potrebne ukrepe lahko v današnji Turčiji vzpostavili šele zahvaljujoč pritiskom evropskih velesil ter kasnejše Turške republike, ki je zavrgla islam in se odločila za sekularizacijo.
Predstavniki 12 držav so se na prvi mednarodni konferenci o javnem zdravju, ki se je odvijala leta 1851 v Parizu zedinili, da je potrebno odpraviti ločene sanitarne regulacije in oblikovati zdravstveni kordon. Na tretji mednarodni konferenci javnega zdravja leta 1866 v Istanbulu pa so šli še dlje. Ersoy in Yuksei poročata, da so se udeleženci konference v Istanbulu, sami zdravniki in diplomati, z namenom zajezitve širjenja epidemije kolere zavzeli za pomorsko blokado s pomočjo vojnih ladij. Iranski delegati so podprli idejo karantenskih ukrepov za čas inkubacijske dobe bolezni. Navkljub vsem predlaganim ukrepom je epidemija prišla iz Indije vse do Bukarešte. Dostop je bil prepovedan vsem plovilom, ki niso opravila zapovedanega časa karantene v Istanbulu, medtem ko so lokalne oblasti lahko otežile dostop plovilom katerih potniki niso imeli primerne dokumentacije.
Velike težave so predstavljali tudi muslimanski prazniki žrtvovanja, na katerih so se zbrale množice ljudi, zlasti pa indijski romarji, ki so bolezen zanesli v Meko, od tam pa so jo Otomani ponesli naprej proti Evropi. A tu se zavajanja Pečnik Ladikove ne ustavijo. Na mednarodni konferenci v Istanbulu leta 1866 namreč niso ugotovili, da postavljanje zdravstvenih kordonov bolj škodi kot koristi. Daleč od tega. Da bi zdravstveni kordoni lahko izpolnili svoj namen, so se odločili za poenotenje pravil, ne za odpravo le teh.
“TV SLO 1 mora očitno v informativnih oddajah delati reklamo za nespoštovanje ukrepov za zajezitev epidemije in pozivati k uporu, ne glede katero temo pri tem uporabi ali zlorabi (tokrat je epidemijo kolere),” nam je zaupala bralka spletne portala Nova24TV, ki nas je opozorila na sporni prispevek.
Zdravstvene konference so potekale med leti 1851 in 1938 in so bile podlaga za Svetovno zdravstveno organizacijo
Obenem so poskusi čezmejnega sodelovanja na kar štirinajstih mednarodnih sanitarnih konferencah poskušali ustvariti bolj globalno naravnan in medsebojno koordiniran boj proti epidemiji, zlasti s pomočjo karanten, na primer na nekaterih državnih mejah. Veliko težavo so namreč predstavljali imperiji kot je bil otomanski, kjer so se ljudje prosto gibali preko obsežnih območij, prav zato se je na mejah skušalo uvesti karantene, sanitarne konference pa so bile posvečene tudi drugim epidemijam kot so bile: kuga, rumena mrzlica, malarija in tifus.
Tovrstne mednarodne konference so sicer potekale v letih med 1851 in 1938 ter so se odvijale v sledečih mestih: v Parizu, Istanbulu, na Dunaju, v Washingtonu, Rimu, Benetkah in Dresdnu. Na konferencah so bile v boju proti epidemijam uporabljena najnovejša dognanja s področja mikrobiologije in ustaljene metode za boj proti epidemijam, pravila za osebno higieno, preventivni ukrepi itd. Obenem so konference ustvarile podlago za nastanek Svetovne zdravstvene organizacije.
Domen Mezeg