Tik pred volitvami oblast preko šefa državne DSU Tomaža Klemenca kupuje razvpito poslovno stavbo na Dimičevi, ki jo je nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal nekoč najela od Ram Investa svojega znanca Igorja Pogačarja. Zaradi tega posla je Kresalova kot ministrica odstopila. Vrednost najema v času Katarine Kresal je bila za 48 mesecev 6.536.442 evrov. Na finančnem ministrstvu so včeraj zanikali, da bi kaj vedeli o kupovanju Dimičeve ali da bi Klemencu dovolili dodatno zadolževanje pri poslovnih bankah za nakup. A da bi se milijonski posel nakupa razvpite stavbe, ki je zadnja leta prazna in večina prostorov ni oddanih, zgodil brez blagoslova politike, se zdi precej neverjetno. Dilema je le, kdo je za Klemencem.
MF se strinja, a ne s konkretnimi posli
Cena, za katero bi DSU stavbo kupil, je nižja od štiriletne najemnine v času Kresalove. Ker bi hkrati kupili še nekaj več vredno stavbo na Tržaški 21, pa bi vsota nakupa obeh stavb presegla deset milijonov evrov. Ali je nadzorni svet ta projekt že požegnal, ni čisto jasno. Za nakup bi se Klemenc zadolžil pri poslovnih bankah, kar – ker gre za državno podjetje – ne gre brez obveščanja politikov. Natančneje: petino vsote bi DSU plačal takoj, preostanek pa, ko se zadolži po postopku, ki ga določa zakon o javnih financah. Za zadolžitev so že dobili zeleno luč ministrstva za finance, ki ga vodi Mateja Vraničar Erman, so zapisali v januarski neobvezujoči ponudbi za odkup Dimičeve 16, na tak način:
Iz ministrstva za finance so me pred objavo zgodbe opozorili, da o kupovanje Dimičeve in zadolževanju ne vedo nič in da s tem niso soglašali. Načrt zadolževanj, ki ga “porabnikom” potrjuje finančno ministrstvo, ne vsebuje konkretnih poslov. O teh morda več vedo na SDH, so opozorili. Pojasnila DSU, za koga kupujejo te prostore in kdo jim je nakup z zadolževanjem naložil ali odobril, še čakam.
Izkušnje iz NLB, v ozadju menda Dragonja
Leta 2014, ko je ministrstvo za gospodarstvo v vladi Alenke Bratušek za krajši čas prevzel Metod Dragonja, je Klemenc postal začasni šef pomembne državne agencije Spirit, leta 2015, ko je že vladal Miro Cerar, ki je Dragonjo kot enega redkih funkcionarjev stranke Zavezništvo Alenke Bratušek ohranil na pomemben položaju, pa je Klemenc postal šef DSU. To podjetje se je že pred dobrim desetletjem, v času prve vlade Janeza Janše, ko je bilo jasno, da bo pooblastil iz zaključka procesov lastninjenja in denacionalizacije vse manj, začelo vse bolj ukvarjati z nepremičninskimi posli. Gradilo je, denimo, novo stavbo za notranje ministrstvo na Litostrojski. Z DSU je bila, kot je pozneje ugotovilo računsko sodišče, za gradnjo stavbe na Litostrojski sklenjena za državo precej oderuška najemna pogodba, po kateri bi ministrstvo po višini najemnine sčasoma moralo postati lastnik, a v pogodbi iz časov, ko je ministrstvo vodil Dragutin Mate, prenos lastništva ni bil del pogodbe. Ker je ta družba v popolni državni lasti, s tem oškodovanja države še ni bilo, država je davkoplačevalski denar le prelivala iz proračuna na račun podjetja v državni lasti. Postane pa zanimivo, ko pozneje to podjetje odkupuje “koruptivno” Dimičevo, ob kateri se je končala politična kariera Katarine Kresal (LDS), kupuje pa še kup drugih zanimivih nepremičnin. Neuradno pa je slišati, da Klemenc državno podjetje, katerega namen je bil, da bi dokončalo posle nekdanje razvojne družbe (SRD), zadnja leta spreminja v velikansko nepremičninsko podjetje, ki se z denarjem davkoplačevalcev komercialno igra celo na trgu luksuznih stanovanj, kjer svoj denar v poslih običajno tvegajo zasebniki. DSU je že lastnica več kot 100.000 kvadratnih metrov poslovnih prostorov. Klemenc je bil med leti 2009 in 2013 direktor sektorja za privatno bančništvo v NLB. To je bil čas, ko je NLB zaslovela z neko drugo Dimičevo, namreč z visokim posojilom po nizki obrestni meri sodelavki tedanjega premiera Boruta Pahorja Simoni Dimic. A tisto posojilo je bila nepomembna malenkost v primerjavi z milijardno sanacijo, ki je banko doletela po tem obdobju zaradi nerazumnih posojil gradbenikom, tajkunom in podobnih poslov. Poslov, katerih ostanke zdaj, med drugim, odkupuje DSU.
Ko na lastništvo spet kar pozabijo
Računsko sodišče je tudi za poslovno stavbo na Dimičevi ugotovilo, da je bila vrednost najemnine, ki se je v času Katarine Kresal plačevala zasebnemu podjetju Ram Invest Igorja Pogačarja, določena po modelu za izračun najemnine pri najemu s postopnim odkupom, le da prenosa lastništva v pogodbi že spet ni bilo in je zato ocenilo, da je MNZ ravnalo negospodarno in mu izreklo negativno mnenje. Šlo je za zasebno podjetje in torej odtekanje državnega denarja. Kresalova je odstopila po objavi mnenja protikorupcijske komisije, ki jo je takrat vodil njen nekdanji sodelavec Goran Klemenčič, ker so pri najemu te stavbe “zaznali korupcijo”. Stavbi na Dimičevi, v kateri je deloval nacionalni preiskovalni urad (NPU), pa se je v času druge vlade Janeza Janše odpovedal šele takratni notranji minister Vinko Gorenak. Tudi potrebe za to stavbo ni bilo, saj je bilo dovolj prostora na Litostrojski. Od takrat prostori na Dimičevi samevajo. Oddan je bil zadnja leta le manjši del. Kakšna petina.
Klemenc kupuje še številne druge nepremičnine po Ljubljani in državi, ukvarja pa se menda celo z gradnjo luksuznih stanovanj za trg, kar je popolnoma izven zdrave pameti, ko gre za podjetje v državni lasti, ki obrača davkoplačevalski denar.
Ob Tomažu Klemencu je na vrhu DSU še prokurist Janez Tomšič. DSU v imenu edine ustanoviteljice in upravljavke, to je države, upravlja Slovenski državni holding (SDH), ki je tudi v celoti v državni lasti. V letu 2016 je DSU med drugim od stečajnega upravitelja družbe Mabra kupil dva stolpiča v poslovnem kompleksu Dunajski kristali, ki sta zbankrotirana dolgo samevala, in 441 parkirnih prostorov … Praviloma ne kupujejo na slepo, vsaj del teh prostorov bi lahko zasedlo ministrstvo za delo, je slišati. Lani so, denimo, za 25 milijonov evrov kupili poslovni objekt Modri kvadrat na Davčni ulici. Poslujejo z visokimi dobički, ki izvirajo iz najemnin, saj veste od koga. Države.