fbpx

Jugo-komunistični partizani v bolnišnici pobili 500 bolnikov: Prizanašali niso ne ostarelim, ne ženskam, ne otrokom!

Stara bolnišnica v Travniku (vir: Komunistički zločini)

Partizanska okrutnost med II. svetovno vojno je nekaj, o čemer se je dolga desetletja molčalo. Preživele priče brutalnih dogodkov so si drznile spregovoriti šele v globoki starosti, ko je Jugoslavija razpadla. Tako je več prič potrdilo, da so partizani zmasakrirali in pobili okoli 500 bolnikov v bolnišnici v Travniku na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine.

O dogajanju v travniški bolnišnici je leta 1990, ko je štel 90 let, spregovoril Šefko Zolota na praznik Marijinega vnebovzetja. Zolota se je v Turbe, nedaleč stran od Travnika, priselil pred vojno, kjer je vodil prenočišče – han. Tja so prihajali ljudje iz vseh krajev.

“Jeseni 1944. leta, ko so potekali boji med partizani in hrvaško vojsko, sem bil ranjen na področju Turbeta,” je povedal Zolota. Prenesli so ga v travniško bolnišnico, ki je bila do vrha polna ranjencev in drugih bolnikov. Z njimi so bile napolnjene tudi preostale zgradbe v bližini. V bolnišnici so bili pretežno “hrvaški vojaki, nekaj civilistov, tu in tam kak partizan.” “Spominjam se celo enega četnika, Boška iz Vlašićev. Bile so ženske, starci in otroci,” je povedal Zolota.

Največja morija ranjencev v II. svetovni vojni
Sam je ležal v sobi z dvema otrokoma iz Gornjega Vakufa, domobrancem in ustašem. Bili so po trije na eno posteljo, bolnikov pa je bilo toliko, da so ležali še po tleh. Ko so partizani stopili v bolnišnico 22. oktobra 1944, se je začela morija. “Ubijali so vse po vrsti, na posteljah, na tleh, povsod. Niso izbirali.”

Šefko Zolota (Vir: Komunistićki zločini)

Visoki partizan, J. B. iz Bugojna, ki je hodil in ubijal od postelje do postelje, se je ustavil pri domobrancu poleg Zolote. Prosil je milosti, saj da ima doma pet otrok, staro mater in očeta, da ni nikomur škodoval. Partizan se na to ni oziral in ga je na mestu ubil s strelom v čelo. “Lahko je ubijati ranjence v posteljah, to počnejo samo strahopetci in zločinci,” je bil ogorčen ustaš iz Rastičeva. Isti partizan mu je dal cev pištole v usta in ustrelil.

Ko je morilski partizan pristopil še do Zolote, se je zagledal vanj, ga vprašal po imenu in od kod prihaja ter se še bolj zastrmel vanj. “Poznam te, ti imaš tisti han v Turbetu, pogosto sem zahajal tja,” je rekel krvnik in odšel klat naprej. Ko mu je zmanjkalo streliva, se je ranjencev loteval tudi z nožem. Pobili so vse preostale v sobi. Pobiti so bili tudi ranjeni partizani. Pobiti so bili tudi civilisti, saj so jih partizani obravnavali kot sovražne.

Pokol potrdil tudi partizan
“Cela bolnišnica se je spremenila v klavnico. Medtem ko se je potok krvi počasi širil, se je še slišal kak stok ali hropenje. Pri nekaterih umrlih so bile oči še odprte, postelje pa krvave in prerešetane s kroglami.” Morija je trajala dolgo. Ko so partizani nehali klati, so ukazali zajetim domobrancem in civilistom, naj poberejo mrtve in jih pomečejo v rove. Ko je bilo to opravljeno, so partizani pobili tudi njih. “Mislim, da je to bila največja klavnica ranjencev v II. svetovni vojni.”

Nikica Peša (Vir: Komunistički zločini)

Zolotovo zgodbo je potrdil tudi Nikica Peša, ki je leta 1950 služil vojni rok v Cerkljah pri Brežicah kot avioelektromehanik na letališču. Tam je srečal tudi pilota Slavka Mrđo iz Bihaća. Ta mu je, ko je izvedel, da je Peša iz Travnika, povedal, kako je potekala celotna bitka. Mrđa se je še posebej vživel v del o zavzemanju vojašnice, pri čemer sta umrla “narodna heroja” Petar Mećava in Lazo Marin. Pešo je vprašal, ali se spomni bolnišnice.

Ta mu je odgovoril, da je slišal “kako so partizani v bolniških posteljah, na tleh in v kleti pobili okoli 140 ranjenih vojakov in civilistov, pravzaprav več slednjih”. Mrđa mu je na to odvrnil: “Tako je, ampak še povečano na kvadrat!” Ko ga je Peša opozoril na kapacitete bolnišnice, je ta pojasnil, da so mnogi ležali po tleh, ker je bila bolnišnica “natrpana z ranjenimi banditi”.

Niso izbirali sredstev
Ravno tako niso izbirali sredstev, pobijali so z “noži, avtomati, s pištolami, kopiti pušk, z vsem”, mu je povedal Mrđa. Bilo je veliko ljudi, ki so govorili, da so civilisti, zidarji ali strojniki. Njihovi morilci so jim odgovarjali, da so zidali bunkerje, in jim poslali kroglo v čelo, ali pa, da so vozili tanke, in jih takoj usmrtili. “To je bil prvi primer, da bi mi nekdo pričal o strašnem prelivanju krvi v travniški bolnišnici, pri katerem je sodeloval,” je povedal Peša.

So to “vrednote” borcev za vrednote NOB? (Foto: STA)

Bilo je še več ljudi, ki so se spominjali pokola v travniški bolnišnici. Vsi so govorili o dvodnevnem brezvladju v Travniku, “v katerem je vladala zverinskost na način, ki še danes v njih in vseh častnih ljudeh poraja vprašanje: mar je res vse to sploh mogoče storiti in da za tem stoji človek?” … V Travniku še danes na mesto stare bolnišnice polagajo venec v spomin na umrle, ki so jih poklali partizani v bolnišnici leta 1944.

Ivan Šokić