Dokumenti CIA razkrivajo: Spor med Titom in Inforbirojem – organizacijo, ki je bila pod neposrednim vodstvom Stalina

Datum:

V dokumentih CIA, objavljenem 31. marca 1949 piše: “Tito je potreboval sovjetsko pomoč proti generalu Draži Mihailoviću in njihovo pomoč na mirovni konferenci. Že leta 1944 pa je Sretan Žujović, ki je zdaj v zaporu, podpiral Sovjete bolj goreče, kot je podpiral Tita.” 

Informbiro je krajše ime za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij (1947–1955), nekakšno povezovalno organizacijo komunističnih strank in kasneje komunističnih držav v Evropi. Ustanovljen je bil z namenom, da rešuje medsebojna vprašanja komunističnih strank, da enotno nastopa v svetu v imenu komunizma in da obvešča javnost o stanju komunističnih partij, zlasti v načelnih zadevah. Organizacija je bila pod neposrednim vodstvom ruskega boljševiškega revolucionarja Josipa Stalina.

Uredništvo Demokracije je pridobilo dokument ameriške Centralne obveščevalne agencije (Central Intelligence Agency, CIA) z naslovom “Nadaljnji pogled uvrščenega jugoslovanskega uradnika na Titovo zunanjo in domačo politiko in jugoslovansko-informbirojevski spor”. Informacijo je vir pridobil marca 1949, dokument pa je bil objavljen 31. marca 1949. Vir v devetih točkah opiše spor med Titom in informbirojem, vlogo Jugoslavije v nadaljnji (hladni, op. p.) vojni, politiko Sovjetske zveze in takratne zamenjave kadrov v sovjetski vladi. Titov spor z informbirojem vir opiše v štirih točkah. Navajamo ga v prevodu iz angleščine.

Dokument CIA ima naslov Nadaljnji pogled uvrščenega jugoslovanskega uradnika na Titovo zunanjo in domačo politiko in jugoslovansko-informbirojevski spor.

“1. Titov spor z informbirojem izvira iz leta 1944 po osvoboditvi Beograda. Tudi v tistem času je bil Tito preveč neodvisen in preveč pomemben, da bi zadovoljil Ruse, vendar med vojno niso mogli ukrepati proti njemu. Tito je potreboval sovjetsko pomoč proti generalu Draži Mihailoviću in njihovo pomoč na mirovni konferenci. Že leta 1944 pa je Sretan Žujović, ki je zdaj v zaporu, podpiral Sovjete bolj goreče, kot je podpiral Tita. Ko je leta 1948 prišlo do odkritega preloma z infrombirojem, sta jugoslovanska komunistična partija in jugoslovanska vojska to z obžalovanjem sprejeli, saj je sovjetska vojaška propaganda globoko vplivala na jugoslovansko mnenje. Nekomunistični deli prebivalstva pa so bili razočarani in celo osamljeni zaradi obnašanja Rdeče armade in predstavnikov ZSSR v Jugoslaviji. Končno je gospodarsko okrevanje države zamrlo zaradi neusmiljenega izkoriščanja vseh jugoslovanskih virov v korist Sovjetske zveze in drugih satelitov. Posledično sta bili vojska in večina jugoslovanske komunistične partije prisiljeni podpreti prelom z informbirojem, čeprav z obžalovanjem in upanjem, da bo Tito lahko našel ugodno rešitev spora.”

Vir CIA zazna vso pretkanost diktatorja Tita: “Tito je potreboval sovjetsko pomoč proti generalu Draži Mihailoviću in njihovo pomoč na mirovni konferenci.”

Titu ni treba “iti v Kanoso”
Vir CIA naprej ugotavlja, da Titu ni treba priznati podrejenosti Sovjetski zvezi. Ali kot pravi dokument: “2. Zdaj pa Titu ni treba “iti v Kanoso”. Prav tako mu ni treba razglasiti dokončne antisovjetske politike. Kljub temu, da Tito nima možnosti, da bi našel sporazumno rešitev težav, ki jih ima Jugoslavija z informbirojem, mora še naprej zavajati partijo in vojsko v veri, da je v osnovi prosovjetski in bo prej ali slej rešil spor. Po letih propagande, ki je bila naklonjena ZSSR in napadu na Zahod, Tito ne more narediti popolnega preobrata. Zaradi tega se Jugoslavija bliža zahodnim demokracijam, čeprav je njeno reševanje ekonomije težko in polno političnih tveganj. Tito v tej situaciji ne uživa, a ne more storiti ničesar glede tega.”

Ranković je nevaren posameznik
Vir CIA nato ugotavlja odnose partijcev do Tita in Sovjetske zveze: “3. Na drugi strani vodilni funkcionarji partije in vojske vedo, da je njihova usoda odvisna od sposobnosti Tita, da jih reši njihovih težav. Tito mora nenehno razmišljati o prorusko orientiranih sodelavcih, ki se jih ne more znebiti. Aleksandar Ranković je na primer nevaren posameznik; Udba je njegova osebna stvaritev in uslužbenci Udbe ga ubogajo bolj kot Tita. Posameznikov, kot so Ranković, Kardelj, Kidrič, Bebler in Đilas, ne bo mogoče nikoli prepričati, da bi ZSSR popolnoma obrnili hrbet. Ker pa so sami obsojeni na padec, če pade Tito, ga ves čas podpirajo, kljub temu pa pazijo, da se Tito ne približa preveč Zahodu, saj bi to pomenilo njihov padec brez možnosti za pobeg k Rusom. Tako nelogično stanje ne more trajati večno,” zapiše vir CIA in nadaljuje: “4. Trenutni sovjetski odnos v jugoslovansko-avstrijskem sporu glede Koroške je zasnovan tako, da se ljudstvu Jugoslavije pokaže, da ZSSR ni sovražnik njihove države, ampak le nasprotuje diktatorju Titu in njegovim podpornikom. Ta čas Rusi upajo, da bodo strmoglavili Tita in njegovo bando in si povrnili nadzor nad Jugoslavijo. Ko bodo videli, da tega ni mogoče storiti, bodo spustili panslovansko masko in poskušali uničiti samo Jugoslavijo, pri čemer bodo uporabili načrt iz leta 1934 za uničenje jugoslovanske države.”

“Aleksandar Ranković je na primer nevaren posameznik; Udba je njegova osebna stvaritev in uslužbenci Udbe ga ubogajo bolj kot Tita,”pravi vir CIA.

Vloga Jugoslavije v hladni vojni
Iz dokumenta CIA izvemo še o vlogi Jugoslavije v prihodnji, hladni vojni. “5. Jugoslavija ne more ostati nevtralna v prihodnjem konfliktu. Če bo Tito ob izbruhu vojne še vedno na oblasti, si bo prizadeval vsaj za nekaj časa ohraniti jugoslovansko nevtralnost. ZSSR pa ne bi spoštovala jugoslovanske nevtralnosti; Rusi bi takoj napadli Jugoslavijo, da bi odstranili Tita in njegove podpornike, vzpostavili režim, usmerjen k Sovjetom, in dali narodu na razpolago sovjetski vojaški stroj. Če bi Tito po drugi strani pred izbruhom vojne izginil, ni dvoma, da bo Jugoslavija spet postala sovjetski satelit in se bo znašla na čelu sovjetske vojske,” je zapisal vir CIA marca 1949.

Tito s Kardeljem

Sovjeti sanjajo o diktaturi proletariata
In kako je vir CIA zaznal politiko Sovjetske zveze? “6. Zahodne demokracije še ne razumejo bistva komunizma ter ciljev in taktik ZSSR. Niti zahodne demokracije niti različni emigranti niso bili sposobni organizirati zanesljive, logične in učinkovite propagande proti resničnim silam komunizma, hkrati pa izkoristiti šibkih točk in slabosti komunističnih satelitskih režimov. Sovjeti nenehno sanjajo o svetovni revoluciji in diktaturi proletariata. Popolnoma dobro se ve, da komunizma drugim narodom ni mogoče vsiliti z miroljubnimi sredstvi, voditelji komunizma nimajo druge izbire, kot da uporabijo goljufijo, laži, prevaro, terorizem, korupcijo in na koncu grobo silo. Moskva je zato razvila neprimerljivo vojaško organizacijo in neprimerljivo politiko imperializma, katerega namen je podreditev sosednjih narodov, drugega za drugim; naslednja tarča bodo druge države v Evropi in Aziji. Afrika in Južna Amerika bosta šli po svoje. Močne komunistične pete kolone je mogoče najti povsod in ne-komunistične osebnosti na visokih položajih so skorumpirali sovjetski agenti. Komunisti so globoko prodrli v Severno Ameriko. Henry Wallace na primer predstavlja največjo ameriško sramoto in najnižjo raven politike. (Potemnjeno je ime vira, op. p.) ni mogel razumeti, zakaj demokracije niso uporabile učinkovite metode proti komunistom,” se še sprašuje vir CIA v pričujočem dokumentu.

“Naj bo Višinski ali pa Molotov tisti, ki vpije in komandira, njuno dejavnost, držo in celo njuno vedenje bo predpisal politbiro,” ugotavlja vir CIA.

Nevarnosti komunizma
Vir CIA zazna tudi veliko nevarnost širjenja sovjetskega komunizma na Zahod: “7. V vojni med zahodnimi demokracijami in ZSSR bi Evropo lahko kmalu v celoti zasedle sovjetske in satelitske sile. Ko se to zgodi, bi imela Sovjetska zveza v Evropi in Aziji neomejeno ozemlje z velikimi sredstvi in ogromno delovno silo z visoko industrijsko učinkovitostjo. S takšno osnovo, organizirano s terorizmom in z značilnimi komunističnimi metodami, se Sovjeti lahko uprejo kakršnemu koli zunanjemu napadu, organizirajo in začnejo lahko zračno in podmorniško ofenzivo,” opozarja vir CIA ameriške oblasti.

Jugoslovanske oblasti so v letih 1949–1956 na Golem otoku zaprle več kot 13.000 političnih nasprotnikov zaradi njihove domnevne podpore tedanji Sovjetski zvezi in njenemu voditelju Stalinu.

Menjava Višinskega z Molotovom
Osmo točko vir CIA podnaslovi Zadnje zamenjave osebja v sovjetski vladi: “8. Zamenjava Višinskega z Molotovom pomeni spremembo glasov, a ne same politike. Ne obstaja možnost, da bi Višinski kakorkoli spremenil politiko glede Jugoslavije. Naj bo Višinski ali pa Molotov tisti, ki vpije in komandira, njuno dejavnost, držo in celo njuno vedenje bo predpisal politbiro. Karakter ali razmišljanje človeka, ki zasede katerikoli tamkajšnji položaj, ni pomemben; on je le gramofonska plošča. To dejstvo pomeni glavno razliko med sovjetskimi uradniki in diplomati ter tistimi z Zahoda, ki še vedno ohranjajo določeno svobodo delovanja in osebne drže,” ugotavlja vir CIA in to sporoča med drugim Harryju S. Trumanu, 33. predsedniku Združenih držav Amerike.

Več tisoč ljudi se je znašlo v taboriščih
Ob tem spomnimo, da se je v Titovi Jugoslaviji, v tako imenovani psihološki vojni, začelo obračunavati s privrženci in namišljenimi privrženci resolucije informbiroja. Posledično je bilo izključenih več deset tisoč članov partije, več tisoč ljudi pa se je znašlo v taboriščih na Golem otoku, Sv. Grgurju in drugod. Jugoslovanske oblasti so v letih 1949–1956 na Golem otoku zaprle več kot 13.000 političnih nasprotnikov zaradi njihove domnevne podpore tedanji Sovjetski zvezi in njenemu voditelju Stalinu. Med njimi je bilo okoli 550 Slovencev. Več kot 400 političnih zapornikov je na otoku umrlo, večinoma zaradi bolezni in lakote, po letu 1956 pa so na otoku zapirali tudi druge obsojence iz tedanje Jugoslavije. Od vseh aretiranih je bilo 21.818 udeležencev NOB, 9.234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5.081 delavcev in kmetov, 4.008 študentov in dijakov. Jetniki so bili podvrženi mučenju in prisilnemu delu v kamnolomu ne glede na vremenske razmere. Poleti pri visokih temperaturah, pozimi pa v hladni burji. Zapornike so pazniki redno tepli in drugače trpinčili.

Golootoški proizvodi so bili namreč namenjeni tudi za izvoz. Italijanske ladje so jih vozile čez morje, zaslužek pa je šel za delovanje jugoslovanske Udbe v zamejstvu in financiranje Tržaške kreditne banke. Preiskovalce in iskalce političnih nasprotnikov je Komunistična partija Jugoslavije nagradila. Leta 1953 jih je bilo po nekaterih navedbah 36 razglašenih za narodne heroje, nekateri so postali veleposlaniki v Sovjetski zvezi, ZDA, na Kitajskem, v Združenih narodih, Kanadi in Indiji. Koncentracijsko taborišče Goli otok so zaprli sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Znani Slovenci, ki so pristali v taborišču na Golem otoku, so Andrej Aplenc, Igo Sajovic, Franc Cukjati, Virgil Gomizel, Vladimir Bobinac, Dragotin Gustinčič, Cene Logar, Božo Kobe in številni drugi.

Petra Janša, Demokracija

Sorodno

Zadnji prispevki

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...

Voznik začetnik po dolenjski avtocesti z 254 km/h

Policisti Specializirane enote za nadzor prometa Generalne policijske uprave...

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...