Slovenski narod je že dolgo naseljen na prepišni strani Alp in je zaradi maloštevilnosti pripadal različnim političnim sistemom in državam. Skozi stoletja so se razmere nenehno spreminjale v smislu jezikovnega, kulturnega in političnega okolja. Edina stalnica je bil jezik ljudstva, zato je slovenščina pomemben nosilec narodne identitete.
Identiteta pomeni zavest posameznika o sebi, o svojih koreninah, pripadnosti. Je zavedanje svojih prednosti in slabosti ter neizkoriščenih potencialov. Če človeku vzameš identiteto, je ranljiv, nima notranjega pristana in ravnovesja, ne zaveda se svojih darov in svoje pomembnosti. Isto velja za narod.
V zgodovini slovenskega naroda je živelo in delovalo mnogo odličnih mož, ki so prispevali k utemeljitvi, ohranitvi in razvoju slovenskega jezika. Mnogi med njimi so znani pesniki (Prešeren), pisatelji (Jurčič), dramatiki (Linhart), uredniki časopisov (Levstik), bibliotekarji in zbiralci gradiv (Gspan), literarni kritiki in zgodovinarji, župani (Tavčar), politiki (Hribar, Cankar) in celo general (Maister).
Mnogi pa tudi niso preveč znani, npr. srednjeveški zapisovalci, učitelji, politiki ali ustvarjalci za ljudstvo – ti so pomembno prispevali k izgradnji. Tako tudi danes prispevamo vsi govorci jezika, pa tudi politiki, ki odločajo o ohranitvi, razvoju in negovanju lepe slovenščine.
Nemogoče je zajeti vso pisano množico ustvarjalcev, da bi jih predstavili, in vsi so dragoceni. Najpomembnejši pa so seveda tisti, ki so se tudi javno izpostavili ter s tem – vsaj v preteklosti – izzvali negodovanje (tujih) političnih veljakov ter zato trpeli v zasebnem in poslovnem življenju. Primož Trubar je dočakal visoko starost, a je bil dvakrat izgnan iz domovine, umrli so mu dve ženi in otrok, iz pisem je razvidno, da je bil tudi zelo dolgo obdobje bolan.
Iz časa pred prvima knjigama Abecednikom in Katekizmom iz leta 1550/51 je znanih nekaj krajših besedil v slovenščini. Tri besedila Brižinskih spomenikov, ki segajo v 10. stoletje, so napisana v prelepi slovenščini in so celo brez tujk. Drugi Brižinski spomenik je biser srednjeveške retorike. Pridiga o grehu in pokori je tudi izvirno pridižno besedilo, druga dva spomenika sta prevoda latinskih obrazcev. Tem sledita Celovški/Rateški in Starogorski rokopis iz druge polovice 14. stoletja, ki prinašata zapise molitev očenaš in zdravamarija ter apostolske vere.
Vpliv protestantske književnosti v 16. stoletju je težko objektivno oceniti. Skupina štirih ljudi je prevedla in natisnila skoraj 100 knjig, pri čemer so se morali odločiti za zapis dvoustničnih in priličenih glasov in vseh drugih glasovnih različic, ki so jih poznali iz narečij. Izbrati so morali ustrezni črkopis, določiti najbolj nevtralno obliko jezika, ki bi bila primerna za knjižni jezik, zato so izbrali ljubljanski mestni jezik, ki je bil takrat dvignjen nad narečni izgovor.
Trubarjeva genialnost se ne ustavi samo pri zagnanosti za utemeljitev pisne slovenščine, temveč je s svojo ljubeznijo do rojakov poskrbel za prevod Svetega pisma (1584), da bi imel slovenski človek duhovno hrano v domačem jeziku (takrat so pridigali v latinščini ali nemščini). Preprostega človeka je želel izobraziti in mu dati spoznanje vere (kar je takrat veljalo za ključno izobrazbo), jezika in identitete.
Jezik je bil razvit za vsakdanje sporazumevalne okoliščine, strokovno terminologijo je bilo treba šele razvijati. Pri prevajanju tako zahtevnega besedila, kot je Sveto pismo, so bili reformatorji tudi zelo inovativni, saj so morali ustvarjati besede. Pojma Slovenija še ni bilo, a je Trubar v uvodih knjig nagovarjal bralce z zvezo LUBI SLOVENCI ter jim tako dajal vedeti, kdo sploh so.
Prva slovnica o slovenskem jeziku ni bila napisana v slovenščini, saj je za abstraktne pojme primanjkovalo terminoloških poimenovanj. Do danes so jezikoslovci poimenovali glasove, črke, glasovna znamenja, abstraktne pojme (npr. samostalnik), takrat pa so protestantski pisci lahko jezik opisali zgolj posredno, s pomočjo nemščine in nemškega terminološkega inventarja. Ta slovnica je bila mišljena kot pomoč slovenskim izobražencem, ki so se šolali v tujejezičnem okolju in pridobivali znanje predvsem v tujih jezikih. Zato pa je bil uvod napisan v slovenščini in namenjen spodbudi rojakov.
Verska gorečnost je temeljila na želji po zaščiti srednjeveškega preprostega človeka (nasprotovanje kupovanju odpustkov, zavzemanje za bogoslužja v slovenščini, nasprotovanje pretirani gradnji objektov in bogatenju). Prehitel je mnoge mislece in avtorje svojega časa, saj je spodbujal narod k izobrazbi, opismenjevanju, prizadeval si je tudi za izobrazbo deklic, kar je edinstven primer v Evropi tistega časa.
Iz Trubarjevih pisem spoznamo, da je bil poštenjak, ki je zaradi svojega preglednega finančnega poslovanja vedno dobil finančno podporo plemenitih veljakov. Spoznamo pa lahko tudi njegovo ponižnost, skromnost in hvaležnost vsem, ki so ga pri njegovih prizadevanjih podpirali.
Po izgonu v Nemčijo je takoj dobil ustrezno delo, mir in finance, to pa je povečalo Trubarjevo produktivnost. Podpiral je prevode tudi za druge slovanske narode in finančno pomagal pri tisku. Čas verskih nasprotij je povzročil številne tegobe, selitve, bolezni, nemir – pa vendar je ostal pošten, domoljuben in zvest “lubim Slovencem”.
Današnja jezikovna politika deluje ravno nasprotno: opušča se literarna vzgoja v poklicnem izobraževanju (z izgovorom, da moramo posnemati velike države, ki imajo bistveno več govorcev svojega jezika in jim ne grozi izumrtje), s tem se vzgaja ljudi brez pravega zavedanja svojih korenin. Slovenisti v samostojni Sloveniji težko dobijo službo, ker kakovost jezika ni več pomembna, temveč je pomembna “multikulti” atmosfera, pripravlja se zakon za sprejetje tujih jezikov v visoko šolstvo, ne da bi pri tem mislili na terminološko razvijanje slovenščine še za zanamce – in to pri stotinah brezposelnih prevajalcev in slavistov!
A. B.