fbpx

“Evropa ni več Evropa, je Evrabija”

Foto: epa

“Če se ji ne bomo zoperstavili, če se ne bomo branili, če se ne bomo bojevali, bo džihad zmagal. In bo uničil svet, ki nam ga je, dobro ali slabo, uspelo zgraditi, spremeniti, izboljšati, ga narediti za bolj inteligentnega oziroma manj fanatičnega.”

To so besede italijanske novinarke in publicistke Oriane Fallaci, ki je v svojih delih Bes in pogum ter Moč razuma, napisanih na začetku novega tisočletja, odkrivala nevarnost, ki preti našemu svetu, našim vrednotam in našim navadam, ter svarila pred tem, kar se nam sedaj počasi, a zanesljivo dogaja. “Evropa ni več Evropa, je Evrabija, kolonija islama, kjer islamska invazija ne poteka samo v fizičnem, ampak tudi v duševnem in kulturnem smislu.” In še: “Edina umetnost, v kateri so se Alahovi sinovi vedno izkazali, je umetnost posedovanja, zavojevanja in podjarmljenja.” Njene besede so v optimizmu komaj začetega tretjega tisočletja zvenele kot fanatizem, iz njih je vel za takratno pojmovanje neutemeljen strah in njena vizija stare celine se je zdela preveč črna in preveč moreča, da bi mogli verjeti, da lahko to kadarkoli postane resnica. In skoraj dvajset let kasneje?

Križi simbolizirajo žrtve migrantov
Skoraj dvajset let kasneje se v Nemčiji v ilegalno izvedenih akcijah v mestih, v katerih je visoko število storilcev kaznivih dejanj migrantskega izvora, pojavljajo leseni križi, na katerih so izpisana imena vseh, katerih smrt je kakorkoli povezana z migranti. A na enem od njih je grozeči napis “Naslednji osamljeni primer”. In naslednjih, po narativu dominantnih medijev, je osamljenih, med seboj nepovezanih primerov vsak dan več. Umorov z nožem in polivanja s kislino, posilstev skorajda ne zaznamo več, otopeli smo zaradi poplave bolj ali manj podobnih novic, v katerih je žrtev praviloma Evropejec ali Evropejka, velikokrat še otrok, storilec pa eden od tistih, ki naj bi nam prinesli kulturno obogatitev, migrant, a kljub temu morda še vedno ne vidimo, da to niso več osamljeni primeri in da se tako, kot smo se s tem soočali do sedaj, ne bo dalo prevesiti tehtnice v našo korist.

Osamljeni primer, jasno, je tudi primer Sirca, 33-letnega migranta, ki živi z družino v Nemčiji, ki je hladnokrvno ustrelil sestrinega fanta, Iračana, petindvajsetletnega mladeniča, prav tako migranta. Ko so ga ujeli in zaslišali, je policistom podal kratko obrazložitev za svoje dejanje. Sestra je bila zaljubljena v nevernika. Kratko in jedrnato, iraški mladenič je bil namreč kristjan, za hladnokrvnega morilca pa je bila to zaradi njegove moralne percepcije, kaj je dobro in kaj slabo, znova najbolj nazadnjaška, najbolj barbarska, krvava, kruta, nasilna različica interpretacije islama − šeriat. Islamski zakonik muslimankam izrecno prepoveduje poroko z nemuslimanom. In kazen za nespoštovanje pravil je smrt. Pravzaprav je ustrelitev še mila kazen v primerjavi z obglavljanjem, na primer, ali s kamenjanjem …

Islamizacija Združenega kraljestva se nadaljuje
Tudi islamizacija Združenega kraljestva je vse bolj vidna. Kljub sodbi vrhovnega sodišča, ki je presodilo, da je tako početje protizakonito, je v muslimanskih šolah ne upoštevajo. Muslimanske šole, na primer šola Al-Hijrah v Birminghamu, še naprej delijo učence po spolu, v času kosil pa očitno sledijo nekemu drugemu sodišču in pravu, saj dekleta v jedilnici ne smejo jesti s fanti, ne pomešane, ne oddeljene, še manj pa sočasno. Po očitnih pravilih šeriatskega prava dekleta lahko pridejo v jedilnico šele potem, ko so tam pomalicali dečki. In ko bodo ti otroci zrasli v može, dekleta pa v žene, bodo nauke in običaje, v katerih so bili vzgojeni, tudi v državnem šolskem sistemu  prenašali naprej in seveda živeli v skladu z njimi. Kot skorajšnja večina pa bodo kaj kmalu začeli te vsiljevati tudi drugim in drugačnim okrog sebe.

Foto: STA

Nemčija posredno sofinancira prihod migrantov
Če se morda slepimo, da ne morejo postati večina, se moramo zavedati, da pravzaprav sami financiramo svoje izginotje. Sistem je preprost. Migranti, ki jim je uspelo priti v Evropo in se prisesati na enega od socialno darežljivih državnih sistemov (Norveška, Nizozemska, Belgija, Francija, Švedska, Nemčija, na primer), imajo v povprečju po osem otrok, za katere evropske države plačujejo progresivno glede na njihovo število. Ta denar, ki ga na koncu meseca ni prav malo, tudi zaradi plačanih stanovanj, računov, šolanja in zdravljenja, pošiljajo nazaj v svoje domovine, kjer novi bodoči migranti s tem denarjem plačujejo tihotapcem, da jih spravijo v Evropo. Ko so enkrat tukaj, se s svojimi, večkrat po štirimi ženami in po osmimi otroki prisesajo na državno socialno pomoč in otroške dodatke, od države dobijo plačano skoraj vse, zato denar spet pošljejo sorodnikom v svojo matično domovino in … perpetuum mobile migracije. Začarani krog, v katerem se obračajo velikanske vsote denarja, ki se pretakajo v roke tihotapcev z ljudmi in najrazličnejših nevladnih organizacij, ki skrbijo za “integracijo” beguncev. Goli podatek – samo Nemčija je leta 2016 za begunce in migrante porabila 23 milijard evrov davkoplačevalskega denarja. Denarja, ki se zaradi plačila davkov nabira v državno blagajno. Davkov, ki jih migranti in begunci največkrat ne plačujejo, ker pač ne delajo. In ne vplačujejo v pokojninske sklade. Po zadnjih podatkih je v Nemčiji brezposelnih nad 65 odstotkov migrantov.

Francija bo sprejela 130 džihadistov Islamske države
V Evropo pa se vračajo ilegalno, pomešani med množico neukih, neciviliziranih bodočih prebivalcev Evrope, tudi v bojih in umorih, rezanju glav in posiljevanju, uničevanju cerkva prekaljeni borci Islamske države. Trenirani teroristi, izučeni morilci z opranimi možgani, ki sledijo svojim voditeljem na besedo. Evropske varnostne agencije že nekaj časa opozarjajo nanje, saj so poleg vseh prej navedenih lastnosti in spretnosti, ki jih obvladajo, tudi motivatorji, piarovci za pridobivanje novih sledilcev med evropskimi muslimani in nemuslimani. Kot da ne bi bilo to dovolj nevarno, je sedaj Francija pod vodstvom Emannuela Macrona, lutke v rokah globalistov, odločila, da se bo šla rusko ruleto s svojo državo in celino, saj bo dovolila in poskrbela za varno vrnitev 130 džihadistov Islamske države, ki so v času vzpona teroristične organizacije kot francoski državljani zapustili svoj dom in odšli v njene prve bojne vrste. Gre za borce, ki jih je zajela sirska državna vojska, med njimi je na primer tudi Adrien Guihal, francoski musliman, ki je bil glavni načrtovalec terorističnega napada v Nici, kjer je bilo ubitih 87 ljudi. Francoski notranji minister Christophe Castaner dovoljenje za vrnitev upravičuje s tem, da naj bi si “vsi želeli vrnitve v Francijo” ter naj bi bili enkrat po njihovi vrnitvi, ki naj bi se zgodila čez nekaj tednov, postavljeni pred sodišče in v zapor, če bo treba. Če vemo, da je največji odstotek zaprtih po evropskih zaporih prav muslimanov in da so evropski zapori tako rekoč valilnica za nove muslimanske ekstremiste/teroriste, pravzaprav še en nov žebelj v rakev naše Evrope, ki smo jo dobili od svojih prednikov, ki so jo branili in ubranili in ki so jo generacije in generacije naredile tako, kot je. Mi jo moramo ohraniti in izročiti svojim zanamcem.

Samomorilsko ravnanje Macrona in Castanerja
“Res so džihadisti, vendar so bili najprej Francozi,” utemeljuje samomorilsko francosko potezo minister Castaner, Marine le Pen pa mu na kratko odgovarja: “Ne, gospod C. Castaner, oni so džihadisti, zato ne bi smeli biti več Francozi.”

A ne glede na vse to, se, kot je zapisala Fallacijeva pred skoraj dvajsetimi leti, “nadaljuje pravljica o zmernem islamu, komedija o strpnosti, laž o integraciji, farsa o multikulturalizmu. S tem nas poskušajo prepričati, da je naš sovražnik neznatna manjšina, ki živi v oddaljenih državah. A sovražnik sploh ni neznaten. In imamo ga doma. To je sovražnik, ki na prvi pogled ne deluje kot  sovražnik. Brez brade, oblečen v zahodna oblačila (…) in integriran v naš socialni sistem. Z dovoljenjem za prebivanje. Z avtom. Z družino. Pa kaj, če ima pogosto dve ali tri žene, Bog pomagaj, če ženo ali žene pretepa, pa kaj če neredko ubije svojo hčerko zaradi modrih kavbojk, pa kaj če vsake toliko njegov sin posili 15-letnico iz Bologne, ki se s fantom sprehaja po parku. To je sovražnik, ki ga obravnavamo kot prijatelja. Kljub temu nas vseskozi črti in močno prezira. Sovražnik, ki ga v imenu humanitarnosti in političnega azila sprejemamo v tisočih, čeprav sprejemni centri pokajo po šivih in ne vemo več, kam naj jih damo.”

Demokracija