fbpx

Konfliktu v etiopskem Tigraju še kar ni videti konca

Foto: epa

4. novembra lani so v etiopski regiji Tigraj izbruhnili oboroženi spopadi med etiopskimi vladnimi silami in tigrajskimi nacionalisti, združenimi v Tigrajsko ljudsko osvobodilno fronto (ang. Tigray People’s Liberation Front – TPLF), nekdaj vodilno politično stranko v Etiopiji, ki pa jo je etiopska vlada 18. februarja letos najprej prepovedala, zatem pa 6. maja uvrstila še na seznam terorističnih organizacij. Kljub prizadevanjem mednarodne skupnosti za ustavitev sovražnosti vojni v tej drugi najbolj številčni afriški državi še kar ni videti konca.

Vojna v Tigraju je izbruhnila lansko leto 4. novembra, ko so Tigrajske obrambne sile (ang. Tigray Defense Forces – TDF), ki predstavljajo hrbtenico oboroženih sil tigrajskih upornikov združenih okrog TPLF, pod vodstvom generala Tsadkana Gebretensaea izvedle serijo napadov na severno poveljstvo etiopskih oboroženih sil v mestu Mekelle (glavno mesto regije Tigraj, ki je 780 km severno od etiopske prestolnice Adis Abebe) in vojaška oporišča v Adigratu, Aguli, Danshi in Seru. Predsednik Tigraja in de facto politični vodja upornikov Debretsion Gebremichael je napad označil za preventivno obrambno potezo, s katero so želeli prebivalce Tigraja zaščititi pred nasiljem centralne etiopske vlade. Etiopske oblasti v Adis Abebi, na čelu z ministrskim predsednikom Abiyem Ahmedom Alijem in predsednico države Sahle-Work Zewde pa so bile mnenja, da so tigrajski nacionalisti s svojimi dejanji prestopile rdečo črto in začele z oboroženim separatizmom, zaradi česar se je državni vrh odločil za vojaško intervencijo, ki je stekla še istega dne.

Vladne sile so bile na začetku sicer dokaj uspešne, tako da jim je že 28. novembra uspelo znova prevzeti nadzor nad regijsko prestolnico Mekelle, vendar pa je uporniška tigrajska vlada oznanila, da bo kljub temu nadaljevala z boji, vključno z gverilskim vojskovanjem, dokler ne bodo iz regije v celoti pregnali “okupatorskih sil”. Dejansko se je vojna sreča za tem začela nagibati na stran upornikov in tako so Tigrajske obrambne sile skupaj z Osvobodilno fronto Oromo (ang. Oromo Liberation Front – OLF) izvedle Operacijo Alula, v okviru katere so izvedle hitro protiofenzivo, pri čemer so 28. junija letos uspele ponovno pridobiti tudi nadzor nad Mekellom. 6. julija so tigrajski uporniki sprožili še protiofenzivo imenovano Operacija tigrajske matere, s katero so zavzele južni del Tigraja, nato pa napredovale proti zahodu in zasedle mesto Mai Tsebri. Konflikt se je razširil tudi v etiopsko provinco Amhara, ki leži južno od Tigraja in v kateri je ljudstvo Agaw razglasilo neodvisnost od amharskih regionalnih oblasti in ustanovilo paravojaško Agawsko osvobodilno fronto (ang. Agew Liberation Front – ALF) ter izreklo svojo podporo tigrajskim uporniškim silam.

Nadzor nad državo ohranjali s silo
Razlogi za izbruh konflikta so sicer veliko bolj kompleksni, kot se zdi iz pregleda dogodkov zadnjih let. Eden poglavitnih vzrokov tiči v kompleksni etiopski demografiji; znotraj te države na afriškem rogu namreč živi več kot 90 etničnih skupin (izmed katerih sta največji skupini Oromo in Amhara), ki pa so zelo neenakomerno porazdeljene znotraj desetih državnih regij. Na papirju bi etnične skupine v Etiopiji (za razliko od drugih afriških držav, kjer znotraj ene države prav tako živi množica medsebojno neprijateljskih skupin) lahko ustanovile svojo lastno državo in razglasile neodvisnost od Etiopije, saj je etiopska ustava poleg ustave Liechtensteina edina ustava na svetu, ki prebivalcem države daje pravico do secesije oz. odcepitve od osrednjih državnih oblasti. Kljub temu pa so v praksi v preteklosti etiopske oblasti vselej z železno pestjo ohranjale nadzor nad celotnim ozemljem države in po potrebi tudi vojaško intervenirale proti vsakršnim poskusom separatizma.

Foto: epa

Ne glede na to pa je v preteklosti samostojnost uspelo doseči Eritreji, ki se je od Etiopije odcepila po tri desetletja trajajoči vojni za neodvisnost, ki je med državama divjala med leti 1961 in 1991. Vojna se je sicer končala z zmago in neodvisnostjo Eritreje (formalno-pravno je država postala samostojna 27. aprila 1993), vendar pa neodvisnost Eritrejcem ni prinesla boljših časov, saj velja ta država s 3,6 milijona prebivalcev za “afriško Severno Korejo” (eritrejski predsednik Isaias Afwerki je surov diktator, ki se oblasti oklepa že vse odkar je država leta 1993 postala samostojna, eritrejska vlada pa je zaradi hudih kršitev človekovih pravic konstantno pod drobnogledom mednarodne skupnosti in nevladnih organizacij), poleg tega pa večina prebivalcev države živi pod pragom revščine.

Etiopski premier Abiy Ahmed Ali (Foto: epa)

Kljub ustavno zagotovljeni pravici do odcepitve, pa etiopski vladi nikakor ni v interesu, da bi eritrejskemu vzoru zdaj sledil tudi Tigraj, saj bi to najverjetneje pomenilo domino efekt nadaljnjih odcepitev posameznih državnih regij in resno grožnjo etiopski ozemeljski celovitosti. Tudi sedanji reformistični etiopski predsednik vlade Abiy Ahmed Ali, ki je leta 2019 prejel celo Nobelovo nagrado za mir, ni naklonjen popuščanju separatistom iz Tigraja, zaradi česar bo vojna najverjetneje trajala še kar nekaj časa, sploh glede na to, da nobena stran nima izrazite premoči na bojišču. Obe strani pa sta v preteklosti že dali vedeti, da sta se pripravljeni za svoje cilje boriti z vsemi sredstvi in iti do zmage tudi preko trupel. Tekom tigrajskega konflikta sta namreč obe strani zagrešili vrsto vojnih zločinov (pokol v mestu Axum, pokol v vasi Gawa Qanqa, pokol v mestu Mai Kadra itd.), pri čemer naj bi bile zlasti brutalne etiopske in eritrejske vojaške sile, ki naj bi se ob več priložnostih posluževale kampanje etničnega čiščenja Tigrajcev, saj naj bi ti v očeh oblasti obeh držav predstavljali sovražen element, ki želi destabilizirati celotno regijo.

Matej Markič