75 let od osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz: Naj se nikoli ne pozabi in ponovi najtemnejši madež zgodovine človeštva!

Datum:

Na današnji dan se z mednarodnim dnem spomina na žrtve holokavsta spominjamo na najtemnejši madež zgodovine človeštva, ki je rodil grozodejstva nepredstavljivih širin. Leta 2005 je Generalna skupščina OZN datum osvoboditve nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitz, 27. januar 1945, razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Slovenija je ta dan prvič uradno obeležila leta 2008.

Letos mineva 75 let od osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz. Gre za nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno, ki je delovalo od 1940 do 1945. Sestavljeno je bilo iz treh glavnih taborišč in 45–50 manjših. Ime izhaja iz nemškega imena za poljski kraj Oświęcim, ki se nahaja okoli 60 kilometrov zahodno od Krakova.

Taborišča so bila locirana na tem predelu zaradi visokega odstotka Judov med poljskimi prebivalci. Samo taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna taborišča in mnoge podružnice: Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče Auschwitz II. – uničevalno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Birkenau) Auschwitz III. – delovno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Monowitz) V času delovanja Auschwitza je bilo tukaj ubitih okoli 1,1 milijona ljudi, od tega 1 milijon Judov. Prav zato je bil datum osvoboditve Auschwitza izbran za dan spomina na holokavst. S holokavstom označujemo sistematično uničevanje vseh, za nacistično Nemčijo rasno, versko, spolno ali zdravstveno nezaželenih skupin ljudi, ki so bili preganjani in na koncu mnogi tudi usmrčeni. Pri tem ni bilo potrebno aktivno nasprotovanje nacističnemu režimu, temveč je zadostovalo že to, da so bili to kar so bili. Zato v holokavstu nacisti niso od leta 1941 ubijali samo Jude in Rome, temveč so od leta 1939 evtanazirali duševno in telesno prizadete ljudi. Auschwitz je 27. januarja 1945 osvobodila Rdeča armada.

Foto: iStock

Pravičniki med narodi
Pravičniki med narodi (ang. Righteous Among the Nations) je izraz, ki označuje nejude, ki so med holokavstom pomagali reševati Jude. Pri tem so tvegali svoja življenja, ne da bi za svoje početje zahtevali plačilo. Izraz je v tesni povezanosti z ustanovo “Yad Vashem” iz Jeruzalema, katere ime bi lahko dobesedno prevedli kot “Spomenik in ime”. S poimenovanjem so Judje želeli pokazati na simbolni grob številnih žrtev holokavsta, za katere še danes ne vemo, kje ležijo. Hkrati z njihovimi imeni vzdržujejo ohranjanje spomina. Gre za spominski, muzejski in dokumentacijski center, ki ohranja spomin na okrog šest milijonov Judov, umorjenih med holokavstom. Pobuda za nastanek take ustanove je prišla na zasedanju Sionističnega generalnega sveta v Londonu sredi avgusta 1945, njen sedež pa je v Jeruzalemu.

Trenutno je status pravičnika priznan 24.356 osebam iz 47 držav, verjetno je najbolj poznan med njimi Oskar Schindler (1908-1974). Postopek za priznanje pravičnika se vodi na pobudo in ob pisnem pričevanju rešenca ali prič. Odlok o priznanju izda posebna komisija pri ustanovi Yad Vashem, ki jo sestavljajo pravniki, nekdanji diplomati, zgodovinarji in druge pomembne osebnosti iz družbenega življenja v Izraelu, predseduje pa ji sodnik izraelskega vrhovnega sodišča.

Foto: iStock

Kljub hudim represijam so se med Slovenci v času druge svetovne vojne našli posamezniki, ki so pomagali reševati judovsko prebivalstvo. Bili so trdno prepričani, da je treba preganjane Jude obvarovati in rešiti. To so bili »pravičniki med narodi«, ki so za svojo nesebično pomoč v času preganjanja Judov dobili posebno mednarodno priznanje in spominske plošče v Parku pravičnikov v Yad Vashemu v Izraelu.

Med slovenskimi pravičniki so Uroš Žun, Andrej Tumpej, Zora Pičulin, Ivan Breskvar, Franjo Punčuh, Ljubica in Ivan Župančič ter Olga Neuman (Rajšek) in Martina Marković Levec, ki sta sicer uvrščeni na seznam hrvaških oziroma srbskih pravičnikov. Med Slovenci je še nekaj takšnih, ki bodo najbrž že v kratkem pridobili to zaslužno priznanje. Zgodbo slovenskih pravičnikov raziskuje in obeležuje Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor skozi projekt Šoa – spominjajmo se.

V času, ko se pojavlja množična sovražnost in visoka netoleranca do drugače mislečih ter močna represija na svobodo govora, je še toliko pomembnejše, da spomin na eno izmed največjih tragedij človeštva ostaja v naši zavesti. Toda zgolj ohranjanje spomina ni dovolj. Z besedami in dejanji moramo preprečiti možnost ponovitve najtemnejšega madeža zgodovine človeštva. Z zavedanjem o grozotah preteklosti stopimo v prihodnost, v kateri se holokavst nikoli ne bo pozabil ali ponovil.

Hana Murn

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...

Je vlada Metsolo zavedla glede Janševega obiska Ukrajine?

V torek je Državni zbor nagovorila predsednica Evropskega parlamenta...