fbpx

Kar 17 milijard dolarjev Sorosova Fundacija za odprto družbo razdelila različnim skupinam, nevladnikom in posameznikom

Foto: Demokracija

“Preobrazba zaprte družbe v odprto družbo je sistematična. Praktično je treba vse spremeniti … Fundacija je pri tem spremenila sam način preobrazbe,” navaja George Soros. Od svoje ustanovitve je Fundacija za odprto družbo uradno razdelila skoraj 17 milijard dolarjev v več deset tisoč nepovratnih sredstvih. A s kakšnim namenom? Gre za dobrodelnost, ki je sama sebi cilj? Seveda ne.

V svojem članku za The Atlantic iz leta 1997 z naslovom “Kapitalistična grožnja” George Soros priznava, da je bila naloga mrež njegovih fundacij, ki so bile dejavne v državah pod komunizmom, namenoma “subverzivna” in da je “pet ali šest let po padcu berlinskega zidu praktično vso svojo energijo posvečal preoblikovanju nekdanjega komunističnega sveta”. S tem nadaljuje tudi danes, seveda pa to ni bil začetek njegovih dejavnosti.

Posebej dejavni v državah nekdanjega vzhodnega bloka
Soros se je začel ukvarjati s “človekoljubnimi dejavnostmi” konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je črnskim študentom na univerzah financiral štipendije v Južni Afriki v času apartheida, da bi jih kasneje uporabil kot orožje proti belcem, predvsem proti Burom in njihovemu sistemu samooskrbe. Na spletni strani Open Society Foundations lahko najdemo Sorosovo izjavo iz leta 1979: “Južna Afrika je bila zaprta družba z vsemi ustanovami države prvega sveta, ki pa so bile iz rasnih razlogov nedostopne večini prebivalstva. Kje bi lahko našel boljšo priložnost za odprtje zaprte družbe?” Prav res. Danes pa nas žalostna usoda mavričnega naroda opozarja, kaj nas čaka v prihodnosti.

Fundacija za odprto družbo je bila, kot je bilo poudarjeno, še posebej dejavna v državah nekdanjega vzhodnega bloka, kar je v veliki meri posledica tega, da je judovski George Soros odraščal na Madžarskem.

Soros in Marković podpisala sporazum o fundaciji za Jugoslavijo
Ko je leta 1986 Mihail Gorbačov v Sovjetski zvezi začel s politiko glasnosti (odprtosti) in perestrojke (reform), je bilo Sorosu dovoljeno, da je odprl zasebno fundacijo najprej na Poljskem, leto kasneje pa še v Moskvi. Zatem pa sta 17. junija 1991 George Soros in takratni predsednik vlade SFR Jugoslavije Ante Marković podpisala sporazum o ustanovitvi Sorosove fundacije za Jugoslavijo, ki naj bi se lotevala projektov v vseh šestih republikah države. Leta 1992 sta bili ustanovljeni ločeni fundaciji na Hrvaškem in v Sloveniji, sledili sta Makedonija ter Bosna in Hercegovina, Sorosova fundacija Jugoslavija pa je delovala v Srbiji (vključujoč Vojvodino in Kosovo) in Črni gori. Zatem je leta 1992 Soros ustanovil Srednjeevropsko univerzo, ki naj bi mladim v celotni regiji omogočala “nove, internacionalne in pluralistične poglede” (z drugimi besedami aktivistične poglede odprtih meja in neoliberalizma). Na Srednjeevropski univerzi je diplomiralo več kot 14 tisoč študentov, med njimi Giorgi Margvelašvili (predsednik Gruzije v obdobju 2013–2018), nekdanja pravosodna ministra Hrvaške in Romunije, madžarski poslanec in mnoge druge pomembne osebnosti, vključujoč številne funkcionarje same Fundacije za odprto družbo.

Zadnji predsednik vlade bivše SFRJ Ante Marković (Foto: STA)

“Reforma je le še en bleščeč primer novoreka”
V bleščečem prispevku o Sorosu v reviji New Yorker iz leta 1995 z naslovom “Svet po meri Georgea Sorosa” je njegov vpliv na politične dejavnosti v več vzhodnoevropskih državah predstavljen kot nekaj pozitivnega za demokracijo. Vendar pa se je treba vprašati, na kakšen način je to demokratično, če izvzamemo dejstvo, da se v spodnjem primeru očitno “liberalno” in “demokratično” uporabljata kot sopomenki:

“Vodja desničarske opozicijske stranke V.M.R.O. (Notranja makedonska revolucionarna organizacija) Ljubčo Georgievski obtožuje Sorosovo fundacijo, da je le “aparat za podporo vladi”. Trdi, da gredo skoraj vse njene donacije v roke tistim, ki so tako ali drugače povezani z vladajočo stranko. Glede televizijske postaje A1, ki prejema Sorosova sredstva, je Georgievski dejal: “Res je alternativna, kar zadeva kulturni program … glede politike pa nam pogosteje kot državna televizija prikazuje ministre trenutne makedonske vlade.” V primerjavi s Sorosovo fundacijo v Ukrajini in drugih državah je ukrajinsko-kanadski zgodovinar, ki se je leta 1991 vrnil v Ukrajino in se zaposlil pri dr. Bogdanu Havrilišinu in Sorosu, da bi delal za fundacijo, Bogdan Kravčenko, dejal: “Nikjer drugje ni Sorosova fundacija tako pri vrhu … pred skoraj štirimi leti sem sedel v kleti skupaj z namestnikom finančnega ministra in z Georgeom, da bi ugotovili, kaj storiti glede monetarne reforme.”

Bogdanov nečak Oleg Havrilišin, namestnik finančnega ministra, je bil na plačilni listi Sorosove fundacije tako kot tudi ukrajinski Američan George Jurčišin, namestnik guvernerja nacionalne banke, ki je bil pred tem podpredsednik Bostonske banke. Soros je na vse ključne položaje postavil svoje agente. Prav tako je nedvomno omogočil uspešnemu ukrajinskemu predsedniku Kučmi, da je za Ukrajino izposloval zavezujoč in ključen program posojil v vrednosti skoraj štirih milijard dolarjev, ki ga je določil Mednarodni denarni sklad. Posojilo so močno priporočale ZDA na gospodarskem srečanju skupine G7, tik preden je Kučma zmagal na volitvah, vendar pa je bilo le to pogojeno z gospodarskimi reformami v Ukrajini. Soros je dobil spodbudo. Stopil je v stik z Andersom Åslundom z Inštituta Carnegie, ki je v preteklosti deloval na področju gospodarskih reform v Rusiji, in ga vprašal, ali bi šel z njim in Johnom Foxom v Ukrajino. Po srečanju s predsednikom Kučmo je Soros Åslundu naročil, naj organizira skupino, ki bo pomagala Ukrajincem pri pogajanjih z Mednarodnim denarnim skladom, hkrati pa je poslal sporočilo Beli hiši, ameriškemu finančnemu ministrstvu in zunanjemu ministrstvu, Mednarodnemu denarnemu skladu in Svetovni banki, da je napočil pravi trenutek in da gre za pravo skupino. Na dan objave sporazuma je bil Soros na konferenci v Kijevu, ki jo je sponzoriral ameriško-ukrajinski posvetovalni odbor, skupina, ki jo je organiziral Zbigniew Brzezinski, tam pa je bil tudi Henry Kissinger. Minister za gospodarstvo Roman Špek, ki je vodil reforme, je bil diplomat Sorosovega Inštituta za poslovodstvo. Tudi Inštitut za javno upravo, ki ga vodi Kravčenko, je ustvaril pomembne igralce. V času Sorosovega obiska konec septembra je bila ustanovljena delovna skupina, v kateri so sodelovali predstavniki Svetovne banke, ukrajinske vlade in Sorosove fundacije, ki je vodila medijsko kampanjo za reforme. Pri tem je “reforma” le še en bleščeč primer novoreka.

Prispevek iz leta 1995 napoveduje tudi zloveščo usodo vsakega odpora proti “odprti družbi”. Lahko namreč preberemo tudi, da  “Fundaciji v Beogradu srbske oblasti nenehno grozijo z zaprtjem”. Vsi vemo, kako se je to končalo. Ne glede na to, ali gre za Natove bombe ali pa za subverzivno propagando – v primeru Srbije je šlo za oboje –, je treba obračunati z vsakim odporom. Čeprav je Soros rekel: “Ne vodim McDonaldsa, Odprta družba je nekaj drugega,” se zdi, da je namen Fundacije za odprto družbo zrušiti vsako prepreko in edinstveno strukturo, da bi odprla prosto pot graditvi McDonaldsov.

Milijarder George Soros (Foto: epa)

Avtor Scott Howard je nedavno pri založbi Antelope Hill Publishing objavil knjigo z naslovom The Open Society Playbook, ki podrobno opisuje delovanje zloglasnega judovskega milijarderja Georgea Sorosa. V prvem poglavju, ki ga bomo objavili v več delih, se Howard posveča Sorosovim lovkam na območju nekdanje Jugoslavije in Vzhodne Evrope, vključujoč Slovenijo.

Scott Howard