Za letošnjo jesen ne napovedujejo le novega vodstva NSi, temveč tudi kup novih strank. Ustanovitev svoje stranke je napovedal evropski poslanec Vladimir Prebilič, prav zdaj so jo ustanovili tudi župani, z njo pa se hvalita tudi Karl Erjavec in Miha Kordiš.
Morda bo kdo rekel, da je različnost in množičnost strank na Slovenskem čar demokracije. Toda večje število strank dejansko pomeni tudi možnost večje razpršitve glasov, s tem pa tudi več možnosti, da bo vaš glas na koncu pristal na “smetišču”.
Nevarnost razpršitve glasov
Najprej je smiselno v ospredje postaviti statistiko zadnjih parlamentarnih volitev. Volivci so oddali 1.203.373 glasov, od tega so zunajparlamentarne stranke prejele le nekaj manj kot 300.000 glasov, torej manj kot četrtino. Od zunajparlamentarnih strank je bila vstopu v parlament najbližja Lista Marjana Šarca (3,72 odstotka), ki je v končnem seštevku prehitela listo Povežimo Slovenijo (3,41 odstotka). Stranka LMŠ se je nato priključila Gibanju Svoboda, prav tako SAB, tako da Gibanje Svoboda sedaj pokriva skoraj pol milijona glasov volivcev. No, nekateri svarijo, da se utegne delež “smetišča” na naslednjih volitvah še povečati, vendar je vse skupaj nepredvidljivo, saj ni znano, kako se bo volilno telo odzivalo na nove stranke. Precej bo odvisno tudi od njihovega medsebojnega povezovanja, pa tudi od tega, čigavo dosedanjo volilno bazo bodo nagovarjale. Nekaj je jasno – botri sedanje vladajoče nomenklature iščejo možnosti, kako bi izgubljene volivce skozi “stranska vrata” spet pripeljali v morebitno novo levo koalicijo.
Med strankami, ki imajo ta čas “nedefiniran” status, torej so uradno zunajparlamentarne, dejansko pa parlamentarne, velja omeniti predvsem dve, ki si med seboj nasprotujeta, čeprav imata skupne točke. To sta Demokrati (Anže Logar) in Suvereni (Dejan Kaloh). Oba predsednika sta nekdanja poslanca SDS. Pri Suverenih je mogoče zaznati, da skušajo nagovarjati maloštevilne volivce propadle Domovinske lige in loviti predvsem glasove tistih, ki so proti slovenskemu članstvu v zvezi Nato. Zanimivo je, da se je Kaloh pred nekaj meseci o možnostih sodelovanja že pogovarjal z Alenom Komanom, ki bi lahko postal celo podpredsednik stranke, vendar so pogovori propadli, Koman pa je napovedal novo katoliško stranko. No, oba bosta verjetno konkurirala Stevanovićevi (proruski) stranki Resni.ca, ki ji leta 2022 ni uspelo ujeti anticepilskega vala, čeprav se je divjaških protivladnih shodov udeležilo veliko število ljudi.
Nezdružljivost funkcij
Posebno vprašanje je, zakaj je bila nedavno ustanovljena t. i. županska stranka z imenom Skupnost, ki ji predseduje hrastniški župan Marko Funkl. Ideja o ustanovitvi stranke lokalnih zanesenjakov vendarle ni tako nova, pojavljala se je že leta 2010, vendar le v obliki ideje, konkretizacija pa se ni zgodila. Motiv sicer ni povsem jasen, omenja se, da je bil namen zmanjšati vpliv večjih (vsedržavnih) strank na delovanje občin, zato naj bi se za novo stranko vnemali predvsem neodvisni župani in občinski svetniki t. i. neodvisnih strankarskih list, ki so, to je treba priznati, že stalni prvaki na lokalnih volitvah. Po drugi strani naj bi nova stranka združila vse tiste, ki se ne morejo najti v nobeni od obstoječih strank, in poskušala vplivati na državnozborske volitve. To je sicer svojevrsten nonsens, saj že od leta 2012 velja nezdružljivost poslanske in županske funkcije, kar lahko pomeni precejšnjo oviro, skakanje z županske na poslansko in nato spet na župansko funkcijo pa je, milo rečeno, precej neresno. Če bi kateri od sedanjih županov resno meril na kandidaturo za državni zbor, bi moral odstopiti že prej in pokazati resnost, sicer bi lahko spremljali pojav, ki smo ga že videli – izvoljeni poslanci, ki so na ta položaj prišli z županske funkcije, bi na lokalnih volitvah še isto leto spet prešli nazaj na župansko funkcijo. Državnozborske in lokalne volitve so namreč vsaj za zdaj razpisane v istem koledarskem letu – državnozborske spomladi, lokalne pa jeseni.
Nekaterim ni uspelo priti v Gibanje Svoboda
Če smo v uvodu omenjali sedaj že ukinjeno stranko LMŠ, je treba spomniti, da so le redki člani te stranke s prehodom v Gibanje Svoboda sploh kaj pridobili. Morda predsednik stranke Marjan Šarec, ki je postal obrambni minister, danes pa je evropski poslanec. No, med nekdanjimi člani LMŠ sta tudi finančni minister Klemen Boštjančič, minister za Slovence po svetu Matej Arčon in tudi razvpiti notranji minister Boštjan Poklukar, ki je to funkcijo opravljal že v Šarčevi vladi. Med nekdanjimi člani LMŠ je tudi Irena Joveva, ki je bila na listi te stranke prvič izvoljena za evropsko poslanko in je uspeh ponovila, medtem ko je njen kolega Klemen Grošelj postal žrtev srbskega lobija v Gibanju Svoboda. Morda je LMŠ imela smolo, ker se je odločila za priključitev Gibanju Svobodi šele po končanih volitvah. Naj spomnimo – ko je Šarec januarja 2020 “vrgel puško v koruzo”, je načrtoval takojšnje predčasne volitve, na katerih bi stranka LMŠ združila moči s stranko SMC.
Načrt je seveda padel v vodo, ker je morala nova vlada tedaj oblikovati novo sestavo. Ko so nato prišle nove volitve, so številni znani obrazi iz državnega zbora ostali brez novega mandata, med drugim Jerca Korče, Robert Pavšič in Brane Golubović. Te tri omenjamo predvsem zato, ker so se začeli pojavljati kot “novi obrazi” županske stranke Skupnost. Korčetova, ki je v času svojega edinega poslanskega mandata ves čas vzbujala pozornost, je sedaj celo članica izvršilnega odbora nove stranke. To sproža številna vprašanja, čemu je ustanovitev stranke sploh namenjena. Je bil to poskus, kako Vladimirju Prebiliču preprečiti, da bi pobral preveliko število glasov Gibanju Svoboda? Prebilič se je prebil v Evropski parlament z liste zunajparlamentarne stranke Vesna, podobno se je pred leti že zgodilo, ko se je Kardeljev vnuk Igor Šoltes prebil v Evropski parlament s svojo instantno stranko Verjamem – danes pa je “niko i ništa”, kot temu rečejo na jugu naše nekdanje skupne države. Navsezadnje se Vesna in Levica pogovarjata o možnostih predvolilnega nastopa, obe stranki pa naj bi bili potencialni partnerici stranke Skupnost.
Sledi vodijo do Jankovića
S tem se seveda še bolj krepijo ugibanja, kdo stoji za t. i. župansko stranko, v kateri se pojavlja tudi celjski župan Matija Kovač – slednji je javnosti še nedavno razlagal, da je član Levice. Navzočnost kadrov nekdanje stranke LMŠ povzroča slutnjo, da je morda pogonski motor iz ozadja znova Zoran Janković, ki je nekaj let imel tudi svojo stranko, in sicer Pozitivno Slovenijo, kar nekaj njenih vidnih članov pa je nato odšlo v SMC, LMŠ in nato v Gibanje Svoboda (denimo poslanka Tamara Vonta). Če drži, da je glavni motiv nove stranke, kako pripeljati izgubljene glasove Gibanja Svoboda skozi “stranska vrata” nazaj “domov”, potem je jasno, da sledovi vodijo do Jankovića, ki si je nedvomno zagotovil kultni status nekakšnega županskega “nadšefa”, a ker njegova glavna klientela prek Gibanja Svoboda ne more več nagovoriti nezadovoljnih podeželskih prebivalcev, bo to sedaj poskušal prek strankarsko neopredeljenih “lokalcev”.
To je pravzaprav logično, ko gre za “reševanje vojaka Roberta” (tudi s pomočjo estradniške poroke, ki jo je vodil prav Janković v vlogi matičarja, pa tudi prek vloge “žrtve” menda nestrpnega Aleša Štrancarja). To se še posebej kaže, če upoštevamo poročilo Eurobarometra, ki rezultate javnomnenjskih anket v zvezi z zaupanjem Golobovi vladi postavlja v povsem novo luč, saj je iz njega razvidno, da je zaupanje v nacionalno vlado v Sloveniji le 21-odstotno (kar je najmanj med vsemi članicami EU). Rezultati anket kažejo, da ta delež drugod znaša od 40 do 50 odstotkov. To je seveda dovolj velik razlog za preplah, pa tudi za angažiranje “vzporednih mesij”, ki naj bi nadomestili manjkajoče glasove za Gibanje Svoboda. Tu velja omeniti, da gre tudi za preprečevanje mobilizacije mobilne baze SDS prek nekaterih lokalnih list, ki so sicer zmerno desno orientirane, vendar naj bi sedaj sodelovale v stranki Skupnost.
Gašper Blažič