Möderndorferjeva homofobija in njegovi perverzni pristopi

Foto: STA/osebni arhiv

20. decembra lani smo imeli referendum o noveli ZZZDR, ki smo jo z veliko večino zavrnili. Niso ga zavrnili le desni volivci, pač pa je proti tej spodleteli noveli, ki naj bi  gejem in lezbijkam dala iste pravice kot heteroseksualnim ljudem, okrog 100.000 levičarjev. In potem se najde nek sadistično spotaknjen revanšist, ki nima trohice politične kulture – v mislih imamo poslanca Janija Möderndorferja (zdaj člana SMC) – ki en dan po referendumu (21. decembra) v državnem zboru vloži pobudo za nov zakon (za geje in lezbijke), tokrat o nekakšni “partnerski zvezi”.

Njegov zakon naj bi nadomestil Zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti (ZRIPS), ki je po referendumu ostal v veljavi. Möderndorferjev moralno nerazsodni in nebrzdani sadizem (ki, psihoanalitično gledano, domuje v Onem) je v tem kontekstu tako kontaminiral njegovo pamet (ki domuje v Jazu), da bi se resnično veljalo vprašati, ali naj bi politike – bodoče poslance (in svetnike) – morali, preden gredo na kandidatne liste, testirati; preveriti bi morali njihovo sposobnost moralnega razsojanja (Nadjaz), če že ne kar celotno mentalno zdravje in osebnostne specifike oziroma eventualne osebnostne motnje.

Domala nemogoče je, da se nek normalen človek, z normalno stopnjo pameti in moralnega razsojanja, četudi v objemu notranjega besa (in latentne homofobije) – ker pač ne prenese poraza (Nadjaza oziroma “fair-playa” pa ne premore) –, odloči in vloži podoben zakon, ki je bil prejšnji dan na referendumu zavrnjen; ve se namreč, da se eno leto po referendumu ne sme o referendumski temi ničesar zakonskega spreminjati.

Möderndorfer in njegov sprevržen pristop
Medtem ko se večini normalnih ljudi zdi tak akt oziroma pristop perverzno sprevržen, če ne že kar psihopatski – pravnikom pa tudi pravno sporen –, se Möderndorferju v njegovem početju ne zdi nič spornega in čudnega; z vidika kliničnega profiliranja oziroma diagnosticiranja pa je Möderndorferjev akt še posebej “zanimiv” oziroma zagaten. Čudno je tudi to, kako so kar vsi (na referendumu) poraženi poslanci “kupili” Möderndorferjevo trik, ne da bi posumili, da gre za perverzen pristop, kakršnega si lahko privoščijo samo moralno nerazsodni/sprevrženi ljudje, torej t. i. predojdipalci.

Naj vas spomnim: moralno sprevrženi politiki, torej, predojdipalci – še posebej, če ukrepajo v objemu sadističnega revanšizma – slovijo (tudi) po tem, da v zakonih in ustavi iščejo luknje – in z vso svojo psihopatsko logiko jih vselej tudi najdejo. Obrambna teza, da je politika pač umazana in da se v politiki pač tako dela, je z moralnega vidika pač nevzdržna, a očitno je v Sloveniji, kjer je šla vsa politična kultura »po gobe« ali pa »rakom žvižgat«, še vedno v uporabi.

In da ne bo pomote: Möderndorferja geji in lezbijke v resnici sploh ne zanimajo – on hoče zgolj in samo revanšistično zmagati, kar je tipična karakteristika moralno nerazsodnih predojdipalcev. Koliko je Möderndorferjev predlog kontaminiran z njegovo latentno homofobijo, je težko enoznačno reči. Je pa doslej Möderndorferja izdalo kar precej simptomov – eden je njegova revanšistična srditost –, ki nakazujejo njegovo latentno (potlačeno oziroma izrinjeno) homofobijo.

Gejem in lezbijkam bo vedno nekaj šlo v nos
No, če bi gejem in lezbijkam resnično šlo toliko za te njihove pravice, bi bilo ZRIPS mogoče hitro popraviti. Geje in lezbijke seveda nezavedno (in kronično) spotika lastna spolna “nenormalnost” – in vselej bodo nergali, vselej bo z zakoni (in ustavo) nekaj narobe. Razne (leve), v latentno homofobijo ujete, “Möderndorferje” pa bodo izrabljali za realizacijo svojega spolnega patosa. Spolna frustracija je namreč ena od najbolj podtalnih in zahrbtnih frustracij – samo poglejmo feminizem, kako je kontaminiran s spolno frustracijo vodilnih feministk (pri večini je odločilna spolna zloraba) …

Aleš Primc je s svojo koalicijo »Za otroke gre!« imel iskrene namene, da z določenimi zakonskimi dopolnitvami popravi status istospolnih – posvojitve otrok (in tudi sklepanje zakonskih zvez) bi bile seveda urejene drugače, kot so to doslej zahtevali istospolni. Pri Möderndorferjevem zakonu pa gre zgolj za revanšistično paradigmo “kdo bo koga”, ki ima ob pridihu latentne homofobije še obilico sadističnega balasta.

Levičarji drug drugemu krijejo hrbet
NSi je na sredini seji vložila tudi amandma v zvezi z ugovorom vesti (s strani matičarja) – in to povsem upravičeno in legitimno –, ki (seveda) ni bil sprejet. Referendumsko poraženi poslanci so seveda lojalni drug drugemu. Škoda je le, da ni bil vložen še en pomemben amandma – ki ga osebno vidim kot odločilnega.

Namreč: predlagani zakon bi lahko bil transparentno označen kot homoseksualni zakon (o partnerskih skupnostih). Osebno vidim v Zakonu o partnerski skupnosti hud zdrs v tem, da se (sklenjena) homoseksualna/istospolna “zveza po zakonu” ne imenuje (sklenjena ali pa nesklenjena) “istospolna partnerska skupnost”. Za “zakonsko zvezo” se ve, kaj pomeni – pomeni pač “zvezo po zakonu” med (heteroseksualnim) moškim in (heteroseksualno) žensko (ker se je pač ta izraz – “zakonska zveza” – med ljudmi prijel). Tudi za “izvenzakonsko zvezo (partnersko skupnosti)” se tradicionalno ve, da gre za heteroseksualno zvezo. Iz imena »partnerska skupnost« – bodisi sklenjena ali nesklenjena – pa se (za laike) ne vidi in ne ve, da gre za homoseksualno partnersko skupnost. Istospolni se bojijo ravno te stigme – torej transparentne označbe, da so istospolni/homoseksualni, ker v resnici ne bi smelo biti moteče (zame osebno namreč ni).

Nomen est omen – izraz “poroka” je pač že zavzet
Tudi matični register bi lahko bil ločen glede na spolno usmerjenost; in tudi ritual “poroka” bi se za homoseksualce lahko imenoval “ponoga” ali “zadlana” – izraz “poroka” je pač že zavzet. Seveda bi geji in lezbijke protestirali – oni bi radi bili enaki s heteroseksualci v vsem. Zakonitost “nomen est omen” (“v imenu je pomen”) pa bi vendarle lahko veljala tudi v Möderndorferjevem zakonu. In da ne bo pomote: laiki bodo zakon o partnerski skupnosti označevali kot “zakon o istospolnih/homoseksualnih partnerskih skupnostih” – in volk bo skoraj sit in koza napol požrta.

Bi se pa ustavni pravniki vendarle lahko malo “pozabavali” z Möderndorferjevim zakonom. Res je, da se Möderndorferju ne da ničesar dopovedati, vendarle pa bi pravnika “srednješolca” Möderndorferja lahko poučili, da naj se vsaj za eno leto umiri v tem svojem postreferendumskem sadističnem revanšizmu.

Po drugi strani bi bilo tudi dobro, da se sam Miro Cerar angažira in svojim poslancem – sedaj, ko ima v svojih vrstah Möderndorferja – angažira kakšnega psihološkega supervizorja, ki bo bdel nad izbruhom norosti svojih poslancev.

Namreč: ko je (levi) Möderndorfer polemiziral z desnim poslanskim kolegom Marjanom Pojbičem, je nezavedno seveda projeciral lastno latentno homofobijo v smislu, da si strašno želi, da bi Pojbiča objel gej. V Möderndorferjevem sadističnem hihitanju je bila anticipirana Pojbičeva groza, ki seveda ni bila nič drugega kot Möderndorferjeva lastna latentna (torej potlačena oziroma izrinjena) homofobna groza, če bi se on sam moral objemati z gejem. Kot kulminacijo latentne homofobne groze je Möderndorfer Pojbiča sadistično strašil tudi s seksom z gejem – seveda brez vednosti, da je s tem samega sebe razkril, kako zelo (latentno) homofoben je v resnici. Ampak tak uvid predstavlja »višjo matematiko«, ki presega domet Möderndorferjeve pameti.

Roman Vodeb