To je neverjetna zgodba matere iz Pariza. S štiriletnim sinom se je pridružila IS, nato pa …

Vira: EPA Slika je simbolična

Mislila sem, da nadzorujem dogajanje, a sedaj vem, da so bili izurjeni, da rekrutirajo ljudi, kot sem jaz. Vedeli so, da sem sirota in da sem se spreobrnila v islam. Vedeli so, da sem negotova,” pripoveduje Sophie Kasiki, ki se je s svojim štiriletnim sinom pridružila Islamski državi in se nato živa vrnila domov.

Sophie je ena izmed redkih žensk, ki je odšla v Raqqo, trdnjavo Islamske države, in preživela. Na prvi pogled ne ustreza običajnemu stereotipu o ženski, ki bi se lahko pridružila samodeklarirani Islamski državi. Rojena je bila v Kongu, v globoko verni družini. Ko je bila stara šest let, se je zaradi materine smrti preselila v predmestje Pariza. Trdi, da njene smrti v resnici ni nikoli prebolela. Bolehala je za depresijo, ki je ni mogel pozdraviti niti srečen zakon niti materinstvo.

Uteho je našla v islamu, v katerega se je spreobrnila, ne da bi to zaupala svojemu možu. Njena spreobrnitev pa je poleg začasne duševne utehe prinesla tudi tri mlajše možakarje, ki jih je v svoji knjigi poimenovala kar “mali trije”, saj so bili približno deset let mlajši od nje.

Morda vas zanima tudi: Spregovoril je oče samomorilskega napadalca iz Pariza – skušal ga je rešiti iz krempljev IS.

Na koncu so jo prepričali, da odpotuje v Sirijo
Ko so septembra 2014 “mali trije” odšli v Sirijo, je z njimi ostala v stiku. V začetku je mislila, da jih bo lahko prepričala, da se vrnejo domov. Menila je, da morajo le ugotoviti, kako zelo jih njihove matere pogrešajo in se bodo vkrcali na naslednji let za Evropo. To se seveda ni zgodilo, vloge so se obrnile in na koncu so bili oni tisti, ki so prepričali njo, da odpotuje v Sirijo.

Malo po malo so prežali na moje šibkosti,” opisuje Sophie, kako so jo počasi prepričali, da se jim pridruži.
Foto: epa

Foto: epa

Sophie Kasiki (svojega pravega imena ne želi razkriti, ker se boji povračilnih ukrepov IS) je v Sirijo odpotovala 25. februarja 2015. Možu se je zlagala, da gre pomagat v sirotišnico v Istanbulu in da bo s seboj vzela njunega 4-letnega sina. Mož očitno ni posumil, da se bo Sophie podala na najbolj ustaljeno pot, ki jo uberejo novopečeni rekruti, ko se želijo pridružiti IS.

Življenje v Islamski državi
Kaj kmalu se je izkazalo, da je življenje v Islamski državi precej drugačno od raja, ki so ji ga obljubljali. Ob prihodu so ji ukazali, naj v veliki meri omeji stike z domačimi v Franciji, zasegli so ji potne liste, prepovedali so ji, da bi sama hodila po ulicah, morala pa se je tudi popolnoma pokriti – od pet do glave.

Potrebnih je bilo vsega 10 dni, da se je zbudila – kot opiše sama – iz paralize. Namestili so jo v stanovanje, v katerem je še pred kratkim živela običajna sirska družina. Zaposlila se je v porodnišnici, kjer je na lastne oči videla brezbrižnost do trpečih in obupne razmere, v katerih so morali delati. Opazila je nepravično hierarhijo, v kateri so bili tujci deležni privilegijev, Sirci pa so bili na t. i. lestvici ugodnosti precej nizko.

Prosila sem, da bi lahko odšla domov. Vsak dan sem pogrešala svojo družino in moj sin je moral videti svojega očeta. V začetku so bili polni izgovorov, nato pa so začeli groziti. Dejali so, da sem sama ženska s sinom in da zaradi tega ne morem nikamor oditi. Če bi poskusila, bi me kamenjali ali ubili na kakšen drug način.”

Vedno bolj je čutila, da je, kljub temu da je prišla prostovoljno, v ujetništvu. Sina je na skrivaj učila, da mora biti prijazen do žensk in da ga imata z očetom neizmerno rada. Upala je, da ne bo podlegel indoktrinaciji, ki so jo bili deležni vsi dečki njegove starosti.

Prestopila je mejo, za kar je dobila udarec v obraz
Nekega dne je eden izmed pripadnikov IS njenega sina hotel odpeljati v mošejo, zaradi česar so ji popustili živci. “Pustite mojega fanta pri miru,” je zakričala, zaradi česar je dobila močen udarec v obraz. Vedela je, da je storila veliko napako. Odpeljali so jo v “madaffo”, hišo za goste, ki pa je bila pravzaprav zapor. Lahko bi rekli, da je imela srečo v nesreči, saj ji je že naslednji dan uspelo pobegniti. Pobegnila je skozi odprta vrata, ki jih je sredi slavja nekdo pozabil zakleniti – “praznovali” so namreč “poroko”.

Uspelo ji je najti motor, s katerim se je s sinom odpeljala proti turški meji. Dosegla sta jo 24. aprila 2015.

V Franciji aretacija in zapor
Ko je prispela v Pariz, jo je aretirala francoska tajna služba. V zaporu, kjer je prestala temeljita zaslišanja, je morala ostati dva meseca. Ko so jo iz zapora izpustili, se ji je uspelo pobotati s svojim možem, kljub temu pa se bo po vsej verjetnosti morala soočiti s sodnimi obtožbami ugrabitve mladoletnika.

Svojo pot v Sirijo globoko obžaluje. Danes z grozo in solzami v očeh opazuje fotografije dečkov Islamske države, ki so enake starosti kot njen sin. Fotografirani so v vojaških uniformah in z značilnim trakom, povezanim preko čela. “To bi lahko bil moj sin. O tem mi je težko govoriti. Raje bi naju oba ubila, kot pa da bi dopustila, da postane morilec, da pade v roke tistih pošasti,” piše The Guardian.

Ž. K.