RTV Slovenija je končno povsem “depolitizirana”. Z imenovanjem novega delavskega direktorja kot četrtega člana uprave ima novo vodstvo končno polna pooblastila, se hvalijo pri Zvezdanu Martiću, direktorju ad hoc organa uprave RTV. Jutri bodo simbolično “pozvali sindikat k pogajanjem”, kot pa opozarja Bojan Požar, gre dejansko za prekinitev stavkovnih aktivnosti, ki niso več potrebne, kajti edini njihov cilj je že tukaj: političen ter ideološki prevzem RTV Slovenija je namreč v celoti dosežen.
Stavka se bo torej z imenovanjem nove uprave zaključila, saj so se v javnem zavodu končno rešili koncepta pluralnosti, zastopanja vseh Slovencev in poročanja po načelu podajanja različnih mnenj. Zdaj so v vsem složni, saj so dejansko člani ene specifične ideološke podklike. Ni več nobenega razloga stavkati proti “svojim”.
Na drugi strani pa je vendarle očitno, da famozne stavke niso bile tako vseprisotne, kot je medijsko-politični konglomerat sodobne skrajne levice želel prikazati. Kot se je v tvitu odzval Uroš Urbanija (najbrž neustavno odstavljeni), bivši direktor TV Slovenija: “V resnici kakšne resne stavke na RTV Slovenija sploh ni bilo. Še na tistih nekaj dni, ko se je Helenca Milinković [predstavnica sindikatov] odločila, da ne bo delala, ni uspela zbrati več kot 50 somišljenikov in stavke v zadnjem letu praktično ni nihče opazil.”
Peščica aktivistov
In res: kdo se je redno pojavljal na famoznih” stavkah? “Prvoborec” Igor E. Bergant iz znane RTV-jevske dinastije Bergant, ki je očitno prepričan, da je visok položaj na zavodu nekakšna “jus sanguinus” krvna pravica. “Hamasovec” Boris Vasev, ki je za portal MMC pisal takšne antisemitske članke, da se je oglasil celo svetovno znani judovski center Simona Wiesenthala. Petra Lesjak Tušek, direktorica radikalnega Društva novinarjev Slovenije, ki tam sploh ni zaposlena. Marcel Štefančič Jr., ki tam prav tako ni zaposlen, je pa desetletja mastno služil kot espejevec s svojo lajnasto socialistično oddajo. Voditelj dnevnika Saša Krajnc, najbolj znan po tem, da se je ministrici za pravosodje zlagal, da so ga izključili iz novembrskega turnusa voditeljev (kasneje se je izkazalo, da je zaradi županskih volitev bil pred kamero celo več kot običajno).
Nikakor ni šlo za stavko celotnega kolektiva RTV Slovenije, ki šteje več kot 2000 ljudi. Pred stavbo na Kolodvorski se je vedno pojavila le majhna peščica znanih političnih aktivistov, ki so bili tudi v dobi sramotnega pandemskega politkolesarjenja na prvih frontah boja za levičarsko politično opozicijo. Šlo je za RTV-jevsko smetano, ki si ni dovolila vzeti niti enoumja niti pravice, da se štempljajo za 5 minut na dan in s tem pridobijo celoten plačan delovnik.
Kot prejšnji režim
Kakorkoli že, RTV Slovenija je dokončno “depolitizirana”. Programski svet, kot so si ga zamislile levičarske nevladne organizacije, je vzpostavil vodstvo, kakršnega nismo videli vse od osamosvojitve naprej. Kar niti ni nenavadno, če pogledamo, kakšni so njegovi zametki.
“Mene ta svet RTVS spominja na svete pred letom 1990, na svete iz prejšnjega režima. Na nek način smo dobili repliko prejšnjega režima. In ne glede na to, kaj je meni všeč ali ne – ko to gledam, ne morem reči drugače,” je v oddaji Beremo dejal kolumnist Nežmah.
Čeprav je treba priznati, da so bila zadnja leta SFRJ vendarle veliko bolj medijsko pluralna, kot je depolitizirana RTV Slovenija.
M. I.