Islam je pristal na Balkanu v 16. stoletju ob naskoku Otomanskega imperija na Evropo, ko je podjarmil precejšnja območja Balkanskega polotoka. Muslimani na Balkanu so pretežno potomci kristjanov, pravoslavcev in katoličanov, ki so bili prisilno islamizirani.
Ali pa so prestopili v islam zaradi različnih ugodnosti, ki so jim jih ponujale otomanske oblasti (nižji davki, dostopnost do državnih služb, dovoljenje za opravljanje različnih poklicev idr.).
Muslimanski staroselci na Balkanu
Po podatkih Wikipedije je od približno 75 milijonov prebivalcev Balkana okrog 15 milijonov muslimanov. Izraženo v odstotkih je največ muslimanov na Kosovu (88 %), v Albaniji (70 %), v Bosni (43 %), Makedoniji (33 %), Sandžaku, Bolgariji (12 %) in seveda v evropskem delu Turčije. Tudi muslimanski prebivalci Balkana imajo še vedno nadpovprečni naravni prirastek. V njihovem načinu življenja pa je bilo mogoče občutiti vpliv evropskega okolja in strpnost do drugih religij (pravoslavja, katoličanov idr.), pri čemer je prihajalo celo do medsebojnih porok. Odnos do vere, verskih predpisov in opravljanja verskih dolžnosti je bolj naraven in sproščen, kar se kaže npr. v uživanju alkohola, kajenju, načinu oblačenja ipd. Vendar je po podatkih Wikipedije val radikalnega islama v zadnjem času pljusknil tudi na Balkan ter povzroča nemir in konfliktne situacije. Naj naštejemo v nadaljevanju le nekaj podatkov predvsem za Bosno, ki je, poleg Kosova, spričo zgodovinskih okoliščin in notranjih etničnih nasprotij med najpomembnejšimi žarišči napetosti na Balkanskem polotoku, ker bi sicer podrobno obravnavanje navzočnosti radikalnega islama tudi drugje na Balkanu terjalo več prostora.
Nemirna Bosna in radikalni islam
Po krvavih spopadih med tremi etničnimi skupnostmi ob razpadu Jugoslavije in posegu Natovih sil v vojno na Balkanu je bil pod pritiskom in nadzorom mednarodne skupnosti v Daytonu v ZDA sklenjen mirovni sporazum o ustanovitvi Bosne kot države dveh entitet, in sicer bošnjaško-hrvaške federacije in Republike Srbske, vendar kot protektorat pod nadzorom OZN in ob navzočnosti mednarodne vojaške misije SFOR (Stabilization force), ki šteje 31 tisoč oboroženih članov. V obnovo države in vzdrževanje miru je mednarodna skupnost vložila v Bosno od vojne naprej okrog 90 milijard evrov, a vse to še ne zagotavlja trdnega miru.
Po podatkih Wikipedije je imela Bosna po popisu prebivalstva iz leta 1991 4,777.000 prebivalcev, od tega 43 % muslimanov, 31 % pravoslavnih Srbov in 17 % katoliških Hrvatov, vendar so etnične selitve znotraj države, ki jih je povzročila vojna v 90. letih, povzročile tako hude demografske spremembe, da rezultatov popisa iz leta 1913 oblasti sploh niso javno objavile, da ne bi z njimi razburjale javnosti. Večina muslimanskega prebivalstva islamske vere velja s svojimi tradicijami za prozahodno usmerjeno in sekularizirano. Med zadnjo balkansko vojno pa je vnesel dodaten nemir v krhko bosensko medetnično ravnotežje vdor radikalnega islama, ko se je Bošnjakom pridružila množica fanatičnih džihadistov od drugod. Ti so ustanovili celo svojo brigado El Mudžahid. Bošnjaki so jih v stiski sicer sprejeli, a z velikimi zadržki. Ameriški diplomat Richard Holbrook je priznal, da je bilo njihovo sprejemanje na bosensko bojišče “pakt s hudičem, sklenjen iz vojaških razlogov”. Po daytonskem sporazumu pa so od njih zahtevali, da odidejo iz Bosne, a so mnogi ostali, zlasti tisti, ki so se poročili z domačinkami in dobili bosensko državljanstvo ter povzročajo bosenskim oblastem in mednarodni javnosti veliko skrbi s širjenjem militantnega islama.
Stvar je toliko bolj zaskrbljiva, ker je radikalizem oplazil tudi nekatere vodilne bošnjaške politike, npr. Alijo Izetbegovića, ki je v svoji knjigi Islamska deklaracija (1990) razlagal (Demokracija, 23. 8. 2018), “da ni miru in koeksistence med vero in neislamskimi institucijami. Ko bo islamsko gibanje dovolj močno (v Bosni namreč, op. avt.), mora prevzeti oblast in ustvariti islamsko republiko … Ni se upiral islamizaciji, ki jo je ustvarila vojna”. Leta 2015 je 37 vidnih in uglednih Bošnjakov zahtevalo od bosenskih oblasti zaostritev boja proti radikalnemu islamu, kar je eden redkih svetlih žarkov v mračnem predoru islamskega ekstremizma, kajti če se kdo lahko učinkovito spopade s tem zlom v vrstah islama, so to lahko le muslimani sami. John Schindler, nekdanji sodelavec ameriške varnostne agencije, je v nemškem časopisu Der Spiegel (Mladina, 14. 8. 2017) dejal, da je Bosna postala nekakšno zatočišče za radikalce. Dobri poznavalci razmer poročajo, da v mnogih odročnih vaseh Bosne vihra črna zastava kalifata in da otroci ne obiskujejo več državnih šol, ampak se šolajo v zasebnih šolah po naukih islama. Znano je tudi, da se je iz Bosne glede na število prebivalcev pridružilo džihadistom na Bližnjem vzhodu več moških kot iz katerekoli druge evropske države, z izjemo Belgije. Tudi evropski policijski urad Evropol je v začetku leta 2016 poročal o vadbenih taboriščih Islamske države v odmaknjenih goratih delih Balkana, ki pa se danes skrivajo pod krinko nevladnih organizacij. Eden od osrednjih vodij islamskih radikalcev Husein Bilal Bosnić, ki so ga novembra 2015 bosenske oblasti obsodile na sedem let zapora, je po vojni kot potujoči pridigar v Bosni in drugje po Evropi spodbujal terorizem in iskal prostovoljce s sloganom: “Z eksplozivom na prsih si utiramo pot v raj.”
V zvezi s prodorom radikalnega islama na Balkan je Die Welt objavil (Delo, 19. 5. 2017) skrb zbujajočo oceno kanclerke Angele Merkel, po kateri “naj bi zalivske države in Savdska Arabija z izdatno finančno pomočjo gradile mošeje ter pošiljale radikalne pridigarje na območje Balkana in s tem širile radikalni islam”. Nemška vlada še ugotavlja, da se na Balkanu krepi tudi vpliv Turčije, zlasti po zmagi turške Stranke za pravičnost in razvoj ter po vzponu vse bolj avtoritarnega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Die Welt je pri tem še zapisal, da je škandal, da se vse to dogaja pred očmi nadzornikov OZN in mednarodnih oboroženih sil pod poveljstvom Nata.
Druga žarišča nemira na Balkanu
Na prvo mesto bi lahko postavili Kosovo, nad katerim je resolucija VS OZN št. 1244 pravno sicer priznala suverenost Srbije, a je prešlo pod oblast začasne uprave misije OZN (UNMIK), katerega varnost zagotavlja mednarodna vojaška sila KFOR (Kosovo force) pod poveljstvom Nata. Po neuspešnih pogajanjih o nadaljnji usodi Kosova je prehodna kosovska vlada 17. februarja 2008 enostransko razglasila neodvisnost od Srbije in se poimenovala Republika Kosovo, ki pa so jo priznale le ZDA, nekatere evropske države in med njimi Slovenija (2008). Tako ostaja konflikt s Srbijo trajno odprt. Poleg tega prihajajo vesti, da je radikalni islam prodrl tudi na Kosovo in v Albanijo, ki ju evropske varnostne službe skupaj z Bosno tudi sicer obravnavajo kot pomemben izvor in koridor radikalnega islama za trgovanje z orožjem in drogo. Der Spiegel je namreč še poročal, da so izstrelki, uporabljeni v napadu na uredništvo časopisa Charlie Hebdo, izvirali iz Bosne, kot naj bi bilo jugoslovanske izdelave tudi nekaj orožja, ki so ga teroristi novembra 2015 uporabili v Parizu. V Sandžaku je nedavna raziskava javnega mnenja Helsinškega odbora za človekove pravice med mladimi pokazala, da petina anketiranih meni, da se je upravičeno za vero bojevati tudi z nasiljem, kar si lahko tolmačimo, da je islamski ekstremizem pljusknil tudi tja. Tudi Albanci (muslimani) v Makedoniji niso zadovoljni s svojim statusom, zaradi česar prihaja do napetosti z večinskim pravoslavnim delom makedonskega prebivalstva. Tako ostaja Balkan tudi po zaslugi radikalnega islama še naprej eksplozivni sod smodnika.
Milan Gregorič