Slovenija je v sporu s Hrvaško glede kreditov in varčevalnih računov, ki se še vlečejo še iz časov Jugoslavije v zadnjih dneh ponovno potegnila kratki konec, na račun prejšnjih vlad. Slovenija je tako v prvi fazi morala po odločitvi ESČP poplačati vse hrvaške varčevalce, kljub načelu teritorialnosti. “Da bi bila mera zvrhana, je bila srbska Jugobanka deležna povsem drugačnega tretmana, garancijo je tu prevzela Hrvaška,” pojasnjuje licemerstvo hrvaške politike do Slovenije mednarodni pravnik dr. Miha Pogačnik. Hrvaška je v nadaljevanju zasledovala svoje lastne interese, taisto sodišče (ESČP) pa je na drugi strani razsodilo, da ESČP ni pristojno za razsodbo o poplačilu terjatev LB do hrvaških podjetij, kar pa lahko pripišemo za enega največjih zdrsov prejšnjih vlad. “Sledila je vrsta nespretnih potez Slovenije, ki je poskušala sanirati poraz, med drugim s postopkom, ki se je končal v teh dneh. Slovenija je za zavarovanje interesov Ljubljanske banke v Zagrebu proti Hrvaški vložila meddržavno tožbo, ki je klavrno končala z odločitvijo ESČP, da ni pristojno,” še obrazloži Pogačnik.
Začetek pripovedi odmevnega spora med takratno Ljubljansko banko in hrvaškimi kreditojemalci temelji na razpadu prejšnjega sistema. Nekdanja federacija je namreč za devizne hranilne vloge deponirane pri komercialnih bankah na njenem ozemlju jamčila pokritje z državno garancijo, ki je bila celo zapisana na bančnih knjižicah. Z razpadom Jugoslavije se je odprlo vprašanje, katera od držav naslednic jamči namesto nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge, deponirane tudi v Ljubljanski Banki, Glavni podružnici Zagreb, v primeru, da banka ne bo mogla izplačati njenih varčevalcev.
Glavna podružnica Ljubljanske banke v Zagrebu že zaradi svojega ugleda kot banka ni nikoli odrekala pravice varčevalcev do vrnitve vloženega denarja skupaj z obrestmi, in je naredila vse, da bi varčevalce postopoma izplačevala. Zato je banka vztrajno postavljala terjatve proti hrvaškim podjetjem, ki jim je posojala denar, da pravočasno in v celoti plačajo svoje obveznosti banki, da bi ta denar nato plasirala svojim varčevalcem. To bi bil tudi običajen civilnopraven razplet zgodbe.
Jugoslovanski zakon o bankah in drugih finančnih organizacijah (UL SFRJ 40/1989 z dne 7. 7. 1989) je v 6. členu določal: “Za dinarske hranilne vloge in tekoče račune občanov pri bankah in Poštni hranilnici jamči Narodna banka Jugoslavije po zveznem zakonu, za hranilne vloge v tuji valuti in za depozite na deviznih računih občanov in tujih fizičnih oseb pa jamči federacija.”
Po sklepu Vlade Republike Hrvaške je Narodna banka Hrvaške kmalu po osamosvojitvi zaprla račun LB v Zagrebu. S tem je bilo onemogočeno njeno nadaljnje bančno poslovanje. Temu je sledilo vlaganje zahtevkov za povrnitev danih kreditov hrvaškim kreditojemalcem. “Vendar se je zapletlo. Hrvaška država, natančneje Hrvaška narodna banka, ki skrbi za monetarno suverenost, je podružnici Ljubljanske banke v Zagrebu ukinila račun ter jo tako v veliki meri “pohabila”,” pojasnjuje Pogačnik. Kljub temu pa je pošteno podružnica Ljubljanske banke v Zagrebu poskušala in je delno poravnala obveznosti varčevalcev na način, da je vzpostavila fiduciarni račun pri notarju. Sredstva, ki so se stekala na ta račun iz prilivov na podlagi terjatev do podjetij na Hrvaškem, so se plačevala hrvaškim varčevalcem. Spodbujeni z domačo politiko so hrvaški varčevalci vložili tožbo na ESČP proti Sloveniji, Hrvaška država pa je v tem primeru nastopala kot intervenient.
Finančna suverenost bi morala biti po razpadu Jugoslavije teritorialno opredeljena
Do leta 2008 je Slovenija uspešno zastopala stališče, da je finančna suverenost (kamor sodijo tudi garancije do varčevalcev), podobno kot ostale suverenosti teritorialno opredeljena. Tudi sam pojem nasledstva je teritorialna kategorija: Država naslednica prevzame od države predhodnice obveznosti, ki se nanašajo na ozemlje, na katerem je vzpostavljena nova suverenost. “Ali povedano preprosteje: kaj ima Slovenija z razmerji med komercialno banko na Hrvaškem, ki je prejemala devizne vloge varčevalcev na Hrvaškem in posojala denar podjetjem na Hrvaškem na ozemlju Hrvaške in pod nadzorom monetarnega suverena Narodne banke Hrvaške?” Se sprašuje Pogačnik in obrazloži: “Leta 2008 sem zaradi nestrinjanja s tedanjo novo slovensko politiko odstopil kot Visoki predstavnik Slovenije za vprašanja nasledstva. V naslednjih letih je politika in stroka, ki očitno ni bila kos zahtevam primera, uspela primer pred ESČP zavoziti v pogubo.” Pogačnik je tako odstopil leta 2008, ko je nastopila Pahorjeva vlada.
Takoj po zgoraj obravnavani razsodbi ESČP je naš zunanji minister najavil pritožbo na njen izrek. V svojem sporočilu je ponovil že citirana stališča Republike Slovenije glede jamstva za “stare” devizne vloge v poslovalnicah LB na teritorijih držav naslednic. Leta 2012 je takratni zunanji minister Karl Erjavec pozival pooblaščence držav naslednic, da brez odlaganja pristopijo k urejanju tega vprašanja na podlagi sporazuma o nasledstvu po SFRJ. Utemeljeno nasprotno ločeno mnenje je podal takrat tudi slovenski sodnik dr. Boštjan M. Zupančič, v katerem vztraja pri teritorialnem načelu prevzema jamstev glede deviznih depozitov in na postopkih, ki jih določa sporazum o nasledstvu po SFRJ. Žal so vsi ti ponavljajoči pozivi ostajali brez odgovora sosednje Hrvaške in nekaterih drugih vključenih držav. Ta nepripravljenost za reševanje po sporazumu o nasledstvu je slonela na napačnem pričakovanju.
Medtem ko je Slovenija v primeru varčevalcev ravnala odgovorno, pa smo bili priča popolnoma drugačni zgodbi na drugi strani, ko hrvaška podjetja niso poplačala kreditov do LB
Hrvaška politika je sistematično ovirala izterjavo dolga do Ljubljanske banke v Zagrebu, kar je razvidno celo iz javnih občil, ko se je tedanji podpredsednik vlade Slavko Linić hvalil, kako je osebno uspel preprečiti določene izvršbe. Tako je prišlo do stanja, ko so hrvaška podjetja ostala dolžna Ljubljanski banki v Zagrebu, slovenski davkoplačevalci pa naj bi plačevali garancijo za transakcije v drugi državi, med banko in podjetji v drugi državi. “Da bi bila mera zvrhana, je bila srbska Jugobanka deležna povsem drugačnega tretmana, garancijo je tu prevzela Hrvaška,” v nadaljevanju pojasnjuje Pogačnik. Na primeru Ljubljanske banke v Zagrebu pa je bilo razmišljanje popolnoma drugačno in so si mislili, da imajo Slovenci denar.
Ljubljanska banka d.d. Glavna podružnica Zagreb ima pravnomočen sklep o dveh izvršbah iz leta 1991 in leta 1994 pri Trgovskem sodišču v Osijeku. Ker je leta 1994 še trajala vojna na Hrvaškem, se je LB Zagreb z IPK Osijek dogovoril, da začasno ne bo zahteval rubeža podjetja. Leta 2003, ko je tovarna že nekaj časa normalno poslovala, pa je LB Zagreb oktobra istega leta predlagal nadaljevanje izvršbe.
Takoj po tem je pri Trgovskem sodišču v Osijeku posredoval takratni podpredsednik hrvaške vlade Slavko Linić, tako da je nato decembra 2003 sodišče oba izvršilna postopka prekinilo na osnovi vloge IPK Osijek, ki je sicer sodišče nikoli ni poslalo LB Zagreb. LB Zagreb se je nato pritožila na Višjemu trgovskemu sodišču v Zagrebu in kasneje še na hrvaškem ustavnem sodišču, ki sta pritožbo zavrnila, s tem pa je LB Zagreb tudi izkoristila vsa pravna sredstva v okviru hrvaškega pravnega reda. (Vir: Finance)
“Sledila je vrsta nespretnih potez Slovenije, ki je poskušala sanirati poraz, med drugim s postopkom, ki se je končal v teh dneh. Slovenija je za zavarovanje interesov Ljubljanske banke v Zagrebu proti Hrvaški vložila meddržavno tožbo, ki je klavrno končala z odločitvijo ESČP, da ni pristojno,” pojasnjuje Pogačnik. Pri tem izstopa predvsem zadnja poteza, ki je nastala pod okriljem vlade in ustavnega pravnika Mira Cerarja, ko je bil takratni pravosodni minister Goran Klemenčič – nekdanji predsednik protikorupcijske komisije. Vsak pravni strokovnjak bi se tako moral že takrat zavedati, da Evropsko sodišče za človekove pravice ni pristojno v tem sporu. Kljub dvema pravnikoma v vladi bi ob primanjkljaju znanja in izkušenj, lahko poiskali tudi pravnika v tujini, ki bi Sloveniji znal svetovati nadaljnje korake s katerimi bi tožbo še mogoče dobili in bi lahko prihranili veliko denarja.
Odločitev bo lahko predmet natančne analize glede na razlago 33-35. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), ki pa v mikro svetu prava Sveta Evrope naleti na pomembna načela občega mednarodnega prava (General International Law), saj je ta podlaga za vse mednarodne organizacije, torej tudi Svet Evrope, in vse mednarodne pogodbe, torej tudi EKČP.
Prvi aspekt predstavlja ločevanje ravnanja države v oblastnem smislu (de iure imperii) od njenega poslovnega delovanja (de iure gestionis). Slednjega je sodišče uporabilo za sklep, da država pred ESČP ne more nastopati v bran podjetju v svoji lasti, pri čemer se je podprlo z mednarodnim institutom “diplomatic protection”, ki zagotavlja državi kot suverenu pravico internacionalizacije sporov v korist svojih državljanov in pravnih oseb (Barcelona Traction, Light and Power C. Ltd Case, 1970), pri čemer je to izvirna pravica suverena, ne pa tudi njegova dolžnost.
“Povedano preprosto: država vas ne bo zaščita zato, ker ste bili oškodovani s strani tuje države, temveč zato, ker ste bili oškodovani kot njen državljan, kot eden od gradnikov njene personalne suverenosti. Bolečina v primeru torej ni bolečina posameznika ali podjetja temveč bolečina suverene države in se tako ne tiče izgube ali škode podjetju, temveč objema dejstvo, da se je nekdo drznil državi oškodovati njenega državljana ali pravno osebo njene pripadnosti,” obrazloži Pogačnik.
Tako tudi v primeru internacionalizacije odškodnina, ki je lahko za faktor sto ali več višja od dejanske škode osebi ali podjetju, pripada državi, pri čemer ni nikakršnega zagotovila niti obveznosti, da bo v primeru uspeha država odškodovala oškodovanca. Po navedbah ESČP je tako bila oškodovana država in so to vzeli kot mednarodnopravni temelj, kljub temu, da so bili državljani tisti, ki so morali pokriti bančno luknjo v NLB in so bili posledično zato tudi oškodovani.
Sara Rančigaj