fbpx

To so najožji sodelavci Putina, ki so se zapletli v tvegano morilsko vojno

Vladimir Putin in obrambni minister minister Sergei Šojgu se rokujeta (foto: epa)

Beseda oligarh se od napada Rusije na Ukrajino uporablja vedno bolj pogosto. Sploh ko sta ZDA in EU uvedla Rusiji sankcije, sta istočasno krepko posegla tudi v premoženja ruskih oligarhov. Zahodni mediji uporabljajo izraz “oligarh” za opis izjemno bogatih Rusov na splošno, vključno s tistimi, ki zdaj v celoti ali večinoma prebivajo na zahodu, dejstvo pa je, da so del politične elite, ki pod vodstvom Putina prav tako vleče niti na podlagi “ruske veličine” v katero verjamejo. 

Izraz oligarh se je začel uporabljati že v devetdesetih letih v času vladavine Borisa Jelcina in res je takrat majhna skupina bogatih poslovnežev obvladovala državo, ki so jo ropali v sodelovanju z visokimi uradniki. S Putinovim prihodom na oblast pa se je to končalo, saj je skupino razbil v prvih letih vladanja, in sicer z uporabo sile KGB, ki ji je v preteklosti zvesto služil. Trije od sedmih najmočnejših oligarhov, ki so poskušali politično kljubovati Putinu, so bili ali izgnani ali pa zaprti. Drugim in njihovim številnim manjšim ekvivalentom pa je bilo dovoljeno obdržati svoja podjetja v Rusiji v zameno za brezpogojno javno podrejenost Putinu. Putin in oligarhi pa si zagotovo delijo eno skupno stvar, in sicer brezpogojno verjamejo v rusko veličino, zato je jasno, da je bila invazija na Ukrajino kolektivno hazardiranje s strani ruske vladne elite, Putina in peščice njegovih zaveznikov.

Do kam seže lojalnost Putinu?
Da bi razumeli Putinov notranji krog, moramo vedeti, da je velika večina najvišje elite pod Putinom iz KGB-ja, izjemno stabilne in homogene skupine. KGB je deloval pod določenimi disciplinami, kar je bilo nasledstvo Čeke, prve sovjetske tajne policije, ki je zagovarjala neusmiljene discipline, pogum, in ideološko predanost in poštenost, s čimer se je identificiral tako Putin, kot njegov ožji krog, ki se je imel in se še danes ima za “hrbtenico Rusije”. In kljub ogromni moči in bogastvu,  Putin in njegov ožji krog še vedno močno občutijo zamero do načina razpada in propada Sovjetske zveze, Rusije in njihove lastne službe, velika moč, pomešana z veliko zamero, pa je ena najnevarnejših mešanic, tako v notranji kot mednarodni politiki. Pod njegovim vodstvom pa je omenjena elita oropala Rusijo (čeprav so za razliko od prejšnjih oligarhov večino svojega bogastva obdržali v Rusiji) in sodelovala v njegovih zločinih, vključno z največjim med vsemi, invazijo na Ukrajino, ki jo določeni oligarhi posredno zaradi premoženjskih sankcij obsojajo in pozivajo k miru. V zraku se ne glede na dosedanjo lojalnost Putinu pojavlja vprašanje, ali in koliko časa bo oligarhovska skupina “trpela” posledice Putinove odločitve, ob čemer se pojavljata dva scenarija – ali ga bodo odstranili sami ali pa ga bodo prepričali, da odstopi.

Putinov krog se je zožal
S Putinovimi rastočimi avtokratskimi težnjami se je omejil tudi osebni dostop do predsednika, kar pa je dodatno zožalo Putinov krog “prijateljev”, ki je svojo pot na oblasti začel kot “eden izmed njih”, z leti pa se je to močno spremenilo in Putin jasno stoji visoko nad vsemu, kar je pred kratkim tudi javno pokazal, ko je javno ponižal vodjo zunanje obveščevalne službe Sergeja Nariškina na televizijskem zasedanju Sveta za nacionalno varnost na predvečer vojne. Takšno zaničljivo vedenje do njegovih neposrednih privržencev bi se lahko obrnilo njemu v škodo, vendar ga očitno to ne gane. Notranje jedro kroga predstavlja obrambni minister Sergej Šojgu (nekdanji minister za nujne primere, ki nikoli ni delal v vojski), Nikolaj Patrušev, nekdanji vodja notranje obveščevalne službe, zdaj pa sekretar ruskega sveta za nacionalno varnost, Nariškin in Igor Sečin, nekdanji podpredsednik vlade, ki ga je Putin imenoval za vodenje naftne družbe Rosneft. Kolikor so bili najvišji gospodarski funkcionarji z “domoljubno liberalnimi” nagnjenji kdaj del tega notranjega jedra, so že zdavnaj izključeni.

Vodja ruske zunanje obveščevalne službe Sergej Nariškin (foto: epa)

Da bi lahko ukrepali, bi morali imeti oligarhi kolektivno zavest, ki pa je nimajo
Sankcije zaradi invazije na Ukrajino pa so že pustile konkretne posledice med nekaterimi širšimi ruskimi elitami, predvsem gospodarskimi, ki so občutile udarec na poslovanje in premoženje s prekinitvijo poslovanja z Zahodom. V kolikor Rusija ne doseže mirovnega sporazuma bo rusko gospodarstvo močno upadlo, življenjski standard se bo znižal, sledili pa bodo javni nemiri, državna represija in državni poskusi zaviranja in izkoriščanja podjetij, s čimer pa se bo povečala tudi nesreča širših elit, ki pa jim za odstranitev Putina manjka kolektivna identiteta, v katero bi se morale v tem primeru združiti. Nekateri najbolj učinkoviti pritiski na Putinovo elito morda prihajajo od njihovih lastnih otrok, ki so se za razliko od svojih staršev v mnogih primerih izobraževali in večinoma živeli na zahodu. Svoja mnenja glede obsojanja invazije na Ukrajino delijo na socialnih omrežij, kot je to storila hči Dimitrija Peskova, ki je pozvala k miru, njena objava pa je bila nemudoma odstranjena.

Ideologija oligarhov sega globoko v stare “rane”
Vendar pa se značilnost oligarhovske korupcije malce razlikuje od običajne saj temelji na ideologiji domoljubja, s katero oligarhi opravičujejo svoje bogastvo. Po mnenju nekaterih nekdanjega sovjetskega uradnika oligarhi v takem obsegu kradejo, ker bi njihova “revščina” predstavljala žalitev za državo. Nekoč naj bi bil uradni čin podlaga za vrhunski status, danes pa so to ogromne količine denarja. Oligarhovska navezanost na idejo javnega reda, reda, ki jamči njihovo lastno moč in lastnino, pa je zanje ključna za preprečevanje kaosa, v katerem je bila Rusija v devetdesetih letih, ki po njihovem mnenju ni zajela le katastrofalnega upada države in gospodarstva, temveč družbeno destruktivno moralno anarhijo – in njihova reakcija ni bila podobna odzivu konservativne ameriške družbe do šestdesetih let prejšnjega stoletja ali konservativne nemške družbe do dvajsetih let prejšnjega stoletja.

Vladimir Putin in izvršni direktor Rosnefta Igor Sečin (foto: epa)

Oligarhi kljub izgubam sankcije vidijo kot novo priložnost
Ena najhujših posledic te vojne bo globoka in dolgotrajna izolacija Rusije od zahoda, kar pa zanje ne pomeni nič slabega, saj postajajo navdušeni nad kitajskim modelom: izjemno dinamično gospodarstvo, disciplinirana družba in rastoča vojaška velesila, ki ji z železnim nadzorom vlada dedna elita, ki združuje ogromno bogastvo z globokim domoljubjem, ki spodbuja idejo o Kitajski kot ločeni in superiorni civilizaciji. Kljub temu, da bi to povzročilo odvisnost Rusije od Pekinga, verjamejo in si želijo, da bi vojna v Ukrajini še bolj okrepila domoljubne občutke s tem pa oligarhom omogočila okrepljeno represijo v imenu podpore vojnim prizadevanjem. Ta represija se je že začela, z zaprtjem zadnjih preostalih neodvisnih medijev v Rusiji in zakoni, ki so kaznovali vsako kritiko vojne kot izdajo. Predvsem pa so oligarhi in ruska uradna elita iz globokih zgodovinskih, kulturnih, poklicnih in osebnih razlogov popolnoma in nepreklicno zavezani ideji Rusije kot velike sile in enega pola večpolarnega sveta, saj v nobenem primeru, nekdo, ki v to ne verjame, be more biti del “velikega ruskega establišmenta”.

Tanja Brkić