Komedijant Stephen Fry in psiholog Jordan Peterson sta prepričana, da je odvračanje od naše preteklosti zelo slaba zamisel. S tovrstnim prepričanjem sta se tokrat lotila uničujoče “kulture črtenja”, ki jo imenujemo tudi “kultura izbrisa”, proti kateri se je potrebno boriti s “pogovorom”. Ob tem sta opozorila na kulturne vojne, ki potekajo v svetu in ustvarjajo lažni občutek, da neka povezanost med različno mislečimi ni mogoča. Opozorila sta, da kulturno izročilo ni enoznačno, a da je odvračanje od njega slaba zamisel. Kultura sama pa se spreminja, toda njene temeljne prvine ostajajo in so med drugim skrite v mitologiji in poučnih zgodbah. Obenem je slednje način za sporočanje mnenja in spreminjanja prepričanj drugih, a le ko gre za dobro.
Svetovno znani kanadski psiholog Jordan Peterson je ob tem izpostavil “debato” kot poslednji in največji up za našo skupnost. Z njim se strinja tudi britanski igralec Stephen Fry. Prepričan je tudi, da se Zahod lahko na takšen način zoperstavi pritiskom, ki jih nad njim izvajata tako Rusija kot tudi Kitajska ter druge države, za katere liberalnost (odprtost) ni ravno vrednota.
Po prepričanju Fry-ja pa je zelo žalostno, da najdemo sovražnike znotraj lastnih vrst. Peterson ob tem dodaja, da se boji poskusov omejevanja svobode govora, saj je dialog edina mogoča rešitev, ki je na voljo za določene probleme. Fry pa zgrožen ugotavlja, da razsvetljenski, liberalni projekt v tem trenutku v svetu ne uspeva. Zaskrbljen je tudi zaradi dejstva, da je ekstremizem mogoče narediti mnogo bolj dramatičen in romantičen ter ob tem spominja na komunizem in nacizem v 30. letih 20. stoletja in tedanji družbeno-politični razvoj, h kateremu se radi vračamo, ko nas skrbi smer razvoja današnje družbe.
Kako v današnjem svetu deluje “kultura črtenja”, oziroma kako prihaja do razvrednotenja preteklosti pa je na primeru izpostavil Peterson. V Veliki Britaniji denimo obstajajo ljudje, ki menijo, da je “mahanje z zastavo” “imperialistično dejanje”. Preteklost ni enoznačna, je pa njeno zavračanje oziroma ignoriranje zelo slaba zamisel, še meni Peterson. Fry pa opozarja na to, da se različni kulturni vzorci, kot je denimo, kaj je “moralno”, hitro spreminjajo iz generacije v generacijo. Kultura zato ni nekaj absolutnega.
Kultura se spreminja, njeno jedro, ki odseva večne resnice pa ostaja in je skrito v mitih in poučnih zgodbah
Leta 1400 je bil Bog odgovor na vsa vprašanja, do današnjega dne pa naj bi se to po njegovem opažanju spremenilo. Prav tako tudi predstava, da so zvezde zgolj luknje na črnem nebu. Peterson pa je prepričan, da znotraj kulture ostaja “jedro tradicije”, ki je nedotaknjeno. V času svojega raziskovanja se denimo posveča temu, kaj bi v moralni domeni lahko šteli za večne resnice. Ob tem je navedel primer lepote, ki ima večjo vrednost od grdega. Prav tako je potrebno iskati resnico pred lažjo. To še posebej velja v primeru govorjene besede.
Izgovorjena beseda namreč prinaša izjemne preobrazbe same resničnosti. Fry je ob tem spomnil na pomen mita in parabole (poučne pripovedi) ter literature. Poezija oziroma literatura razodevata bistvo človeške narave, njegove lastnosti in čutenja: zavist, zamere, veselje, ljubezen itd. Obenem imajo poučne pripovedi izredno sporočilno moč, so način izražanja mnenja, sredstvo spreminjanja mišljenja. Prav tako se marsikaj lahko izrazi posredno. Z ljudmi je mogoče vzpostaviti vez – ne preko abstraktne zgodbe, marveč šaljive in takšne, ki ima včasih “spolni naboj”. Težava je v tem, ker večji del sveta, retorične in prepričevalne tehnike zlorablja za podle namene.
Domen Mezeg