fbpx

Izpovedi z Golega otoka: “Homoseksualci nas posiljujejo!”

Goli otok (vir: twitter)

Goli otok ima v jugoslovanski zgodovini posebno mesto. Taborišče, ki ga je zgradila Avstro-Ogrska med prvo svetovno vojno, je bilo sprva namenjeno ruskim vojnim ujetnikom z vzhodne fronte. Po drugi svetovni vojni so otok prevzele komunistične oblasti in ga leta 1946 spremenile v zapor za politične zapornike. To ni ustavilo režimskih medijev, da ne bi v 70-ih letih skušali rehabilitirati podobe Golega otoka.

V obdobju med letoma 1948 in 1963 so po podatkih Udbe aretirali 55.633 ljudi, od katerih so jih na Goli otok poslali kar 11.650. Šlo je za politične nasprotnike.

Politični zaporniki so morali opravljati prisilno delo v vseh vremenskih razmerah. Tako pod žgočim poletnim soncem kot v ledeni zimski burji. Pazniki so jih pretepali, mučili in trpinčili. Zaporniki so pogosto stradali. Po drugi strani so bili iskalci političnih nasprotnikov partije s strani jugo-komunističnega režima še dodatno nagrajeni. Leta 1953 je bilo kar 36 ovaduhov razglašenih za narodne heroje.

V času, ko se je nasilno dušila hrvaška pomlad, “ni bilo političnih zapornikov”
Kasneje je jugo-komunistični režim vseeno želel popraviti podobo Golega otoka v javnosti. Tako je bil novembra 1971 v Susretu objavljen prispevek Miće Adamovića o Golem otoku, ki je delovno taborišče, kamor so zapirali politične zapornike, predstavil kot zgolj še enega od zaporov za najtežje zločince, ki pa je izredno uspešen pri rehabilitaciji le-teh. O političnih zapornikih ni v članku, ki ga je povzel hrvaški Express, nobene omembe, je pa več opazk, kako je “mit o strašnosti” Golega otoka veliko večji od resnice.

Goli otok (Foto: Twitter)

Ob branju pričevanj več zapornikov, s katerimi je bil Adamović v stiku za potrebe članka, dobimo občutek, da so zaporniki natančno vedeli, o čem smejo govoriti in česa ne gre omenjati. Tako je velik poudarek, da na otoku služijo kazni zaradi težkih zločinov, ki so jih storili. Ravno tako je poudarjeno, da so se bali priti na Goli otok zaradi stvari, ki so jih slišali o delovnem taborišču, ravno ko je bila nasilno zatrta hrvaška pomlad in je bilo aretiranih ter obsojenih na krajšo ali večletno zaporno kazen več kot dva tisoč ljudi, a da so to le zgodbe, ki nikakor ne odsevajo realnosti.

In to ravno v času, ko so iz komunistične partije zaradi sodelovanja v hrvaški pomladi po pisanju Kamenjara izključili okoli 70 tisoč Hrvatov. V isti sapi pa jugo-komunistična oblast v javnost plasira zgodbe, ki pripovedujejo, da političnih zapornikov na Golem otoku ni več. Kakor da so jih imeli samo na Golem otoku.

Predatorstvo homoseksualcev, ki so skupinsko posiljevali mlajše zapornike
Edine pripombe, ki so jih imeli zaporniki na Golem otoku v 70-ih, so bile, da bi lahko imeli nekaj več hrane, glede na to, da gre v glavnem za mlade zapornike, ki se še razvijajo, ter da jih homoseksualci občasno zaskočijo in skupinsko posilijo. “Ne morem prenašati homoseksualcev,” je povedal 20-letni Dragan Šećerovski iz Beograda, ki je bil zaradi kraje avtomobilov obsojen na 22 mesecev zaporne kazni, ki jo je služil na Golem otoku. “Najhuje je, ko se več homoseksualcev združi in pri WC-ju pričakajo kakega mlajšega obsojenca ter ga posilijo. To je grozno celo za zaporniške razmere.”

Goli otok (Foto: Wikimedia)

Probleme s homoseksualci je potrdil tudi zdravnik Vasilije Puljević, ki je poudaril, da je potrebno razlikovati med “pasivnimi” in “aktivnimi” homoseksualci. Pasivni so po njegovih besedah v manjšini, a zato toliko bolj nevarni. Probleme z aktivnimi homoseksualci so pogosto reševali tako, da so jih ločili v druge prostore, samice ali oddelke s poostrenim nadzorom. Pri pasivnih homoseksualcih pa je po besedah Poljevića bolj komplicirano. “To so večinoma psihopati, ki jim je homoseksualnost sestavni del življenja. Te tretiramo kot bolnike in jim predpisujemo primerno medicinsko terapijo.” 

Ivan Šokić