Francoski predsednik Emmanuel Macron je danes razgrnil težko pričakovani načrt boja proti skrajnemu islamizmu v državi. Ukrepi za ubranitev sekularnih vrednot Francije med drugim vključujejo okrnitev možnosti šolanja na domu in razširitev prepovedi nošenja naglavnih rut na vse ponudnike javnih storitev. Medtem ko na prvi pogled deluje kot bi se Macron spametoval glede islama, pa se zdi, da ni v ozadju nič drugega kot doktrina “nobenega omejevanja priseljevanja in večji pritisk na integracijo”.
Francoski predsednik je objavil napoved boja proti skrajnemu islamizmu, toda njegov načrt ne vključuje omejitve priseljevanja, temveč večji pritisk države na sekularizacijo muslimanov. V državnih šolah, institucijah in tudi v zasebnem sektorju, kjer opravljajo javne storitve, ne bo molitev in ženske ne bodo smele več nositi nikabov.
Razumemo, kako bi to na dolgi rok lahko vplivalo na islamizem: če ljudem prepoveš običaje in navade v večjem delu dneva, se jih počasi odvadijo. Če se bodo muslimani odvadili svojih muslimanskih običajev in navad, bodo to prenesli na svoje potomce in ti več ne bodo muslimani ali bodo muslimani le nominalno kot je že danes veliko katolikov, na primer.
Prvo bi moral omejiti priseljevanje
Macron, ki sekularizem vidi kot temelj enotne Francije trdi, da skrajni islamizem v državi poskuša vzpostaviti paralelno družbo z drugačnimi vrednotami. Ni sicer povsem jasno, zakaj to, da muslimani želijo ostati muslimani in živeti kot muslimani, imenuje “skrajni islamizem”. To je preprosto islam in to, da v francoski družbi nimaš vzporedne muslimanske družbe dosežeš tako, da striktno omejiš priseljevanje muslimanov.
Napovedal je niz ukrepov, namenjenih boju proti – kot se je izrazil – “islamski radikalizaciji v državi in okrepitvi možnosti skupnega življenja”. Ustrezno zakonodajo bodo predstavili decembra. Poglejmo si nekaj ukrepov, ki naj bi jih ta zakonodaja vsebovala:
1. Država naj bi po novem ostreje nadzirala šole in združenja, tesno povezana z verskimi skupnostmi. Močno bo med drugim okrnjena možnost šolanja na domu: Od prihodnjega leta bo udeležba pri pouku obvezna za vse otroke z izjemo tistih, pri katerih je to nujno zaradi denimo zdravstvenih razlogov, je naznanil Macron.
2. Kot je pojasnil, so oblasti večkrat odkrile skrite šole, kjer so med poukom potekale molitve, osebje pa je nosilo nikab. Šole morajo po besedah Macrona “učiti državljane, ne vernikov”.
3. Prepoved verskih znakov, ki v veliki meri zadevajo muslimanke, ki si zakrivajo obraz, bodo razširili na vse uslužbence zasebnega sektorja, ki opravljajo javne storitve, je napovedal.
4. Država bo po novem lahko tudi posredovala, ko bodo lokalne oblasti preveč popuščale islamistom. Kot primer se navaja “verske menije” v šolskih kuhinjah ali ločene vhode na bazene.
Je islam lahko razsvetljen?
Po besedah Macrona si vlada z osrednjo francosko skupino muslimanov, Svetom za islamsko vero, prizadeva za oblikovanje “razsvetljenega islama”, ki bi lahko “živel v miru z republiko”. Francija se je bila primorana – zaradi terorističnih napadov, katerih tarča so bile svoboščine, kot je svoboda izražanja, – v zadnjih letih posvetiti razpravi o svojih temeljnih republikanskih vrednotah, ki so po mnenju številnih ogrožene. Nazadnje sta bila teden dni nazaj pred nekdanjim sedežem satiričnega tednika Charlie Hebdo, v napadu z nožem ranjena dva človeka. Vlada je napad označila za dejanje “islamskega terorizma”. Grenak je tudi spomin na pokol januarja 2015, ki sta ga islamistična napadalca izvedla nad sodelavci Charlie Hebdoja zaradi objav karikatur muslimanskega preroka Mohameda.
Ni povsem jasno, kakšno povezavo imajo ukrepi s kratkoročnim, izjemno perečim problem islamističnega terorizma v Franciji. Zdi se, da so takšne poteze na kratek rok lahko dodatna provokacija, ki bi lahko sprožila niz terorističnih napadov. Po eni strani bi ti ukrepi lahko pomenili, da se je Macron spametoval in na nek način priznal, da se je v preteklosti motil, zdaj pa zmanjšuje posledice. Morda bo agresivnejša politika integracije na dolgi rok obrodila sadove, toda kolikor je znano, Macron še vedno ni spremenil svojega pogleda glede priseljevanja. Treba pa je priznati, da je to korak naprej. Od slogana “vzemimo vse in pustimo jim identiteto” do slogana “vzemimo vse, a jim agresivneje vsilimo svojo oziroma jim odvzemimo njihovo identiteto” – je napredek.
Aleš Ernecl