Kitajci so največji onesnaževalci okolja na svetu. Njihov gospodarski vzpon temelji na kršitvah mednarodnih okoljskih dogovorov. Zahodna politika tolerira kitajske kršitve. Državo je treba prisiliti, da spoštuje enaka pravila kot druge industrijske države.
Nekaj več kot polovica (52 odstotkov) vseh izpustov toplogrednega plina v svetovnih urbanih središčih odpade na petindvajset metropol, so v svoji študiji zapisali raziskovalci z Univerze Sun Yat-sen v Guangdžovu. Študija je zajela podatke o toplogrednih plinih v 167 mestih po vsem svetu. Na vrhu seznama je kitajsko mesto Handan, katerega izpust toplogrednih plinov je ekvivalenten izpustu 199,71 megatone ogljikovega dioksida. Na drugem mestu je Šanghaj, na tretjem pa Suzhou. Peking je na petem mestu, Hongkong na triindvajsetem, tabelo prve petindvajseterice pa končuje Čengdu s približno štirikrat manjšim izpustom od rekorderja. Med prvo petindvajseterico največjih onesnaževalcev le dve mesti nista kitajski, Moskva na sedmem mestu s skoraj polovico manjšim izpustom od Handana, in Tokio na sedemnajstem mestu, ki izpušča približno trikrat manj toplogrednih plinov od rekorderja.
Kitajska se požvižga na mednarodna pravila
Rezultati te študije seveda ne bi smeli presenetiti nikogar, saj je Kitajska znana kot eden največjih onesnaževalcev. Kitajska se požvižga na mednarodne konvencije in omejitve onesnaževanja, samo lani je denimo zgradila več termoelektrarn kot preostali svet skupaj. Medtem ko svet, zlasti zahodni, vse bolj zapira elektrarne na fosilna goriva, kitajska povečuje svoje tovrstne zmogljivosti. Kitajske reke so eden največjih “virov” izpusta plastičnih odpadkov v svetovne oceane. Medtem ko proizvodna podjetja v zahodnem svetu zaradi okoljske zakonodaje vse teže poslujejo in zapirajo svoje obrate, kitajska podjetja cvetijo in prevzemajo zahodni trg. Neupoštevanje okoljskih standardov je ena od sestavin tako imenovanega kitajskega gospodarskega čudeža, ki je dvignil državo na položaj drugega največjega svetovnega gospodarstva. In vendar je Kitajska po klasifikacij Združenih narodov še vedno država v razvoju. To pomeni, da so nekatere omejitve, ki vežejo zahodne države, precej omiljene. Kitajska to, kot rečeno, s pridom izkorišča in se gospodarsko krepi, medtem ko zahodni svet stagnira.
Indiferentnost Zahoda
Preprosto neverjetno je, kako birokrati mednarodnih organizacij, mediji in politiki − da ne bo pomote, Zahodnjaki v tem prednjačijo − mirno gledajo Kitajski skozi prste pri vseh njenih kršitvah (in to ne le glede varstva okolja, zatiskajo si oči celo pred kitajskim sistematičnim kršenjem človekovih pravic), na drugi strani pa na vse pretege omejujejo ekonomijo zahodnega sveta in so popolnoma indiferentni do posledičnega siromašenja zahodne civilizacije. Še več, vsakega, ki si drzne na to opozoriti, takoj napadejo kot rasista, neokolonialista, sinofoba … Seveda nihče ne poziva, naj začnemo vsi vsevprek svinjati okolje in izigravati mednarodne dogovore. Vsekakor pa je treba prisiliti Kitajsko, da upošteva enake standarde, kot jih morajo upoštevati druge industrijske države.
Bogdan Sajovic