fbpx

Bo leto 2023 pomenilo konec iranskega teokratskega režima?

Demonstracije v Iranu ne pojenjajo. (Foto: epa)

Protesti v Iranu ne pojenjajo. Zadeva spominja na gibanje Solidarnost na Poljskem v 80. letih prejšnjega stoletja, ki je pomagalo zrušiti zatiralski komunistični režim. Pri padcu režima pa bi lahko intenzivneje sodelovale prav ZDA s tehnično asistenco za lažjo komunikacijo med protestniki, denimo Starlinkom.

Protesti v Iranu potekajo že vse od nasilne smrti 22-letne iranske Kurdinje Mahse Amini septembra 2022. Kot se je v tem času izkazalo, je Islamska republika v resnici šibkejša, kot smo mislili. Je odporna, vendar pa ni neprepustna za družbene sile, ki so dejavne v iranski družbi. Demonstracije za teokratski režim, ki vlada že skoraj pol stoletja, sicer niso nekaj novega. Leta 1999 so se razvnele zaradi ukinitve reformističnega časopisa, leta 2009 so se zgodile prirejene volitve (zmagal je Mahmud Ahmadinedžad), kar je sprožilo Zeleno gibanje oziroma upor srednjega razreda, ki je zahteval poštene volitve. V letih 2017 in 2019 pa so rastoče cene goriva in kruha privedle do upora revnih Irancev, poroča Foreign Affairs.

In medtem ko so bile predhodne vstaje vezane na posamezne družbene razrede, pa se tokrat odvijajo pod sloganom “Ženske, življenje, svoboda”. Gre za upor za dostojanstvo, svobodo in odgovornost vlade, kar spominja na arabsko pomlad. Aktualni iranski protesti ne zahtevajo reforme, ampak ukinitev teokratskega režima. Stremijo k spremembi režima. ZDA bi lahko pri tem pomagale z zaostritvijo sankcij in izboljšanjem komunikacije med demonstranti. Vrhovni vodja Ali Hamenej je proteste že zavrnil kot sad tuje zarote, rekoč da gre za delo ZDA in uzurpatorskega, lažnega sionističnega režima. Vendar pa si režim tokrat ni drznil uporabiti vse svoje sile za zatrtje demonstracij.

V znak protesta si Iranci strižejo lase. (Foto: epa)

Vladajoči se namreč bojijo, da naborniška vojska ne bi želela streljati sorojakov. Oblast sta zmedla vztrajnost demonstracij in njeno širjenje po vsej državi. Vse kaže na to, da bo tokratno protestniško gibanje mnogo bolj vztrajno od tistih v preteklosti. Vendar pa rastoči iranski upor še vedno potrebuje prepoznavne voditelje in organizirano strukturo. Nobena revolucija namreč ne more uspeti brez revolucionarjev. So se pa že po nekaj mesecih pojavile skupine, kot je Mladi Teherana, ki so uspešno pozvale k demonstracijam. Prav tako je opoziciji uspelo izvesti stavko v večini iranskih provinc. Bazarji in podjetja so se zaprli v znak solidarnosti s protestniki. Z nadaljevanjem protestov pa bodo vse bolj izčrpane varnostne sile.

Razkol med vladajočimi daje upanje za razpad režima
Prav tako so demonstracije razdelile politično elito, kar je drugi ključni predpogoj za revolucionarno menjavo oblasti. Khamenei se verjetno boji, da bi se začele posamezne konservativne frakcije oddaljevati od vlade. Ali Laridžani, nekdanji predsednik parlamenta, pa je denimo dejal, da bi morali zagotoviti javna mesta in sredstva za vodenje dialoga. Bivši predsednik Mohammad Khatami pa je pisno pohvalil namere in slogan protestnikov. In celo časopis Islamic Republic, ki ga je ustanovil Hamenej, je zavrnil trditev vrhovnega voditelja, da za pretresi stojijo tujci. Obenem je izpostavil težave z inflacijo, brezposelnostjo, sušo in uničenje okolja. Vse to je povzročilo proteste množic, vse od upokojencev, do učiteljev in študentov.

Protesti v Rimu po eksekuciji iranskega protestnika 10. 12. 2022 (Foto: epa)

Gre tudi za podporo politikov brez primere, kar je jasen dokaz, da primež Islamske republike popušča. Gholamhossein Mohseni-Ejei, vodja pravosodja, omahuje med pozivanjem k dialogu z opozicijo in grožnjami. Opevane iranske obveščevalne službe so spregledale začetek upora in se niso spopadle z njegovimi razsežnostmi. Nasilje režima je doslej privedlo do več kot 500 mrtvih, kar bi bilo dovolj, da se jih razglasi za mučenike, a hkrati ne dovolj, da bi protestnike odvrnilo od nadaljevanja demonstracij. Obenem se režim z usmrtitvami protestnikov še bolj oddaljuje od svojih volivcev. Posledično se zdi, da Islamska republika izgublja svojo oporo. Pri vsem skupaj bi lahko dejavneje sodelovale prav ZDA ter dodatno upočasnile iranski režim pri njegovem stremljenju k jedrskemu orožju.

Starlink kot odgovor na cenzuro in blokado družbenih omrežij?
Obenem bi močno zajezile ali celo preprečile nadaljnje vmešavanje iranskega režima v sosednje države, vendar pa so spremembe najbolj odvisne od Irancev samih. ZDA bi lahko denimo izjavile, da prekinjajo pogajanja z iranskim režimom, ki zatira lastno ljudstvo in se vmešava v soseščino. Irancem je treba dati jasno vedeti, da sankcije ne bodo ukinjene, dokler bo na oblasti trenutno vladajoča politična kasta. Prav tako bi se bilo treba osredotočiti na sankcioniranje uradnikov, ki so zagrešili najhujše kršitve človekovih pravic, kar bi ljudem vlilo upanja. Prav tako bi bilo treba olajšati komunikacijo znotraj protestniških množic, denimo s pomočjo Starlinkovih terminalov. Tako bi lahko zaobšli cenzuro in blokado družbenih omrežij itd. Povečali bi informiranost protestnikov, hkrati pa bi zaobšli režimsko propagando. 

Muskov Starlink bi lahko olajšal komunikacijo med iranskimi protestniki. (Foto: epa)

Poleg tega bi se lahko okrepilo oddajanje radijskih in TV postaj v perzijskem jeziku, ki niso pod nadzorom režima, marveč iranskih izseljencev. Vse to pa bi dodatno podžgalo proteste na ulicah iranskih mest. Zadnje novice iz Irana se sicer nanašajo na stavkajoče delavce v naftni in jeklarski industriji. Gre za izraz sočutja do protestnikov in ene največjih demonstracij v zadnjih desetletjih, ki vzbuja podobno upanje kot gibanje Solidarnost na Poljskem v 80. letih 20. stoletja, ki je pomagalo kolapsirati Sovjetsko zvezo. Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo sedaj v Islamski republiki po skoraj pol stoletja vladavine teokratov. Vse doslej je režim uspešno kljuboval zahtevam javnosti po več človekovih pravicah in modernizaciji. Zaenkrat padec vlade še ni na vidiku, vendar pa so revolucije nepredvidljive.

Domen Mezeg