Premier Robert Golob je v državnem zboru napovedal ukrepe, za katere trdi, da želi vlada z njimi povečati varnost na jugovzhodu Slovenije kot posledico nedavnega umora Aleša Šutarja v Novem mestu. Večina ukrepov je posledica popolnega nepoznavanja tako romske problematike kot tudi stranpoti slovenskega pravosodja, saj ne premier ne vlada v resnici ne vesta, kaj v Sloveniji zares neti ogenj deviantnega obnašanja. Najbolj nevaren od vseh ukrepov pa je zajem vsega orožja.
Premier Robert Golob je izpostavil, da je prva tema varnosti ta, “da se čim hitreje lahko zaseže orožje“, in da ukrepi niso namenjeni represiji, temveč preventivi. Policija bi po novem lahko zasegla orožje tudi brez sodne odredbe, če bi obstajala verjetnost, da bi z njim lahko ogrožali življenje ali zdravje drugih ljudi. Golob je ob tem napovedal tudi zakon, ki bo omogočil prostovoljno predajo nezakonitega orožja brez pravnih posledic. Vsem, ki posedujejo takšno orožje, želi dati priložnost, da ga še pred uveljavitvijo t. i. Šutarjevega zakona izročijo policiji. Po izteku tega obdobja pa bo od policije pričakovano, da ob vsakem zaznanem primeru nedovoljene uporabe orožja ukrepa hitro in učinkovito.
Gre za nevarno igro, s katero oblastniki močno presegajo okvire izvirne tragedije v Novem mestu, za katero so posredno seveda krivi sami. Namesto tega bo šlo za bianco menico vladi, da odvzame orožje tudi takim, ki bi se z njim branili. Policija pa bo lahko vstopila v zasebni prostor in prišla “iskati orožje”, potem ko bi ad hoc in povsem na lastno pest ocenila, da je v igri ogroženost zdravja ali življenja drugih. Takrat bi šlo za zaseg orožja, ne pa za hišno preiskavo.
Balkanski odziv
Ni prvič v regiji, da je kak de facto samodržec želel začeti izvajati drakonske policijske ukrepe nad običajnimi prebivalci zgolj zato, ker vlada ni bila sposobna obvladati skupine nevarnih deviantov. Podobno potezo je v minulih letih izvedel tudi srbski predsednik Aleksandar Vučić.
Po dveh množičnih strelskih napadih v Srbiji maja leta 2023 je Vučić napovedal obsežno “razorožitev” države: moratorij na izdajo novih dovoljenj, strožje preverjanje imetnikov, psihološke preglede in – kot zdaj naša vlada – mesec dni trajajočo amnestijo za predajo nezakonitega orožja. Ukrepi so bili predstavljeni kot hiter odgovor na javni pritisk in množične proteste. Lahko ugibamo, da so naši oblastniki “navdih” dobili prav v Srbiji.
V prvih dneh amnestije so oblasti poročale o več tisoč kosih zaseženega orožja, medtem ko so kasnejša uradna poročila navajala veliko višje številke — vmesne ocene in končne vsote so se gibale od nekaj tisoč v prvih dneh do več deset tisoč oziroma prek 100.000 predmetov (odvisno od tega, ali štejemo tudi strelivo in eksplozive).
Šele kasneje se je razkrilo, kakšen debakel je bila akcija razorožitve države. Velik del izročene zaloge je bil registriran ali nejasnega izvora. Vučić je sam poudaril, da je približno polovica prikazanega orožja pripadala ljudem z dovoljenji ali je bila drugače evidentirana — torej v prvem valu v resnici niso bile iz obtoka odstranjene velike količine konfliktne oziroma črnotržne zaloge, kot je trdila vlada, ampak so državljani predajali svoje orožje, ki so ga posedovali zakonito. To je pomenilo, da je bil del zbiranja dejansko sestavljen iz registriranih kosov, ki so jih lastniki prostovoljno predali.
V resnici so bili torej običajni državljani le kolateralna škoda hitrega ukrepanja, medtem ko se kriminalnim združbam ni zgodilo praktično nič. Nekateri mediji in strokovnjaki so poročali o zaskrbljenosti, da so bile administrativne ovire za pridobitev orožja po ukrepih Vučićeve vlade strožje in da je bil običajnim državljanom, ki spoštujejo zakone, začasno onemogočen dostop do orožja ali pa so bili zaradi želje po pridobitvi dovoljenja celo pod pritiskom oblasti.
Zakaj bi država sploh jemala orožje?
Videti je, da je tako v slovenskem kot srbskem primeru globlji ideološki razlog za rokohitrsko zakonodajo v resnici razorožitev prebivalcev — jasno je, da bodo na koncu pobrali več zakonitega orožja in hkrati prestrašili bodoče lastnike zakonito pridobljenega orožja, kot pa bodo iz romskih naselij in ljubljanskih mafijskih krogov pobrali mitraljeze in kalašnikove. Zakaj bi se torej država sploh trudila jemati orožje? Ker jo je strah lastnih državljanov in ker si želi ustvariti prevlado na področju grožnje s silo, da bi na koncu vsi bili odvisni od velike države.
Eden izmed najpogosteje navedenih zgodovinskih primerov takšnih vladnih namenov je ravnanje nacističnega režima v tridesetih letih 20. stoletja. Ko je Adolf Hitler utrjeval svojo moč, je sistematično omejeval dostop do orožja ter ga odvzemal skupinam, ki jih je režim označil za nevarne ali nezaželene, na koncu pa kar vsem državljanom. Podobne prakse — razoroževanje prebivalstva pred uvedbo represije — so uporabljali tudi drugi samodržci, med drugim Stalin, Mao, Pol Pot in Mussolini.
Posameznikova sposobnost obrambe je ena temeljnih svoboščin, zato država ne bi smela posegati v zakonito pridobljeno orožje, saj s tem oslabi sposobnost prebivalcev, da se branijo pred kriminalom, zlorabami oblasti ali nenadnimi krizami. To je še posebej pomembno v Sloveniji, kjer policija praktično razpada, si ne upa v romska naselja, prebivalci Dolenjske pa včasih čakajo tudi po 40 minut, da jim kdo pride na pomoč.
V kontekstu Združenih držav Amerike se pogosto navaja namen drugega amandmaja. Podporniki pravijo, da je pravica do nošenja orožja zapisana kot varovalka pred tem, kar dojemajo kot morebitno pretirano koncentracijo moči države. Razumejo jo kot zagotovilo, da lahko posamezniki — ne le vlada — ohranijo nadzor nad lastno varnostjo. Iz tega vidika je nošenje orožja razumljeno kot simbol osebne svobode in kot praktično orodje za samozaščito. Tega si Golobova vlada očitno ne želi. Orožje v romskem naselju bi lahko že na podlagi obstoječe zakonodaje zasegla kadarkoli, saj prejema neprestana opozorila občanov o nočnih streljanjih. V takšnem primeru posebnega naloga niti ne potrebuje. Določila novega zakona, ki organom pregona dovoljujejo vstop v vaše stanovanje in iskanje orožja torej niso videti, kot da bi jih pisali za reševanje romske problematike na dolenjskem in mafijske problematike v Ljubljani, ampak zato, da bi običajne državljane – kot v Srbiji – dovolj prestrašili, da si sami ne bi upali več posedovati niti zakonito pridobljenega orožja. Paradoks je preprost: če je država odgovorna za varnost državljanov, zakaj bi tem istim državljanom odvzela pravico, da se v skrajnih primerih zaščitijo sami? Si Golobova vlada res želi, da bi bili vsi varnejši?
I. K.