Ko nam prišleki zatrjujejo: “Evropa ni bela!”

Foto: Youtube

Tako pravi Joacine Katar-Moreira, kandidatka za Evropski parlament portugalske levičarske stranke Livre. Na predvolilni konferenci sredi Bruslja, ki ga tako radi imenujemo srce Evrope, je morebitna evroposlanka predstavila svoj politični program.

Predstavila je svoje misli, stališča, ki naj bi jo pripeljala do poslanskega mesta: “Evropa ni bela! Evrope nima v lasti belec! Ni demokracije v Evropi brez etničnih manjšin! In ni demokracije brez črnk na odrih, kot je ta! Pa tudi ni demokracije brez enakosti in enakopravnosti, seveda. In brez glasov etničnih manjšin v Evropi ni enakosti.”

Joacine Katar-Moreira je petintridesetletna Afričanka iz Gvineje Bissau, nekdanje portugalske kolonije na zahodni strani afriškega kontinenta, očitno ekonomska migrantka. Ima doktorat lizbonske univerze za afriške vede. Sama se opredeljuje kot črna aktivistka, feministka in politična aktivistka.

V svojem življenjepisu na strani stranke Livre zapiše: “Kot ženska in protirasistična aktivistka se bom posvečala vprašanjema enakosti in socialne pravičnosti, saj sta odvisni od svobode, ekologije in polne demokracije.” Če pustimo ob strani nebuloze, da je na primer enakost odvisna od ekologije, je predvsem zaskrbljivo, da se na evropske volitve podaja kandidatka, ki sebe najprej opiše kot črno aktivistko. Sredi evropske prestolnice nabija krivdo Evropejcem, ker še zmerom obstajamo, ker moramo plačati za vse grehe naših prednikov. In govori, da na starem kontinentu niso zastopane etnične manjšine. Seveda. Ker pod terminom etnične manjšine razume prišleke, ne pa etničnih manjšin, ki jih imajo vse evropske države. Priznane. Z manjšinskimi pravicami. Ne, ne. Črnopolta aktivistka govori o drugih manjšinah. O drugih pravicah. “Jaz ne vem, ali je MOJA Evropa tudi vaša, ali je samo vaša,” in kazalec uperi v belo publiko, ki je do sedaj navdušeno ploskala vsem v njen govor nametanim “velikim” besedam, kot so demokracija, socialna pravičnost, ekologija, enakost, ves tipično levičarski blabla. “Mislim, da je pomembno doumeti, da ekologija, demokracija, blaginja niso stvar belcev, ampak stvar ljudi. In da je tudi pomembno, zelo pomembno razumeti, da enakost ni dovolj. V Evropi potrebujemo socialno pravičnost.” Bog nas obvaruj, bi rekli naši predniki.

Bog nas obvaruj!
Ali kot je rekel Jaime I., aragonski kralj, Jaime El Conquistador, ki je v trinajstem stoletju znova zavzemal Iberski polotok, takrat večinoma v arabskih rokah: “Za Boga in Španijo, osvobodili bomo deželo Mavrov.” Kaj bi dejal Zavojevalec, ko bi videl današnjo situacijo v teh deželah? Ko bi mu povedali, da se je po osmih stoletjih, samo od leta 2011 do leta 2015, v pičlih štirih letih muslimansko prebivalstvo v Kataloniji povečalo za 20 odstotkov? In da se je s tem samo v enem letu za trikrat povečala grožnja za teroristični napad? Pod socialistično vlado je prišlo še 30 tisoč novih muslimanov … Katalonija postaja dežela, v kateri ima levica praktično popolno hegemonijo, v kateri levica preganja patriote, uvaža muslimane in krepi njihovo navzočnost. Še malo, pa bodo zahtevali še več svojih pravic.

V vsej Španiji številke muslimanske navzočnosti rastejo v nebo, pa vendar vseeno ne tako hitro kot v Kataloniji, kjer živi sedem milijonov prebivalcev, od tega milijon muslimanov. Barcelona postaja novi London, saj število Neevropejcev, ki živijo v mestu, dosega 30 odstotkov. In raste. Islamizacija te pokrajine, katere želja je, da doseže neodvisnost, je realnost, ki jo seveda dominantni mediji poskušajo prikriti. Pa vendar, če bi Katalonija neodvisnost dosegla, bi lahko v nekaj letih postala prva islamska država v Zahodni Evropi. Ne smemo se slepiti, da ni tako. 170 molilnic in 84 verskih skupnosti je dokaz za te trditve. Neverjetno visoke številke v primerjavi z Madridom in okolico, kjer je samo 52 molilnic. Ali Andaluzijo s 36 molilnicami … Dejstvo je, da radikalni separatisti podpirajo naseljevanje prišlekov na račun izgona tistih sonarodnjakov, ki želijo ostati v Španiji. Dejstvo je, da županja Barcelone, levičarska aktivistka, ki je za svojo piarovko zaposlila žensko, znano po “performansu”, ko je urinirala po barcelonskih ulicah, troši stotisoče evrov za nevladno nadzorovanje “proti islamofobiji” …

Hagija Sofija ne bo več muzej
Naj zanikamo ali ne, naj se slepimo ali ne, naj obtožujemo tiste, ki svarijo pred tem, da so fašisti, rasisti – kakorkoli, v Evropi se vodi verska vojna, le da ena stran to ve, druga pa to zanika. In kdo zmaguje? Ob padcu Bizanca leta 1453 so vse verske objekte, ki so pripadali vzhodni cerkvi, porušili oziroma spremenili v mošeje. Tudi največjo, osmo čudo sveta, največjo bizantinsko katedralo Sveto Sofijo. Niso si je upali porušiti. Morda so imeli celo nekaj spoštovanja do tako veličastne stavbe, saj so freske in mozaike, čeprav bi jih lahko uničili, preprosto prekrili s svojo ornamentiko. Po osmanski osvojitvi Vzhodnorimskega cesarstva je Hagija Sofija postala najpomembnejša mošeja Osmanskega cesarstva. In tako vse do prihoda Kemala Atatürka, očeta moderne Turčije, ki je svojo državo sekulariziral in so Hagijo Sofijo tudi zaradi tega leta 1935 preuredili v muzej. Bilo je nekaj pobud, da bi jo spet preuredili v cerkev. Neuspešno. Turške oblasti, ki sledijo viziji moderne Turčije, so vztrajale, da gre za muzej. Vse do postopne absolutistične moči, ki si jo je v zadnjih letih pridobil novi sultan, moderni vodja islamskega sveta, Erdogan. Ta je na predvolilnem shodu pred lokalnimi volitvami v Turčiji napovedal, da bo Sveto Sofijo spet spremenil v mošejo. Preprosto. “Hagija Sofija ne bo več muzej. Njen status bomo spremenili. Imeli jo bomo za mošejo,” seveda s podtonom, ki ni pustil dvoma. Ki jasno kaže, kdo je gospodar in kakšne namene ima.

London se spreminja v Londonistan
Vojna se nikoli ne vodi samo v vojaških štabih, s strategijami, pač pa (predvsem) na bojnem polju. Kruto, krvavo. In to se dogaja po evropskih ulicah dan za dnem. V Londonu ne objavljajo več posameznih primerov, ker jih je preprosto preveč. Samo še številke. Morda zato, ker so tako manj zastrašujoče, če jih ne postaviš v pravilen kontekst. V zadnjih dveh letih je vsake 4 dni umrl en človek zaradi ran, povzročenih z nožem. Vsako leto pet tisoč zabodenih. V povprečju je vsak dan policija dobila poročilo o 40 primerih, v katerih je imel storilec nož, skupaj skoraj 30 tisoč kaznivih dejanj. In seveda to nima nič z dejstvom, da je ne-evropsko prebivalstvo v Londonu preseglo 30 odstotkov. Da Londona, ki smo ga poznali, ni več in da se je spremenil v “Londonistan”. Kot ni več Pariza iz romanov, filmov, slik, kot ni več Bruslja, kot ni več svobodomiselnih odprtih nordijskih držav, kot smo jih poznali.

Celo Amnesty International, nevladna organizacija, ki po nareku globalistov selektivno protežira in zaničuje posamezne države, je izdala poročilo, v katerem navaja, da imajo štiri nordijske države (Danska, Finska, Norveška in Švedska) kljub svojim prizadevanjem in iniciativam za spolno enakopravnost še vedno “moteče visoko stopnjo posilstev” … Neverjetno se zdi, da so priznali, da jim je multikulturizem kot zlobni duh ušel iz steklenice, da so s preseljevanjem kulturno, civilizacijsko in vrednotno popolnoma drugačnih ljudi odprli Pandorino skrinjico do konca na škodo avtohtonega prebivalstva. Pa vendar, v poročilu z naslovom “Čas za spremembe: pravosodje za žrtve posilstva v nordijskih državah” je “endemično nekaznovanje posiljevalcev po vsej regiji” skrito za kritiko preveč ohlapnih zakonov, ki ščitijo storilce, in ne žrtev. Skrito je to, kar je v principu vsem na očeh – da je bilo na primer na Finskem leta 2017 prijavljenih 50 tisoč primerov posilstva, obsojenih pa je bilo le 209 storilcev. Poročilo seveda ne navaja, da so bile kazni seveda mile. In ne navaja glavnega razloga za tako skokovito rast teh kaznivih dejanj, ki je prav tako vsem na očeh – skokovita rast števila migrantov v teh državah.

Primitivno sprevrženi Eritrejec
In ne samo v teh. Na Nizozemskem prav zdaj sodijo devetnajstletnemu Eritrejcu, prosilcu za azil Amanu, ki je spolno napadal dekleta in mlade ženske na vlakih po vsej državi. Njegov napad je bil vsakokrat enak – približal se je ženski, ki je sedela sama v kupeju, se usedel zraven nje in jo napadel. Z rokami jo je prijemal po intimnih delih, jo poskušal poljubiti na usta, se včasih zraven samozadovoljeval. Nekaj žrtev je bilo mladoletnih, najmlajša ima komaj trinajst let. Tožilstvo ima trdne dokaze za najmanj deset napadov, saj dogajanje na vlakih snemajo varnostne kamere. Kljub temu večina žrtev ne želi pričati, saj jih je strah, da bi izpadle “rasistke”. Storilec pa ne čuti nikakršne odgovornosti ali obžalovanja. Še več, trdi, da dekleta lažejo in da ni osnove za nobeno od obtožb. In njegov odvetnik ga zagovarja takole: “Ni nezakonito sedeti poleg drugega. Ni nezakonito dotikati se noge nekoga drugega ali povohati lase drugega. Poleg tega želim poudariti, da moja stranka ni odgovorna za svoje obnašanje zaradi svojega psihološkega stanja.” Seveda. In kdo se bo tu počutil zmagovalca, četudi ga obsodijo? Ostal bo v Evropi, na toplem, preskrbljen, omogočeno mu bo izobraževanje, reintegracija v družbo, vse na stroške drugega. Njegove žrtve pa se bodo bale voženj z vlakom do konca življenja.

Bogdan Sajovic, Demokracija