Dominika Švarc Pipan in Emilija Stojmenova Duh sta ministrici, ki simbolizirata notranjo pokvarjenost Golobove vlade. Obe sta se zapletli v hud škandal, vsak od njih je vreden več kot 6 milijonov davkoplačevalskih evrov. Če so nekoč ministrico za kmetijstvo Aleksandro Pivec medijsko umorili zaradi nekaj rezin pršuta in terana le zato, ker je bila v napačni vladi, pa sta obe ministrici varni pred medijskimi napadi, saj sta članici “prave” vlade. Tokrat pa je vendarle šlo predaleč. V obeh primerih gre za potencialno hudo oškodovanje države. Če Golobova vlada obeh ne odstavi, bo tako izgubila ves moralni kompas, ki ga še premore. Ministrici sami seveda ne bosta odstopili, saj se ne počutita krivi, podobno kot Sanja Ajanovič Hovnik, ki je do zadnjega dne, preden se ji svobodnjaki niso odpovedali, branila svoje sporno poslovanje z NVO-jevskimi prijatelji in celo lastno mamo.
Spomnimo, ministrstvo za pravosodje je preplačalo stavbo na Litijski cesti v Ljubljani za kar 6 milijonov evrov (kupili so jo za 7,7 milijona, prejšnji lastnik jo je kupil za 1,7 milijona). V posel, ki močno spominja na zaroto, v katero je vpletena tudi cenilka, zdaj vpogleduje tudi NPU. Gre za nepremičnino Sebastjana Vežnaverja, pri čemer pa je bila uporabljena kar njegova (se pravi kupčeva) cenilka.
Štirje dobavitelji računalniške opreme pa so medtem sklenili sanjski posel z ministrstvom za digitalno preobrazbo. Spomnimo. Portal Preiskovalno.si je pred dvema mesecema in pol razkril, da je ministrstvo za digitalno preobrazbo porabilo skoraj 6,5 milijona evrov (6.472.667,50 evra z DDV) za nakup 13 tisoč slabše zmogljivih prenosnih računalnikov. Javna sredstva so bila razdeljena med štiri podjetja: Unistar, Lamcom, Acord-92 in Gambit Trade. Vsakemu od njih je bilo dodeljeno 1,6 milijona evrov za nakup 3250 prenosnikov. V zvezi z porabo javnih sredstev pa je bila vidna velika nejasnost, komu bodo računalniki, ki za resnejše delo niso primerni zaradi slabše kakovosti grafične kartice in starejših procesorjev, sploh namenjeni. Nakup računalnikov je pod drobnogled sicer vzela tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK).
Izgovori ministric na robu absurda
Ministrstvo za pravosodje na čelu z Dominiko Švarc Pipan se izgovarja na sodno cenilko, ki naj bi stavbo pač tako ovrednotila, pri tem je ministrica premogla dovolj cinizma, da se je v Tarči celo “zahvalila” preiskovalnim novinarjem, da so odkrili razliko v ceni, kot da se nje to ne tiče, čeprav je kot ministrica seveda odgovorna za vse posle, ki se sklepajo z ministrstvom, saj je na njih tudi njen podpis.
Njeno stališče razumemo bolje, če se spomnimo, da je padla ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik na RTV Slovenija povedala, da sama ne gleda vseh pogodb, ki jih podpiše. To je seveda škandal in popolno diletantstvo, a videti je, da je to modus operandi te vlade. Vsaj če pomislimo na najboljši scenarij, da gre za nesposobnost ministrice, ki so ji za hrbtom izpeljali posel, kjer so davkoplačevalce oropali za 6 milijonov evrov. Najslabši in najgrozljivejši scenarij je, da je ministrica v krajo vpletena. Vsekakor pa bi moral biti odstop sam po sebi umeven.
Stvar je še bolj bizarna na ministrstvu za digitalno preobrazbo. Navkljub navedbam, komu vse bodo ti računalniki namenjeni, še danes v resnici sploh ni jasno, kdo jih bo sploh dobil, še več, ministrstvo niti ne ve, kje se skladiščijo! Spomnimo, gre za 13.000 računalnikov!
Na ministrstvu za digitalno preobrazbo pravijo, da so računalniki namenjeni opremljanju vrtcev in osnovnih šol, a na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje o vsem skupaj niso vedeli ničesar. Čeprav so na ministrstvu za digitalno preobrazbo pojasnjevali, da so računalniki namenjeni opremljanju vrtcev in osnovnih šol, je ministrica Emilija Stojmenova Duh vztrajala, da bodo kupljeni računalniki namenjeni otrokom s socialnega roba. Tukaj pa se zgodba ni zaključila, saj so v zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 umestili člen, na podlagi katerega bi računalnike razdeliti tudi prizadetim v poplavah.
Do danes (12. januarja 2024) so od 13 tisoč računalnikov v uporabo predali 39 (devetintrideset!) računalnikov. Še danes, kar dva meseca in pol po razkritju zgodbe, ki nakazuje neracionalno porabo javnih sredstev, ni jasno, kam bodo računalniki sploh šli. Čeprav je ministrstvo za digitalno preobrazbo računalnike prejelo že 21. novembra, ti, namesto da bi bili v rokah uporabnikov, ždijo v skladišču, pri čemer nihče ne ve, katerem.
Razmetavanje javnega denarja
V obeh primerih je videti katastrofalno negospodarno porabo davkoplačevalskega denarja.
Ministrstvo za pravosodje je – ne da bi se samo s svojim cenilcem prepričalo o ceni – preplačalo zgradbo za 6 milijonov evrov v primerjavi s ceno pred tremi leti. Pri tem pa se ministrici ni zdela cena nič nenavadna, še več, novinarje je “pohvalila”, da so odkrili razliko v ceni, pri tem pa je povsem pozabila, da je to njena naloga, ne pa naloga novinarjev, da lovijo politike pri nečednosti, potem pa ti svoje “napake” popravljajo komaj, ko jih dobijo. Neto škode za davkoplačevalce je 6 milijonov evrov.
Ministrstvo za digitalno preobrazbo je kupilo neverjetnih 13 tisoč računalnikov, ne da bi sploh vedelo, komu in zakaj jih bo razdelilo niti kje jih bo skladiščilo. Takšno ravnanje ni le v nasprotju s poslovanjem po načelu dobrega gospodarja, ampak močno diši po goljufiji, kjer so se ponudniki računalniške opreme in politiki dogovorili, da bodo v promet spravili računalnike prejšnjih generacij, ki jih v trgovini več ne morejo prodati. Pri tem pa je bila cena za 100 do 200 evrov višja, kot podobni računalniki s procesorji starejše generacije stanejo na spletnih trgovinah – kljub temu da se običajno na ogromne količine dobi popust! Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da gre – glede na generacijo procesorjev – za prenosnike, ki so več let stali v skladišču, zato je vprašanje tudi, v kakšnem stanju so litij-ionske baterije, ki ne marajo dolgotrajnega skladiščenja (govori se o 3- do 5-odstotni izgubi polne kapacitete). Končna neto škoda za davkoplačevalce je zopet 6 milijonov evrov glede na to, da očitno prenosnikov nihče v resnici sploh ne potrebuje, saj jih še razdeliti niso sposobni.
Razpad pravne države in funkcionarske odgovornosti
Kaj naj si torej mislimo davkoplačevalci, medtem ko nas vladajoči vsak dan prepričujejo, da denarja ni, zato se ne gradijo infektološke klinike, niti se ne obnavlja UKC, denarja je tudi premalo, da bi izpeljali dolgotrajno oskrbo po Janševem zakonu ali dohodninsko reformo Janševe vlade?
Ko navaden državljan gleda, kaj počnejo oblastniki, hitro pride do zaključka, da se na ravni najvišje izvršilne oblasti dogajajo neverjetni, skoraj mafijski posli, pri tem pa nikoli nihče ni za nič odgovoren. Tudi padlo ministrico za javno upravo je njena stranka Gibanje Svoboda branila vse do bridkega konca, ko se je videlo, da javno mnenje enostavno ne bo preneslo njenih nenavadnih izgovorov o deljenju denarja NVO-jevskim prijateljem. Videti je, da bodo v Gibanju Svoboda in Socialnih demokratih podobno naredili z ministrico za pravosodje in ministrico za digitalno preobrazbo. Počakali bodo, če se bo zgražanje javnosti poleglo, potem pa ukrepali, če se ne bo.
Takšno taktiziranje pa je znak za popoln razpad pravne države, saj je očitno, da se vlada ne zna ali noče soočiti z obtožbami o korupciji v svojih vrstah. Kako bi se, če pa je predsednik vlade lastnik podjetja, ki neposredno sodeluje z državo in ima ugodnosti zaradi zelenih političnih odločitev vlade. Takšna država pač bolj spominja na Rusijo, Belorusijo ali Venezuelo kot pa na urejeno državo Evropske unije, ki sloni na načelih vladavine prava.
Spomnimo, pred več kot desetletjem je odstopila ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, potem ko je MNZ želel – v zelo podobnem primeru, kot je sodobni primer Švarc Pipanove – po napihnjeni ceni v najem vzeti prostore na Dimičevi ulici v Ljubljani. Izkazalo se je, da je bila z najemodajalcem stavbe nekajkrat v zasebnih stikih. Protikorupcijska komisija je takrat ugotovila, da ravnanje pri najemu prostorov za Nacionalni preiskovalni urad (NPU) ustreza definiciji korupcije.
Že takrat – daljnega leta 2011 – smo menili, da je prišlo v Pahorjevem trojčku do pravega razpada sistema in serijskih kršitev načela pravne države. Tista država pa je po sodobnih kriterijih prava nova Švica. V državi Roberta Goloba so mafijski posli dovoljeni tako dolgo, kot jih je javnost pripravljena tolerirati. Od odziva javnosti je torej odvisno, ali bosta ministrici odstopili. Več kot očitno pa je, da si odstop zaslužita.
Mitja Iršič