fbpx

Aseksualci – ponosni, da ne čutijo poželenja. Vodeb: Gre za spolne frustrirance

Foto: iStock

Aseksualci pravijo, da vsi ljudje na svetu ne potrebujejo spolnih odnosov. V zadnjih letih so v porastu celo aseksualna gibanja. Medtem ko so aseksualci na svoje “črno-sivo-vijolične barve” ponosni, pa psihoanalitik Roman Vodeb meni, da so spolni ‘frustriranci’.

Pred letom 2004, ko je kanadski akademik Anthony Bogaert izdal knjigo Aseksualnost: Razširjenost in povezani dejavniki na nacionalni vzorec, se o tem, da na svetu obstaja populacija, ki ne čuti nikakršne spolne privlačnosti do nasprotnega spola, skorajda ni govorilo. V študiji so zbrani podatki 18.000 Britancev, od katerih se jih je en odstotek deklarira za aseksualne, med njimi je 70 odstotkov žensk. Kot navaja strokovnjak v raziskavi, je delež aseksualnih ljudi približno enak deležu homoseksualcev.

Starogrški dramatik Evripid je v Medeji zapisal, “če je posameznikovo spolno življenje zadovoljivo, si misliš, da imaš vse”. Ideja, da spolno življenje definira tako zdravje kot tudi srečo, je veljala za resnično od nekdaj – pred in po Kristusu, ves srednji vek, v razsvetljenstvu vse do seksualne revolucije v 60-ih letih. Še leta 2002 je nek avtor v verski reviji zapisal, da aseksualni ljudje niso ljudje: “Aseksualni ljudje ne obstajajo. Spolnost je dar od Boga in del človeške identitete.”

Aseksualnost in biološki faktorji?
Kot poroča BBC, je – za razliko od celibata, ki je osebna izbira, in spolnih okvar, ki so ozdravljive, – aseksualnost prirojena. Aseksualni ljudje zato niso zlomljeni ali defektni. “Ne gre za negativen odnos do seksa in ne gre za izbiro posameznika, da ne bo imel seksa,” meni nekdo, ki se predstavlja za aseksualno osebo. Strokovnjak Bogaert povzema raziskave, ki kažejo, da na aseksualnost vplivajo biološki faktorji, kot so genetika in hormoni, ki vplivajo na razvoj otrokovih možganov že v maternici. Kot navaja, imajo nekateri aseksualci v sebi še vedno neko vrsto libida, ki pa ni povezana z drugimi osebami.

Aseksualci in dugi ter njihove barve (foto: iStock).

Aseksualci in dugi ter njihove barve (foto: iStock).

Aseksualnost in psihološki dejavniki?
Drugačnega mnenja je psihoanalitik Roman Vodeb, saj zanj aseksualnost ne obstaja sama na sebi, ampak so si jo izmislili. Po njegovem mnenju so najbolj problematične ženske, ki se jim je v veliki večini v otroštvu zgodilo nekaj seksualnega. “Ponavadi gre za spolne zlorabe ali pa so imele zelo ponesrečen odnos z očetom,” razlaga Vodeb. Aseksualne ženske v povezavi z očetom niso razvile določenih miselnih predstav. Moška aseksualnost pa je, kot pravi Vodeb, lahko posledica latentne homoseksualnosti, saj jim “moški ne dišijo, ker so prepovedani, žensk pa se nezavedno bojijo, npr. zaradi mame”.

Kaj točno je pri nekom vplivalo na njegovo aseksualnost, lahko pokaže šele individualna psihoanaliza. Psihoanalitik meni, da je nemogoče, da nekdo postane aseksualen, če odraste v normalni družini, zato je potrebno pogledati v njegovo otroštvo in primarno družino ter v njegov odnos z nasprotnospolnim staršem – kakšen odnos je imela deklica v odnosu do očeta in deček v odnosu do mame.

Ker si želijo dobro samopodobo, sami sebi lažejo
Aseksualna gibanja so zadnje čase vse močnejša in se ponekod že združujejo v podobne parade, kot jih imajo homoseksualci. Vodeb v zvezi z aseksualci pojasnjuje, da si želi vsak človek biti normalen in vreden spoštovanja. “Zato da si zgradi neko samozavest in samopodobo, si resnico o sebi prikroji na način, da začne lagati sam sebi. Vsak aseksualec je v resnici seksualno frustriran, zato je združevanje v tako imenovano parado ponosa znak seksualne frustracije, druženje z istomislečimi pa predelovanje teh frustracij,” komentira Vodeb.

M. P.