fbpx

Stadion Olimpijskih iger 2020 bodo zgradili japonski lokalni obrtniki

Foto: epa

Poletne olimpijske igre, bolj znane kot 32. olimpijada moderne dobe, bodo 2020 v Tokiu. A kot je znano, da Japonci ničesar ne prepuščajo naključju, tako bo tudi prizorišče olimpijskih iger dodelano do zadnje podrobnosti. Razkrivamo, kakšni so načrti Japoncev in katerega modernega arhitekta so izbrali za glavnega oblikovalca prizorišč.

Japonci so se odločili in za arhitekta prizorišč olimpijskih iger izbrali Kenga Kumo, ki ve, kako s svojim delom ustvariti mednarodne polemike. Kengo Kuma je namreč daleč od tipične arhitekture in konzervativnih arhitekturnih stališč. In tega se je zavedala tudi japonska vlada, ki je arhitekturno zasnovo stadiona poletnih olimpijskih iger čez štiri leta najprej zaupala Zahi Hadid, arhitektki iz Velike Britanije z iraškimi koreninami.

 A Kuma ni tiho požrl te poteze japonske vlade. Na glas je protestiral in kritiziral njihovo odločitev, kako to, da ne zaposlijo domačih talentov. Japonska vlada je bila tako prisiljena še enkrat razmisliti o svoji odločitvi in so ga poslušali. Japonski premier Šinzo Abe je tako odpovedal naročilo Hadidovi in izbral Kumo, ki je bil sicer naveden kot prva možna zamenjava za Hadidovo.

Naložena mu je ogromna odgovornost
Kuma se zaveda odgovornosti, ki prihaja z oblikovanjem nacionalnega stadiona olimpijskega gostitelja. “Ta stadion načrtujem za deset let, ne le za danes. Najbolj pomembna stvar oblikovalca je, da razmišlja o prihodnosti,” je za CNN povedal Kuma. Tudi sicer je stalno prisotna misel na prihodnost rdeča nit Kumovega dela.

Je tudi uspešen mednarodni podjetnik
In kdo sploh je človek, ki bo Japonsko in njen stadion za olimpijske igre postavil na zemljevid sveta? Rodil se je v Yokohomi na Japonskem leta 1954, poučeval je tudi na univerzi Columbia v New Yorku, potem pa se je vrnil na rodno Japonsko, kjer je ustanovil podjetje Kengo Kuma & Associates, ki danes zaposluje več kot 150 ljudi po vsem svetu.

Večji projekti ovirajo njegovo ustvarjalnost
Kumovo delo je opredeljeno z minimalizmom ter inovativno uporabo naravnih materialov, njegovo delo pa vedno izžareva vedrino. Definitivno pa se olimpijski stadion uvršča med Kumove najbolj spoštovane projekte. Vendar pa se ta priznani japonski arhitekt ne loteva le tako odmevnih projektov, kot je olimpijski stadion. Med drugim je oblikoval tudi nek butik na obrobju Pekinga, ki je bil tudi nagrajen kot svojevrsten dosežek v arhitekturi. Kuma pravi, da je vsekakor vesel, da dela tako na odmevnih kot malo manj odmevnih projektih. “Manjše stavbe lahko pokažejo prihodnost mesta,” pravi in dodaja, da so večji, poslovno osredotočeni projekti prej omejitev, ki lahko ovirajo ustvarjalnost.

Kuma je ustvaril tudi ljudsko umetnostno galerijo na Kitajskem in muzej Hansa Christiana Andersena na Danskem. Kljub temu pa Kuma pravi, da ga bolj zanimajo manjši projekti, saj tudi razmišlja o svojem delu zelo ponižno. “V 20. stoletju so večje zgradbe in večji projekti vodili arhitekturni svet. Zdaj pa živimo v popolnem nasprotju v primerjavi z 20. stoletjem. Večje stavbe ne morejo prikazati prihodnosti,” pravi.

Sodobna tehnologija je v 21. stoletju vsekakor rešila težave z vzdrževanjem, prilagodljivostjo in vnetljivostjo naravnih materialov. Kuma dodaja, da se je v arhitekturi potrebno vrniti nazaj k naravi in zopet v dizajne vključevati kamen, les in rižev papir. In prav ta filozofija se odraža v njegovi zasnovi olimpijskega stadiona, ki v veliki meri vključuje uporabo lesa. “Mi lahko gremo “nazaj v preteklost”, vendar to ni nostalgično gibanje. To je zelo futuristična pot,” pravi Kuma. “Z novo tehnologijo lahko spremenite arhitekturno smer.”

In morda se ravno zaradi tega prepričanja Kuma zavzema za sodelovanje z lokalnimi obrtniki, ki bolje razumejo lokalne naravne materiale, pa tudi razmišljajo onkraj “konkretne kulture” preteklega stoletja. “Človeško telo je mehko in toplo in potrebujemo mehkejši, toplejši material tudi v arhitekturi,” pravi ter dodaja, da mora biti arhitektura trajna. “Vedno sem razmišljal o prihodnosti svojih otrok. Misliti moramo, kako bo zgradba uporabna tudi za naslednjo generacijo.”

M. S.