fbpx

John Derbyshire: “Bidnova administracija hoče pospešiti strategijo velike zamenjave!”

Ameriški predsednik Joe Biden (Foto: epa)

Z britansko-ameriškim konservativnim avtorjem in pisateljem Johnom Derbyshirejem smo se pogovarjali o glavnih načelih in oblikah konservatizma, zdajšnji družbenopolitični atmosferi v ZDA in o drugih aktualnih vprašanjih.

Gospod Derbyshire, povejte nam za začetek kaj več o svojem raziskovalnem in publicistične delu.
Večino svojega odraslega življenja sem se preživljal kot računalniški programer. Svoje tekste sem začel objavljati šele v svojih poznih tridesetih letih. Šlo je predvsem za recenzije knjig in občasne kolumne v britanskih in ameriških revijah. Potem ko sem se leta 1996 preselil v ZDA, sem objavil roman “Seeing Calvin Coolidge in a Dream” (Videvati Calvina Coolidgea v sanjah), ki je naletel na dober odziv. To me je opogumilo, da sem napisal precej daljši roman “Fire from the Sun” (Ogenj sonca). Vendar pa je bil predolg in zanj nisem mogel najti založnika.

Vendar pa niste ostali le pri pisanju romanov.
Zatem sem se posvetil stvarni literaturi. Napisal sem “Prime obsession” (Primarna obsedenost), knjigo o zgodovini velikega nerešenega matematičnega problema. Tudi ta knjiga je bila dobro sprejeta, saj je prejela nagrado Ameriškega matematičnega združenja. Moja naslednja knjiga je bila “Unknown Quantity” (Neznana količina), zgodovina algebre.

Kdaj pa ste začeli redno pisati za konservativne medije?
V tem času sem vzpostavil stike z več konservativnimi revijami in spletnimi stranmi, prav tako pa sem zaslužil dovolj, da sem lahko opustil svojo redno službo in se začel posvečati samo pisanju. Leta 2009 sem izdal knjigo »We Are Doomed« (Pogubljeni smo), čigar teza je konservativni pesimizem.

Leta 2011 so mi diagnosticirali raka, zato sem se zdravil s kemoterapijo. Zaradi tega so bile moje umske sposobnosti za delo precej zmanjšane. Od takrat pišem predvsem za Vdare.com, ameriško spletno stran, ki promovira nacionalni konservatizem.

Izraz “konservatizem” je danes precej splošen, saj vsebuje različne oblike konservatizma. Kako bi ga sami opredelili?
Konservatizem je nazor, ki ga je pred 65 leti najbolje opredelil Oakeshott: “Biti konservativen pomeni imeti raje znano od neznanega, preizkušeno od nepreizkušenega, dejstvo od skrivnosti, dejansko od mogočega, omejeno od neomejenega, bližje od oddaljenega, zadostno od preobilja, ustrezno od popolnega in trenutno veselje od utopične blaženosti”.

Moderni politični konservatizem je oblikovala hladna vojna. Ko je bilo konec tega konflikta in komunizem ni bil več doktrina svetovnega osvajanja, je prišlo do preloma, iz katerega so nastale v ZDA različne frakcije konservatizma.

Katere so torej danes glavne frakcije znotraj konservatizma?
Ena prvih prelomnih črt je nastala med “paleo-” in “neo-” konservativci. Paelokonservativci so zagovarjali vrnitev k idealom, ki so prevladovali pred drugo svetovno vojno; tradicionalizem, lokalizem, religija in minimalna moč države. Neokonservativci pa so zmago v hladni vojni doživeli bolj zmagoslavno. Trdili so, da je bila zmaga dokaz za točnost trditev liberalne demokracije, zaradi česar bi si moral Zahod prizadevati, da jo razširi po vsem svetu s pomočjo komercialnih in kulturnih sredstev, če ne gre drugače, tudi s pomočjo vojske.

Neokonservativci kljub svojemu imenu danes veljajo predvsem za podpornike globalizma.
V času treh desetletij po koncu hladne vojne je situacija postala bolj zapletena. V teh treh desetletjih smo bili priča  katastrofalnim vojaškim podvigom Nata v Zahodni Aziji, vzponu Kitajske kot tekmeca ZDA za svetovno nadvlado, množičnim migracijam revnih in obupanih narodov v bogate in varne države, popularizaciji in komercializaciji spleta in novim odkritjem na področju človeške znanosti, predvsem glede vedenjske genetike in inteligence. Velika prelomna črta med tistimi, ki se danes imajo za konservativce, pa je tista med nacionalizmom in globalizmom. Globalisti so predvsem na politični levici ter so naklonjeni močni državi in socialnemu inženiringu. Vendar pa mednje spadajo tudi neokonservativci, ki še naprej zagovarjajo množične migracije, selitev proizvodnje v države s poceni delovno silo in misijonarske vojne v imenu liberalne demokracije.

Na drugi strani pa imamo nacionalni konservatizem. Povejte nam kaj več o tem.
Nacionalni konservatizem, ki je naslednik paleokonservatizma, je povsod na Zahodu dosegel precejšnji uspeh, predvsem z brexitom in z izvolitvijo Donalda Trumpa. V Evropi je vzpon oseb, kot so Viktor Orbán, Matteo Salvini in sedaj tudi Éric Zemmour, precej ohrabrujoč za nacionalne konservativce.

Obstajajo pa tudi pomembne delitve znotraj nacionalnega konservatizma. Nekateri med nami, predvsem tisti, ki imamo univerzitetno izobrazbo na področju matematike, statistik in naravoslovnih ved, smo začeli dvomiti o človeškem univerzalizmu, ki ga zagovarjajo vse velike veroizpovedi in so mu bili naklonjeni tudi konservativci v času hladne vojne. Verjamemo, da načela nacionalnega konservativizma niso uresničljiva v družbah, ki vključujejo veliko rasnih manjšin. Medtem so nekateri nacionalni konservativci, predvsem tisti pobožnejši, bolj optimistični glede tega.

Poleg konservatizma ste pisali tudi o stvareh, ki spadajo bolj na področje »disidentske desnice«. Kako bi opredelili ta izraz?
Disidentska desnica je »območje«, v katerem se nacionalizem sreča z rasnim realizmom, ali bolj splošno, s človeško biodiverziteto. Gre za manjšinsko stališče med nacionalnimi konservativci, ki ga zaradi povezovanja z nacizmom nobena od političnih frakcij ne spoštuje. Sam še nisem slišal, da bi kdorkoli na disidentski desnici hotel zavojevati Poljsko ali pa preganjati vse Jude, vendar pa se naši sovražniki trudijo, da te povezave ostajajo prisotne v javnosti.

V zadnjih letih smo bili v ZDA priča vzponu nasilnih levih gibanj, kamor štejemo Antifo in skupine  BLM. Kako je zdaj s tem?
V ZDA uživajo Antifa in skupine BLM (Črna življenja štejejo) podporo in pokroviteljstvo glavnih centrov oblasti, to je demokratske stranke, obveščevalnih služb (FBI, CSA, NSA), skoraj vseh osrednjih medijev, izobraževalnih ustanov, velikih korporacij in celo nekaterih cerkvenih skupnosti. Nasprotovanje tem skupinam se zato šteje za »belski supremacizem« oziroma za nemoralno.

Kako gledate na polarizacijo ameriške družbe, ki jo tovrstna gibanja povzročajo?
Omenjena gibanja so posledica družbene polarizacije, ne njen vzrok. V zadnjih desetletjih je prišlo do porasta razredne zavesti med belci v ZDA. Bili smo priča vzponu nove elite, ki je urbana, visoko izobražena, globalistična, birokratska in ki močno prezira belce iz nižjih razredov. Barack Obama se je posmehoval volivcem delavskega razreda, ki so po njegovem mnenju “zagrenjeni in se oklepajo svojih pušk, religije ali mržnje do ljudi, ki se od njih razlikujejo“. Gospa Clintonova je iste ljudi označila za “prezira vredne”. Antifa in BLM so samo ulična vojska elit, ki je pod njihovo zaščito. Menim, da je to hladna državljanska vojna; za dve veliki skupini belcev, ki se med seboj ne preneseta. Črni Američani so vključeni bolj kot simbol, ne kot borci. Elite izkoriščajo krivice, ki naj bi jih črnci trpeli v preteklosti – in sodeč po propagandi elit tudi v sedanjosti – kot dokaz moralne manjvrednosti njihovih sovražnikov, ki so »vredni prezira«.

Nekateri avtorji “disidentske desnice” so mnenja, da bi bila najboljša rešitev za Američane razdelitev ZDA na različne etnične oziroma etnodržave. Kako vi gledate na to?
Ne verjamem, da bi bila delitev na ločene etnodržave lahko stabilna. Črnske etnodržave bi kmalu postale podobne Haitiju in Zimbabveju, črnci pa bi pred revščino in tiranijo poskušali zbežati v belske etnodržave. V vsakem primeru menim, da gre bolj za razredno delitev – elita proti “prezira vrednim”. V najhujšem primeru se to lahko konča s pokoli, kakršni so se zgodili leta 1994 v Ruandi, ko so Hutiji, ki so prihajali iz nižjih razredov, poklali Tutsije, ki so bili pripadniki elit. Drug, srečnejši scenarij bi bil, da velika urbana središča pustijo preostalemu prebivalstvu oblikovanje neodvisnih mestnih držav kot na primer, ko je leta 1965 Singapur zapustil Malezijo.

Kakšno je vaše mnenje o nedavni oprostilni sodbi Kylea Rittenhousa, ki je v samoobrambi ustrelil tri pripadnike levih gibanj?
Pravična sodba, ki bi bila vsekakor drugačna, če bi Rittenhouse ustrelil črnca.

Kakšno pa je vaše mnenje o ameriških intervencijah na Bližnjem vzhodu in o umiku ZDA iz Afganistana?
Po napadih 11. septembra sem kratek čas podpiral takšne intervencije. Vendar pa sem domneval, da je glavni cilj kaznovanje. Ko so se te intervencije razvile v misijonarske “državotvorne” križarske pohode, sem jim obrnil hrbet. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so tako dolgo vztrajali s tem. Najbrž zaradi vloženih sredstev.

Zdi se, da je Bidnova administracija povzročila na južni meji ZDA migrantsko krizo, ki traja že od začetka njegovega mandata. Kakšno je zdajšnje stanje glede teh migracij?
Zdi se mi, da hoče administracija pospešiti svojo strategijo velike zamenjave, zamenjave »prezira vrednih« torej, z bolj ubogljivimi, krotkimi tujci. Hkrati pa se trudi z olepševanjem čim bolj zmanjšati negativne odzive javnosti. K takšnemu olepševanju spadajo med drugim pogovori z Mehiko in srednjeameriškimi državami, ki so izguba časa, tajno nočno prevažanje migrantov v notranjost ZDA in nebistvene spremembe migracijskih pravil.

Kaj po vašem mnenju čaka ZDA in Zahod v prihodnosti?
Tega ne moremo zagotovo vedeti, bodo pa odločilni dejavniki veliko neravnovesje svetovnega prebivalstva zaradi visoke rodnosti v revnih slabo vodenih regijah – predvsem v podsaharski Afriki – in staranja in zatona prebivalstva v razvitih državah, novi še nepredstavljivi tehnološki dosežki in novo znanstveno dojemanje človeške narave.

Biografija
John Derbyshire, rojen 3. junija 1945, je britansko-ameriški konservativni politični komentator, pisatelj, novinar in računalniški programer. Diplomiral je na Univerzi v Londonu, kjer je študiral matematiko. Preden se je začel posvečati samo pisanju, je delal kot računalniški programer na newyorškem Wall Streetu. Je avtor več knjig in romanov, do leta 2012 pa je pisal za konservativni medij National Review, ko so ga odpustili, ker si je drznil pisati o rasnih vprašanjih ter razlikah med črnci in belci. Danes piše prispevke predvsem za nacionalni konservativni spletni medij in portal Vdare.

Andrej Sekulović