fbpx

EU priznava človekove pravice samo, ko ji to ustreza

Evropski komisar za zunanje zadeve Josep Borell (foto: EPA)

Razkorak med Evropsko unijo in državami članicami je z vsakim letom večji. To postane še toliko očitneje, ko izbruhne kakršnakoli kriza, ali pa je potrebno sprejeti kakršnokoli odločitev. Aparatčiki v Bruslju bi radi samostojno vodili svojo EU politiko, ki pa je pogosto v navzkrižju z interesi in vrednotami posameznih držav članic. Zadnje čase so napetosti tudi na relaciji Bruselj–Ljubljana, saj slovenski premier Janez Janša vztrajno zagovarja spoštovanje človekovih pravic v svetu in javno obsoja države, kot je npr. Iran. V EU, kjer si sicer radi domišljajo, da v svojem razsvetljenskem duhu delajo kar največ za zaščito raznoraznih človekovih pravic, pa se od javnih obsodb totalitarnih režimov po svetu ograjujejo.

Govoriti o vrednotah je, kot je že pred 20 leti v svoji knjigi Europe – Community of Values or Legal Order? (v prevodu Evropa – Skupnost vrednot ali pravnega reda?) opozarjal filozof Robert Spaemann, obenem nepomembno in nevarno. Nepomembno zato, ker ima vsaka skupnost svoje vrednote. To pa lahko postane nevarno, ko želi določena skupnost temeljne svoboščine zamenjati za osnovno vrednote, poudarjajo pri GiS.

Spaemannova kritika je te dni, ko pride do EU, še kako na mestu. Zveza, ki je bila sprva namenjena gospodarskemu sodelovanju, je prerasla v naddržavno superentiteto, ki želi na vsak način državam članicam diktirati, kako naj živijo svoje življenje. To je še posebej očitno v primeru Poljske in Madžarske, kjer se EU aktivno vmešava v notranjo politiko držav članic zgolj zato, ker državi zavračata bruseljsko idejo o raznolikosti in pestrosti na vsakem koraku.

EU se distancira od obsodbe izvensodnih pobojev

Sive lase pa bruseljski birokraciji povzroča tudi slovenski premier Janez Janša. Ko Janša obsodi Iran zaradi izvensodnega poboja na tisoče političnih zapornikov v Iranu leta 1988, se to zdi problematično evropskemu komisarju za zunanje zadeve Josepu Borellu. Ta hiti pojasnjevati, da obsodba izvensodnih pobojev ne predstavlja stališč EU, temveč zgolj osebno mnenje slovenskega premierja.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen (Foto: EPA)

Vsekakor to na EU kot neko samooklicano zaščitnico človekovih pravic meče izredno slabo luč. “Kadarkoli in kjerkoli pride do kršitev človekovih pravic, moramo na to opozoriti,” je v svojem letnem nagovoru o stanju EU leta 2020 poudarjala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. A ko ravno to stori premier predsedujoče države Svetu EU, je iz EU slišati distanciranje, češ, to je njegovo osebno mnenje in ne stališče EU.

Posledično lahko zaključimo, da je za EU besedičenje o človekovih pravicah zgolj in samo to. Gre za prazne besede, orodje, ki ga z veseljem izkorišča kot priročen razlog za obračunavanje z neposlušnimi državami članicami, medtem ko ji je v resnici pomembna zgolj in samo za moč. Tako je EU, ko pride do zakona na Madžarskem, ki uvaja strožje kazni za pedofile in želi zaščititi otroke pred neprimerno vsebino, na strani pedofilov in spolnih iztirjencev, vse v imenu človekovih pravic.

Ivan Šokić