Konec oktobra se je sestalo vodstvo kitajske komunistične partije z namenom formalizacije svojih načrtov za naslednjih pet let (za obdobje 2021-2025). Gre že za 14. “petletni načrt” oziroma petletko, ki ga je ustvaril kongres komunistične partije in bo verjetno sprejet v začetku prihodnjega leta. Ti petletni načrti igrajo osrednjo vlogo pri kitajskem gospodarskem in širšem načrtovanju politik, saj zagotavljajo vire in usmeritve politike v celotni kitajski birokraciji za naslednjo polovico desetletja.
Tako kot prejšnji načrti bo tudi 14. “petletni načrt” pri svetovnih voditeljih deležen kritik in bo še naprej predstavljal razdor med Washingtonom in Pekingom. Kitajski petletni načrti opazovalce seznanijo z njihovimi prednostnimi nalogami in osredotočenostjo na ključne strateške misije. Na primer, na kitajski vojaški razvoj, od ciljev po modernizaciji do doktrinarnih premikov, ki je običajno vsebovan v okviru petletnega načrta. Glede na to, da so poznavalci tega področja povedali, da bo “začetna faza” kitajske vojaške reforme končana do leta 2020, bi upravičeno pričakovali, da se bo nov sklop reform in premikov zgodil ravno v časovnem okviru 2021-2025.
V okviru petletnih načrtov so podobno postavljeni cilji kitajskega vesoljskega programa. Če Kitajska namerava iti na Luno, bo morala v prihodnji polovici desetletja izpolniti ključne pogoje za to. Kitajski petletni načrti vedno vključujejo močan poudarek na ekonomskih politikah. Prejšnji načrti vključujejo cilje gospodarske rasti (kot je bruto domači proizvod), cilje zaposlovanja in naložb ter celo industrijske politike.
Zasebna podjetja se morajo prilagoditi kitajski komunistični ideologiji
Trinajsti petletni načrt je vseboval kontroverzno strategijo “Narejeno na Kitajskem 2025 (Made in China 2025)”, s katero naj bi Kitajska do leta 2025 postala vodilna v desetih strateških panogah industrije in kot taka predstavlja enega izmed mnogih vzrokov za konflikt med Washingtonom in Pekingom. Prihajajoči petletni načrt naj ne bi bil gospodarsko nič manj sporen. Kitajski predsednik Xi Jinping si vse bolj prizadeva, da se zasebna podjetja prilagodijo kitajski komunistični ideologiji. Več kriz je pokazalo slabosti kitajskega gospodarstva. Vse bolj naraščajo napetosti pri največjih trgovinskih partnerjih, zlasti pri ZDA.
Največja politična pobuda, ki bo verjetno vsebovana v 14. petletnem načrtu Kitajske, je uradna napoved strategije “dvojnega obtoka”. Ta strategija bi v bistvu spodbudila Kitajsko, da odpravi odvisnost od tujih izdelkov s povečanjem domače proizvodnje in potrošnje. Gre za strategijo, ki ameriške izdelke umika s kitajskega trga, hkrati pa potencialno povečuje kitajski izvoz po vsem svetu, ki v Washingtonu (ali v drugih državah glede tega) ne bo požela odobravanja. Kakorkoli, zamisel o prenehanju odvisnosti od tujega blaga pa na Kitajskem ni nekaj novega. Zmanjšanje tujega tržnega deleža na domačem kitajskem trgu je bilo na primer vključeno že v strategijo “Narejeno na Kitajskem 2025”. Kitajski voditelji so že od ustanovitve kitajske komunistične partije pred več kot 70 leti poudarjali potrebo po gospodarski neodvisnosti.
Strategija “dvojnega obtoka” se ujema z nekaterimi obstoječimi prednostnimi nalogami Pekinga. Ena izmed prednostnih nalog je preoblikovanje kitajskega gospodarstva v gospodarstvo, ki je podobno ameriškemu, kjer večina lastne gospodarske rasti temelji na močni potrošniški osnovi. Druga prednostna naloga je podpiranje dolgoročnega cilja Kitajske, ki ga predstavlja “civilno-vojaška fuzija”, kjer se civilna in vojaška industrijska baza tesno prepletata in križata. Napredek na eni strani bi samodejno prinašal koristi drugi. Verjetno na Kitajskem glede “dvojnega obtoka” trdijo, da ta zmanjšuje kitajsko ranljivost pred tujimi pritiski. Razširitev in povečanje sofisticiranosti kitajske vojske pa bi lahko imelo vpliv tako na ZDA kot na kitajske sosede.
Značilno sledenje dvojnim standardom
Med prednostnimi nalogami Pekinga je nedavna strategija “Kitajski standardi 2035”, ki si prizadeva, da bi Kitajska vodila standardizacijo tehnologij, zlasti nastajajoče tehnologije. Vse, od kablov, računalnikov, robotov, omrežij in tako dalje, nastaja in se uporablja v skladu z različnimi standardi, ki jih običajno določi industrija. Za Kitajsko so sicer značilni dosledni dvojni standardi. Kitajska si namreč želi, da bi jo na svetovnem prizorišču jemali resno kot velesilo, ob enem pa pričakuje, da jo bodo v okoljskem in trgovinskem smislu obravnavali kot “državo v razvoju”, za katero veljajo precej bolj ohlapni standardi in zahteve.
Petletni načrt bo verjetno vseboval opredeljene cilje za kitajsko gospodarsko rast, na primer kakšna bo stopnja rasti BDP ali raven izvoza, poroča Heritage. Eden od kitajskih gospodarskih “čudežev” je bila sposobnost Pekinga, da “napove” letno stopnjo rasti Kitajske. V realnosti stopnje rasti, ki jih je določil Peking, občasno povzročijo, da uradniki napihujejo statistiko rasti, da bi lahko poročali o uspehu. Letošnje leto je bilo doslej edinstveno po tem, da je Peking opustil določanje stopnje rasti za letošnje leto glede na učinek pandemije na kitajsko gospodarstvo. Napovedani BDP se je v prvih dveh četrtletjih (ali prvi polovici) leta 2020 znižal za 6,8 odstotka in je narasel le za 3,2 odstotka. Kljub navedbam njihovih statistik obstajajo domneve glede okrevanja njihovega gospodarstva.
Dejstvo je, da skoraj vsi nedavni dobički Kitajske izhajajo iz naložb (pogosto podprtih s strani vlade) in izvoza (to je ameriške potrošnje). Kitajska potrošniška baza ni ravno v položaju, da bi prevzela vodilno vlogo v kitajskem modelu gospodarske rasti. Druga vprašanja, ki bi jih lahko vključili v prihodnji petletni načrt Kitajske, so načini za okrepitev nedavnega zakona o nadzoru izvoza, ki ga je Kitajska sprejela v odzivu na ameriške zakone o nadzoru izvoza. Kitajski petletni načrti dajejo opazovalcem Kitajske vpogled v prednostne naloge Pekinga v naslednjih nekaj letih.
Nina Žoher