fbpx

[Video] Psihoanalitik Vodeb o “štiklijadi” v državnem zboru

Strokovnjak za psihoanalitično branje simptomov Roman Vodeb (Foto: STA/Družabna omrežja)

Začelo se je s tvitom Bojana Požarja in fotografijo Urške Klakočar Zupančič  – po tem, ko je v petek 13. maja Klakočarjeva prvič stopila za govorniški oder državnega zbora. Bila je docela elegantno oblečena oziroma dekorirana – v črn kostim, kronan z izrazitim krilnim razporkom, ki je razkril dobršen del levega stegna. Biser na kroni njenega izgleda pa so bili rdeči čeveljci z visoko peto – t. i. “štikli”, za katere je strokovnjak za psihoanalitično branje simptomov Roman Vodeb napisal, da so simbol in znanilec ženske želje po “organu”, ki ženski na telesu manjka. Še več o tej temi je seveda povedal v svojem podkastu “politika skozi psihoanalizo”.

Posledično se je naslednji dan v državnem zboru zgodila “štiklijada” – praktično vse leve poslanke so si namreč nadele rdeče čevlje in s tem podprle novo predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič, ki je prepričana, da so rdeči čevlji postali znak upora proti skrajnemu šovinizmu. “Izjema sta bili menda poslanki Levice, Tatjana Greif in Nataša Sukič, obe deklarirani feministki, bolje rečeno lezbijki. Tudi Tamari Vonta rdeči štikli niso šli “od nog” – verjetno zaradi kilaže. No, prav mogoče je, da jih “odločna”, torej falična, Tamara v svoji kolekciji obuval niti nima,” je komentiral magister sociologije kulture in Freudovec Roman Vodeb. Spomnimo, Vonta si je sicer tudi nadela rdeče obuvalo, vendar pa se je raje odločila za udobnejše superge.

“Štikli so namreč – teoretsko, torej psihoanalitično gledano – simbol in simptom (znanilec) želje – in to je treba spet poudariti – “želje po organu, ki ženski na telesu manjka”, če se pač izrazim kot v scenariju, ki sem ga napisal za dve gledališki tragikomediji, Lepotica in psihoanalitična zver ter Razočarana gospodinja pri seksologu,” je pojasnil Vodeb in nadaljeval z opisom, da tako lepotica Monica Bikinsky kot tudi razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ v njegovih predstavah nosita na odru rdeče štikle, ker je pač na humoren način želel izpostaviti njuno (hiper)seksualnost. “Če sem za odtenek bolj teoretski bi rekel, da duševnost v budnost deluje po simbolnih zakonitostih, ki jih je Freud odkril v sanjah. Sanje ne predstavljajo zgolj ‘kraljevske poti do nezavednega’, pač pa ‘kraljevske poti do simbolnega’, da ne rečem, do vsesplošne (latentne) seksualnosti,” je še dodal.

Dva temeljna procesa, ki delujeta pri kreaciji sanj – t. i. delu sanj – sta po Vodebovih besedah premeščanje in zgoščanje. Ta dva procesa pa delujeta tudi v budnosti pri kreaciji vsakdanjih malenkosti, raznoraznih ritualov in tudi modnih artiklov – še posebej ženskih, s katerimi se ženska, po diktatu kastracijskega kompleksa, lepotiči. Od Freuda naprej vemo, da je epicenter ženske želje (moški) penis – banalno rečeno: ker imajo moški penis, si jih ženske želijo. Freudovsko oz. teoretsko rečeno: ženska si ne želi moškega, pač pa njegov penis. Ženska želja je v osnovi in predvsem nezavedna. Načelo realnosti in zaradi pritiska Nadjaza – predvsem srama – se ženska ne dokoplje kar tako do tega fatalnega ‘organa’. In neuresničena želja se – pod pritiskom (na)gona, libidinalno (hiper)investirano – odraža skozi številne simptome, torej znanilce potlačeno-izrinjene želje – v primeru rdečih štiklov pač – po svoje premalokrat uresničene – želje po penisu. “V rdečih štiklih je torej po asociativni logiki premeščena želja po penisu – ki je podolgovat, tako kot falične petke,” je ocenil vodeb.

Naša – človekova oz. subjektova – zavest seveda nič ne ve te simbolne logike svojega primarnega procesa, kot bi rekel Sigmund Freud oz. “realne realnosti”, kot bi rekel Jacques Lacan. Prav patetično izpade ta lojalnost ženskih levih poslank, ki se, domala družno, obujejo v rdeče štikle oz. čeveljce. S tem posredno – in tudi nezavedno – sporočajo, kako imajo, tako kot Urška Klakočar Zupančič, “željo po organu, ki njim – ženskam – na telesu manjka”. In ta “diskurz želje” je povsem logičen in normalen. “Če ženske mislijo, da v svoji repliki o štiklih kot znanilcu ženske seksualnosti oz. želje po penisu, žalim ženske, potem nič ne štekajo. Oziroma  lahko bi rekel – da jim gre na živce, da sem jim razkrinkal največjo intimno skrivnost njihovega seksualnega življenja oz. njihove pohote: željo po penisu,” je še razložil Vodeb, ki je pripomnil, da ga v tem trenutku ne zanima ravno Urška Klakočar Zupančič (in njen libidinalni oz. čustveni odnos do Roberta Goloba), pač pa je sedaj postala interesantna sociologija norosti te patetične državnozborske “štiklijade”.

Sara Kovač