Ko ima človek za isto ceno na izbiro krajše ali daljše potovanje za prihod na želeno destinacijo, ponavadi izbere krajšo pot. Še posebej, če mora določeno razdaljo z namenom odhoda v službo premagovati pogosteje. Drugače pa, kot kaže, meni minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec, ki se namesto z letalom zavzema za vožnjo z vlakom, tudi ko gre za pot v Bruselj.
Minister Luka Mesec iz vrst koalicijske Levice se je v ponedeljek zjutraj zavzel za to, da se potovanje z letal preseli na vlade. “Ena od stvari, ki me v EU moti, je, da med 500 ali 1000 km oddaljenimi kraji potujemo z letali. Zakaj ne z vlaki?” je izpostavil na družbenih omrežjih in ob tem dodal, da kolikor mu je znano, se je kot prvi slovenski minister odločil, da gre v Bruselj z vlakom.
Cena enaka, a z vlakom se do Bruslja vozimo kar 16 ur
Po Mesečevih besedah mu je ob nakupu karte za vlak do Bruslja postalo jasno, zakaj se drugi raje odločijo za pot z letalom kot pa vlakom. “Karta je enako draga kot letalska (cca. 300 eur), pot pa namesto ure in pol traja 16 ur, prestopamo trikrat,” je namreč priznal. Kot je dal vedeti, jih je v zvezi z odločitvijo, da se z vlakom napotijo do Bruslja, povprašal tudi avstrijski sprevodnik. Čeprav se Mesec očitno zaveda, da bi z vlakom lahko iz Pekinga v Šanghaj pripotoval v roku štirih ur in pol, meni, da ima njihova precej daljša pot prednost – manjše ustvarjanje emisij CO2.
Meni, da bi lahko vsi funkcionarji znotraj EU potovali z vlaki
“Z letalom bi vsak od nas ustvaril 135 kg emisij CO2, z vlakom jih bi desetkrat manj. Potujemo štirje, kar pomeni, da smo prihranili skoraj pol tone emisij,” je poudaril Mesec in dodal, da bi bilo treba za namene približanja podnebnim ciljem v “razvitih državah zmanjšati emisije s cca. 10 ton na prebivalca letno na 2 do 3 toni, do leta 2050 pa doseči ogljično nevtralnost”. To doseči po njegovo ne bo mogoče, če se bo potovalo z letali. “Evropa potrebuje hitro železniško omrežje. Zato je moja pobuda sledeča: Za začetek bi se lahko v EU dogovorili, da vsi njeni funkcionarji znotraj EU potujejo z vlaki,” je poudaril in ob objavi slik s potovanja z vlakom napisal, da je pot z vlakom že danes bolj prijetna kot potovanje z letalom. “Verjamem, da z malo spodbude lahko postane tudi hitrejše in cenejše. Če zmorejo Kitajci, zakaj ne bi tudi mi?” je še zaključil. V njegovi matični stranki pa so v znak odobravanja z Mesečevo pobudo pripisali, da “če bi se več funkcionarjev moralo voziti do Bruslja z vlakom namesto z letalom, potem bi že imeli hitre vlake”.
Strinjamo se s tem, da je lahko pot z vlakom prijetna, če pot ne traja dolgo in se nam ni treba na poti ukvarjati z raznovrstnimi zamudami, ki nam dodatno podaljšajo pot na cilj. Kdor pa vlak uporablja pogosteje, torej na vsakodnevni ravni, ve, da so zamude pogoste. Še posebej pri nas. Če gre za premagovanje daljših razdalj, bi se težko strinjali, da bi bila pot z vlakom prijetnejša izbira od letala. Pri prevozu z letalom namreč prihranimo bistveno več časa, po takem prevozu smo tudi precej manj utrujeni. Po 16-urnem sedenju na vlaku bi večina potrebovala en dan za regeneracijo. Še posebej, če se je treba vmes ukvarjati še s prestopanji in prenašati težko prtljago z enega na drug vlak. Pri čemer se je potrebno tudi zavedati, da je ob prestopanjih še dodatna možnost za nastanek zamud.
V primeru, da bi se minister odločil, da za pot v Bruselj ne izbere zasebnega letala, bi že s tem prispeval k manjšemu ogljičnemu odtisu, ker bi letalo konec koncev ne glede na to, ali bi se odločil poleteti z njim ali bi šel raje na vlak, poletelo, tukaj pa tako težje govorimo o nekem dejanskem zmanjšanju ogljičnega odtisa. Seveda pa je res, da bi bila povsem drugačna zgodba, če bi se odločal med poletom z zasebnim letalom in vlakom, tukaj bi bil namreč v primeru odločitve poti z vlakom prihranek ogljičnega odtisa večji.
V Sloveniji bi sicer nedvomno morali več naporov usmeriti v to, da bi se razdalje od enega do drugega konca države premagovale hitreje, a leta in leta navkljub obljubam v to smer ni premikov. Kvečjemu je vse več zamud, zaradi česar se marsi kdo raje odloči za pot z osebnim avtomobilom. Težko smo optimistični, da bo kmalu prišlo do premikov, ko celo ministrica, zadolžena za promet, prizna, da se v službo ne vozi z vlakom, ker vlaki pač preredko vozijo. Ko bo z vlakom mogoče hitreje premagovati razdalje, se bo zagotovo več ljudi pričelo odločati za pot z vlakom, tudi za poti na daljših relacijah, dotlej pa se težko nekomu očita, da raje izbere krajšo pot, da pride na želeni cilj, še posebej, če mora za karto odšteti enak znesek kot v primeru poti z vlakom. Še posebej to velja za ljudi, ki morajo daljšo razdaljo opravljati pogosteje.
Ž. N.