Pater Pavel Ivakić je bil rojen v Drenovcih pri Županji leta 1909. Leta 1927 je v Varaždinu pristopil h kapucinskemu redu in leta 1933 v Splitu zaključil študij teologije ter postal duhovnik. Kot gvardijan je deloval tako v Splitu kot Osijeku, zatem pa je bil imenovan za duhovnika Župe Gospe od Pojišana v Splitu. Njegova priljubljenost je bila eden od razlogov, da so ga jugo-komunistični partizani brez sojenja umorili, njegovo telo pa odvrgli v neoznačen grob na pokopališču v Splitu. Zgodba je na las podobna komunističnim napadom na slovenskega škoda Gregorija Rožmana ter usodi duhovščine po drugi svetovni vojni.
Tokrat objavljamo tragično zgodbo patra Pavla Ivakića, ki je svoje življenje posvetil Bogu. “Nikoli se ni ukvarjal s politiko, še manj s terorizmom, a je bi umorjen brez sojenja,” so zapisali na spletnem portalu Komunistički zločini. Vseeno so ga jugo-komunistični partizani brez kakršnegakoli opozorila v Splitu ugrabili, ga odpeljali do pokopališča Lovrinac in ga tam na mestu usmrtili.
Komunistična Slobodna Dalmacija je takrat pisala, da je bil Ivakić ubit, ker je bil nasprotnik NOB. To seveda ne drži, saj je bil Ivakić predan zgolj cerkveni službi. Bil je priljubljen duhovnik, ki sta ga v svojih župnijah želela tako zagrebški nadškof blaženi Alojzije Stepinac kot splitski škof Klement Bonifačić. Ivakić je bil po besedah Bona Zvonimirja Sagija uspešen pridigar in organizator. “Bil je samostanski glavar tako v Splitu kot Osijeku. Znan je bil kot ljudski misijonar in mladinski motivator. Iskren rodoljub.”
Poziv komunistom, naj ne ubijajo nedolžnih
Ravno ljubezen do lastnega naroda je bila tista, ki je Ivakića stala življenja. Namreč, ko so jugo-komunistični partizani zavzeli Split, so na veliko pobijali Hrvate, še posebej intelektualce. Ivakić je ob tem sestavil prošnjo, ki jo je namenil vidnim splitskim komunistom, ki jih je prosil, naj ne pobijajo Hrvatov, kakor naj tudi Srbi ne pobijajo nekdanjih četnikov.
Zaradi tega je bil aretiran in vržen v ječo. Po nekaj dneh je bil skupaj z večjo skupino odpeljan na Lovrinac, kjer so mu v glavo poslali kroglo. O kakem sojenju ni bilo nobenega govora. Pater Alojzije Novak je kasneje povedal, da so o Ivakovićevi usmrtitvi izvedeli od grobarja na Lovrincu, priče tega krvavega dogodka. “V jame na splitskem Lovrincu je bilo pometanih na tisoče ubitih ljudi iz cele Dalmacije. Titovi zločinci – pokopališče Lovrinac v Splitu je polno jam, kamor so bili pometani pobiti dalmatinski Hrvati.” Družine in bližnjih niso nikoli obvestili o umoru, ki se je zgodil 26. maja 1945.
Komunistično glasilo pripravilo teren za likvidacijo
Ob tem je potrebno izpostavili vlogo takrat komunističnega glasila Slobodna Dalmacija, ki je tiste dni objavljalo napade na Ivakića in s tem javnost pripravljalo na njegovo likvidacijo. Ivakić je namreč pozival hrvaške komuniste, naj ne morijo svojih sonarodnjakov. Pozival jih je, nas si za zgled vzamejo srbske komuniste, ki se ne maščujejo četnikom, temveč jih vzamejo v svoje vrste. “Srbski komunisti so si drznili zaščititi svoje četnike, za razliko od hrvaških komunistov, ki takrat niso stopili v bran niti enega hrvaškega domoljuba,” so zapisali v Komunističkih zločinih.
Ob tem so še dodali, da je glavni razlog za Ivakićevo likvidacijo najbrž iskati v njegovi priljubljenosti, saj je bil “duhovnik, ki je ljudi privabil v cerkev, duhovnik, ki so ga ljudje radi poslušali, duhovnik, ki ni praznil cerkev, temveč jih je polnil“. Ivakić v svojem pismu splitskih komunistov ni pozival, naj prenehajo z narodnoosvobodilnim bojem ali naj se ne borijo proti ustašem. Vse, kar je zapisal, je, naj ne pobijajo Hrvatov.
Ivan Šokić