fbpx

“Krndija z žico ograjena, mila mati, tu izhoda ni” – Pretresljiva pesem, s katero so si taboriščnice v komunističnem taborišču smrti lajšale dušo

Evakuacija nemškega prebivalstva 1945

Zapuščena nemška vas Krndija je bila od avgusta 1945 do maja 1946 ograjena z bodečo žico in predelana v eno od številnih komunističnih taborišč na Hrvaškem in v bivši Jugoslaviji, kamor so zapiral staroselsko nemško prebivalstvo iz Slavonije, osrednje Hrvaške, Srijema ter bosanske Posavine. V manj kot letu dni je v taborišču po nekaterih ocenah umrla več kot ena tretjina od približno štiri tisoč taboriščnikov.

V Krndiji so na taboriščnem delu pokopališča postavili spominsko obeležje žrtvam okrutnega komunističnega režima. V vasi, ki so jo takoj po vojni jugoslovanski komunisti predelali v taborišče za nemške staroselce, tako imenovane folksdojčerje, je po pisanju spletnega portala Komunistički zločini zaradi napornega dela umrlo najmanj 338 ljudi. V taborišču smrti, skozi katerega naj bi šlo od 3.500 do 4.000 taboriščnikov, jih je življenje izgubilo od 500 do 1.500.

V taborišču smrti, skozi katerega naj bi šlo od 3.500 do 4.000 taboriščnikov, jih je življenje izgubilo od 500 do 1.500. Točno število hrvaških folksdojčerjev, ki so šli skozi povojna taborišča, je težko določiti z gotovostjo.

Pričevanja dečka, ki je preživel
Tomo Schwäller
je še kot majhen deček dal skozi grozote komunističnega taborišča smrti. Njegova mati je prostovoljno odšla v taborišče, saj ni želela zapustiti svojega moža, ki je bil Nemec, ter otrok. V taborišču je umrla. “Po treh mesecih v taborišču Krndija smo pešačili prek Poganovcev do taborišča v Valpovem, od koder smo bili v odprtih vagonih deportirani v Nemčijo. Ker nas tam niso želeli sprejeti, smo bili vrnjeni v Valpovo in nato v Krndijo.”

Foto: Komunistički zločini

Od tam so partizanske oblasti taboriščnike gnale na prisilno delo na Široko Polje, kjer so ostali do zaprtja Krndije 1946. “Hrana je bila zelo slaba, dnevno pa so znali umreti trije do štirje ljudje,” se spominja Schwäller.

Bridke muke so si taboriščniki lajšali z žalostinkami
O težkih časih in bridkih spominih na življenje – če temu lahko sploh tako rečemo – v komunističnih taboriščih smrti pričajo tudi številne taboriščne žalostinke v hrvaškem in nemškem jeziku. Te so zabeležili taboriščnika Johann Rittinger in Tomislav Wittenberg ter v novejših časih etnokoreolog Josip Vinkešević.

Ene od teh pesmi se spominja Wittenberg, ki je bil ravno tako zaprt v Krndiji. Žalostinko v molu so ob večerih in ponoči prepevale taboriščnice.

Krndija z žico ograjena,
mila moja mati, tu izhoda ni.

Vodijo me do uprave puste,
tu mi režejo, mati, moje goste lase.

Mlado telo, al’ od bolečine modro,
mila moja mati, to ne sluti dobro.

Ko umrem in me pokopljejo,
mila moja mati, ti ne misli name.

Ivan Šokić