Kazahstanska diktatura – od odcepitve od Sovjetske zveze do današnjih protestov

Datum:

V preteklih dneh se je na prvih straneh svetovnih medijev znašel Kazahstan, največja osrednjeazijska država in nesojena gostiteljica letošnjih zimskih olimpijskih iger, ki jo že ves teden pretresajo najbolj množični protesti od njene osamosvojitve od Sovjetske zveze leta 1991. Razlogi za nezadovoljstvo ljudskih množic v “Boratovi domovini”, ki se lahko pohvali z najvišjo premično stavbo na svetu (Center Khan Shatyr), množico olimpijskih kolajn iz boksa in 159. mestom na Freedom House-ovem indeksu Freedom in the World, pa segajo veliko dlje od nedavnih povišanj cen goriva.

Nekdanje republike sovjetskega proletarskega raja so po pridobljeni samostojnosti v letih 1990/91 ubrale zelo različne ekonomske in politične poti. Na eni strani so bile Baltske države (Estonija, Latvija in Litva), ki so uspele hitro vzpostaviti transparentno, demokratično in pravno politično ureditev, odprto in vključujočo civilno družbo ter dobro delujoče tržno gospodarstvo (v naslednjih desetletjih so se jim sicer nekoliko približale še Armenija, Gruzija, Moldavija in Ukrajina), na drugi strani pa so ostale vse druge bivše sovjetske republike, kjer so stare komunistične elite ohranile tako rekoč popoln monopol nad vsemi aspekti družbeno-političnega življenja, kar je v praksi pomenilo avtokracijo, korupcijo, nepotizem, politično represijo in grobo zatiranje najbolj temeljnih človekovih pravic ter svoboščin.

Demokracija po Elbasyjevo
Tako kot v vseh drugih centralnoazijskih državah (Kirgizistanu, Tadžikistanu, Turkmenistanu in Uzbekistanu) tudi v Kazahstanu civilni družbi po doseženi neodvisnosti in padcu komunističnega režima na žalost ni uspelo vzpostaviti funkcionalne, demokratične in pravne države, temveč je sovjetsko vladavino ene (komunistične) partije zamenjala kazahstanska vladavina enega človeka. Državi namreč že vse od njene samostojnosti, ki si jo je uspela izboriti 16. decembra leta 1991 z odcepitvijo od Sovjetske zveze, vlada “predsednik” Nursultan Nazarbajev, ki je kljub ne ravno bleščečemu stanju demokracije in človekovih pravic v državi – ta je namreč na repu tako rekoč vseh mednarodno uveljavljenih indeksov človekovih pravic in svoboščin, od Transparency International-ovega indeksa zaznavanja korupcije (94. od 180. mest) in Economist-ovega indeksa demokratičnosti (128. od 167. mest) do Reporters Without Borders-ovega indeksa medijske svobode (155. od 180. mest) in Freedom House-ovega indeksa svobode v svetu (159. od 195. mest) – med svojim ljudstvom očitno izjemno priljubljen, saj mu je na vseh dosedanjih demokratičnih in poštenih predsedniških volitvah (v letih 1991, 1999, 2005, 2011 in 2015) svoj glas zaupalo več kot devetdeset odstotkov volilnih upravičencev te 19,1-milijonske države.

Nekdanji tovarniški jeklarski delavec, ki je svojo bogato politično kariero začel v Kazahstanski komunistični partiji, preko katere se je kot ministrski predsednik tedaj še Sovjetske socialistične republike Kazahstan leta 1984 zavihtel na čelo države, je 20. marca 2019 sicer formalno sestopil z oblasti, vendar pa politični analitiki ocenjujejo, da je bila ta poteza bolj ali manj slepilni manever za ustvarjanje dobrega vtisa pred domačim občinstvom, saj je več kot očitno, da ima 81-letni Elbasy oz. Narodni voditelj (naziv, ki si ga je pompozno nadel leta 2010) še vedno zadnjo besedo pri vseh ključnih političnih odločitvah in da je trenutni predsednik Kasim-Žomart Tokajev zgolj njegova lutka. Nazarbajev je med svojo de facto 37-letno vladavino v tej postkomunistični državi zadušil vsakršno resno grožnjo njegovi oblasti, grobo zatrl vso opozicijo in si ustvaril pravi kult osebnosti, ki sega vse od postavitve njegovih kipov na javnih krajih pa do preimenovanja 1,2-milijonske državne prestolnice, ki je bila desetletja znana kot Astana ter so jo 23. marca leta 2019 v njegovo čast preimenovali v Nur Sultan. Poleg tega so raziskovalni novinarji, opozicijski aktivisti in tuji finančni preiskovalci ugotovili, da so si “Narodni voditelj” in ljudje iz njegovega kroga v preteklih desetletjih uspeli nagrabiti neizmerno bogastvo, ki je na njihove bančne račune v tujini priteklo zlasti iz dohodkov od prodaje množice kazahstanskih energentov in rudnin na tujih tržiščih; država namreč ni znana zgolj po ogromnih količinah premoga, zemeljskega plina in nafte (Kazahstan se lahko pohvali z dvanajstimi največjimi zalogami črnega zlata na svetu), temveč poseduje tudi enormne zaloge urana, kroma, svinca, cinka, mangana, zlata in bakra.

Kasim-Žomart Tokajev, sicer izbranec dosedanjega predsednika Nursultana Nazarbajeva (Foto: epa)

“Dubaj med stepami”
Kljub izjemno razbohoteni korupciji, nepotizmu, netransparentnosti poslovanja in brezobzirnemu plenjenju narodnega bogastva s strani vladajoče elite, pa je Kazahstan po obdobju gospodarske stagnacije v 90. letih prejšnjega stoletja (ki ga je sicer doživela večina bivših sovjetskih republik) v prvem desetletju novega tisočletja doživel izjemno gospodarsko rast, ki je bila tako posledica nekoliko bolj pospešene privatizacije in določenih gospodarskih reform, kot tudi naraščajočih cen energentov na svetovnem trgu. V začetku leta 1999 je cena Zahodno teksaške surove nafte (ang. West Texas Intermediate) znašala zgolj 20,44 dolarjev na sod (1 sod nafte znaša 159 litrov), od tedaj dalje pa je cena postopoma rasla, in tako je junija leta 2008 znašala že 177,8 dolarjev na sod. Tako se je na račun prodaje nafte v soseščino (država je leta 1996 pristopila h Konzorciju za kaspijski naftovod, ki bi kazahstansko nafto iz severozahodnega naftnega polja Tengiz transportiral do ruskih obal Črnega morja) in prodaje raznih drugih dobrin, zlasti rudnin in žitaric, na svetovnem trgu državni BDP od leta 1999 do leta 2014 povečal za več kot dvanajstkrat, in sicer iz 20 milijard dolarjev leta 1999 na 244 milijard dolarjev leta 2014. To je bil tudi čas, ko je Nazarbajev postavil novo narodno prestolnico Astano (do leta 1997 je bilo kazahstansko glavno mesto Albaty), v kateri je skozi leta zrasla množica pravih arhitekturnih čudes, od Centra Khan Shatyr (ogromen neofuturistični šotor pod katerim se na površini desetih nogometnih stadionov razprostira pravo »mesto znotraj mesta«), Abu Dhabi Plaze (najvišji kazahstanksi nebotičnik in s 311 metri tudi najvišja stavba v osrednji Aziji), Palače miru in sprave (62-metrov visoke steklene piramide, ki služi kot prizorišče različnih prireditev), pa vse do glamuroznega opazovalnega stolpa Bayterek, Stolpnice severnih luči in poševnih nebotičnikov Emerald towers. Zaradi vseh teh in še mnogih drugih luksuznih projektov se je Kazahstana prijel nadimenk “Dubaj med stepami”.

Konec lagodja in naraščajoče nezadovoljstvo
Kljub vsemu temu blišču pa je bilo očitno, da je kazahstanski ekonomski in politični sistem na dolgi rok nevzdržen ter da je višji življenjski standard zaradi dobičkov od prodaje energentov edini dejavnik, ki zadržuje ljudsko nezadovoljstvo. To je tudi kmalu prišlo na dan, saj so pričele cene nafte zlasti po letu 2014 strmo padati in se niso nikoli več vrnile na visoko raven iz leta 2008, kar je prebivalstvo tudi močno občutilo na lastni koži, saj je bila prodaja nafte vseskozi glavni vir nacionalnega dohodka, problem pa je predstavljala tudi izredno neenakomerna porazdelitev bogastva.

Kot v nekaterih drugih postsocialističnih državah se je na eni strani izoblikovala peščica nepredstavljivo bogatih tajkunov povezanih z vladajočo politiko, na drugi strani pa se je življenjski standard nižjih slojev kljub bajnim dobičkom komaj kaj povečal. Razen tega se je Nazarbajevov krog tako posvetil razvoju Astane oz. Nur Sultana in še parih kazahstanskih mest, da je popolnoma zanemaril revno in obubožano podeželje, kjer še vedno živi več kot 42-odstotkov prebivalstva. Kleptokracija, korupcija, naraščajoča inflacija, ponavljajoče se volilne prevare, policijsko nasilje, kršenje človekovih pravic in nezmožnost političnega udejstvovanja so že leta 2011 pognali ljudi na ulice v mestu Žanaozen. Demonstracije so policija in varnostne službe sicer zatrle v krvi (vsaj štirinajst protestnikov je bilo nasilno ubitih), vendar pa to ljudi ni ustavilo, da se ne bi še naprej neformalno organizirali v tajnosti in preko družbenih omrežij. Kazahstanci, ki so tega leta lahko preko medijev spremljali demokratične spremembe, ki jih je na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki prinesla arabska pomlad so postajali iz leta v leto bolj nezadovoljni nad skorumpiranim Nazarbajevim režimom.

Da so konkretne spremembe in zamenjava avtokratske oblasti možne tudi v postsovjetskih deželah so ljudje nazorno videli tudi ob Evromaidenskih protestih v Ukrajini in posledičnemu padcu osovraženega Janukovičevega režima leta 2014. Kazahstanci so se tako aprila leta 2016 ponovno podali na ulice in poleg nasprotovanja napovedani zemljiški reformi zahtevali tudi konkretne politične spremembe ter izboljšanje ekonomske situacije. Oblasti sicer niso reagirale s takšnim nasiljem kot leta 2011 v Žanaozenu, vendar pa so vseeno ostale gluhe za zahteve po konkretnih reformah in tako so maja leta 2018 pod vodstvom Gibanja za kazahstansko demokratično izbiro (QDT), ki ga je vodil aktivist za človekove pravice Mukhtar Abljazov, organizacije Prebujeni Kazahstan in državljanskega gibanja Respublika, ki ga je vodila blogerka Bella Orynbetova znova izbruhnili množični protesti proti režimu.

Nazarbajevov navidezni odstop in usodno zvišanje cen tekočega plina
Ljudskega nezadovoljstva ni mogel pogasiti niti Nazarbajevov odstop marca naslednje leto (2019), temveč so prebivalci organizirali demonstracije tudi po predsedniških volitvah, ki so potekale 9. junija 2019, saj se je na njih s prevaro polastila zmage Nazarbajevova marioneta Kasim-Žomart Tokajev, ki je na ostal na oblasti vse do danes. In če se je Nazarbajev še lahko oklepal prestola s pomočjo skrbno izklesanega kulta osebnosti, visokih prihodkov od prodaje nafte in plina ter rigoroznim nadzorom nad mediji, pa je njegovega naslednika sreča več kot očitno zapustila, saj Tokajev nima ne karizme svojega predhodnika, niti astronomskih finančnih prihodkov od prodaje energentov, množica na spletu dostopnih informacij do katerih ima dandanes dostop tako rekoč vsakdo pa je ljudem omogočila uvid v dejanske razmere v državi brez cenzure ali režimske propagande, in kar je še pomembneje, omogočila jim je uvid v razmere v tujini, kjer je bilo življenje neprimerno boljše.

V začetku tega leta je sodu izbilo dno dvakratno povišanje cen tekočega plina, ki se je s 1. januarjem letošnjega leta dvignila na 0,28 dolarja na liter. Ljudje so tedaj imeli resnično dovolj in zlasti mladi, ki so bistveno bolj izobraženi, razgledani, perspektivni in seznanjeni z razmerami v svetu ter predstavljajo velik del prebivalstva države (v Kazahstanu je povprečna starost prebivalstva 30,7 let), so se masovno podali na ulice tako rekoč vseh kazahstanskih mest, pri čemer pa se niso omejili zgolj na zahteve po znižanju cen plina na predhodno raven, temveč so bile med njihovi cilji že od začetka shodov dejanske spremembe v državi, odprava avtoritarnega sistema, spoštovanje človekovih pravic, osebne svobode in vzpostavitev zdrave demokracije po zahodnem vzoru.

Foto: Printscreen YouTube

Kljub več kot 44 smrtnim žrtvam, več kot tisoč ranjenim in nadvse brutalnem postopanju oblasti so protestniki že dosegli nekatere uspehe, saj je bil nedavno prisiljen odstopiti kazahstanski ministrski predsednik Askar Mamin ter vsi ministri iz njegove vlade, Nazarbajev pa je po pritisku svojih sodelavcev istega dne sestopil z mesta generalnega sekretarja Kazahstanskega varnostnega sveta, tj. funkcije, ki jo je prevzel po formalnem umiku iz predsedniškega mesta. Očitno se je izkazalo, da so ljudje resnično siti životarjenja v postsocialističnih diktaturah, ki so jih poleg Kazahstana po padcu komunističnih režimov vzpostavili tudi Azerbajdžan, Belorusija in Rusija; vendar pa so poleg Kazahstana vse te države v zadnjih letih pretresali množični protesti, ki so na ulice pognali na sto tisoče svobode željnih ljudi, tako da so morda dnevi šteti ne samo Tokajevu in Nazarbajevu ampak tudi Putinu, Lukašenku, Alijevu in drugim brezobzirnim tiranom iz bivših sovjetskih republik.

Matej Markič

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...

Je vlada Metsolo zavedla glede Janševega obiska Ukrajine?

V torek je Državni zbor nagovorila predsednica Evropskega parlamenta...