Politični analitik Aleksander Gabujev se sprašuje, ali se Kitajska distancira od Rusije zaradi vojne proti Ukrajini. Gubajev uvodoma spomni, da si po zagotovitvi svojega tretjega mandata Ši Džinping prizadeva popraviti smer kitajske zunanje politike in vnovič pridobiti evropske prijatelje.
Analitik Aleksander Gabujev je kritičen do prepričanja, ki ga ponuja Financial Times – da zaradi epidemije oslabljena kitajska ekonomija ne dosega želenih rezultatov, kar želi partija preseči s pomočjo revitalizacije vezi z zahodnimi partnerji, zlasti Evropo (tako naj bi država omehčala posledice dolgotrajne izolacije). Prav tako naj bi po navedbah časnika Peking v to silil ruski neuspeh na ukrajinski fronti, to pa naj bi zmanjševalo dvostransko ekonomsko sodelovanje med avtokratskima imperijema. Na Kitajskem naj bi obstajal strah, da bo vojna Rusijo dodatno oslabila, kar bi negativno vplivalo tudi na z Rusijo tesno povezano Kitajsko. Nekateri kitajski funkcionarji celo očitajo Vladimirju Putinu, da pred dejanskim napadom niso bili obveščeni o namerah izvedbe polne invazije na Ukrajino.
Ob tem pa ostaja neznanka, kaj točno naj bi od Putina izvedel Ši Džinping v začetku februarja, tik pred izbruhom vojne. Obenem naj bi si Kitajska prizadevala preprečiti pretesno zbliževanje EU in ZDA. Kitajska naj bi dala vedeti, da lahko, zaradi tesnih vezi z Moskvo, prepreči morebitno uporabo jedrskega orožja. Del kitajske strategije pa naj bi bilo prav tako igranje vloge mirovnika v primeru ukrajinske krize in pomoč pri obnovi porušene države. V javnih izjavah si je Ši Džinping prav tako prizadeval sebe prikazati kot nekoga, ki si prizadeva za mir. Kitajska prizadevanja za zbliževanje z Evropo naj bi obrodila sadove tudi v obliki novembrskega obiska nemškega kanclerja Olafa Scholza ter predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela na Kitajskem.
Januarja letos pa so sledili obiski francoskega predsednika Emmanuela Macrona in italijanske predsednice vlade Giorgie Meloni. Do Kitajske sicer obstajajo določeni zadržki zaradi očitkov o premajhnem pritisku na Putinov režim za končanje vojne. Hkrati se krepi zavedanje o škodljivih posledicah prevelike odvisnosti od določenih kitajskih surovin in tehnologij (podobno kot v primeru Rusije). Analitik Aleksander Gabujev je ob tem v svojem zapisu spomnil, da nekateri kitajski uradniki skušajo prepričati evropske diplomate, da je “Putin nor”. Gubajev se dotika pogovorov o ruski politiki, da naj kitajski predsednik ne bi zares vedel za Putinove načrte v zvezi z invazijo, spomnil je tudi na poudarjanje pomena kitajske bližine z Moskvo za preprečitev uporabe jedrskega orožja v Ukrajini ter srečanj zahodnih voditeljev s kitajskim političnim vrhom.
ZDA so Kitajsko opozarjale, da se Rusija pripravlja na vojno, vendar ni bilo odziva
Gubajev prav tako izpostavlja navedbe iz Financial Timesa, da obstaja nevarnost ruskega poraza na ukrajinski fronti, kar naj bi oslabilo globalni pomen Rusije, s tem pa bi se posledično zmanjšal njen gospodarski in diplomatski potencial v svetu. Zato nekateri menijo, da naj bi Kitajska dala prednost odnosom z EU pred povezavami z Rusijo. Analitik opozarja, da je treba biti v primeru kitajske retorike o pomenu kitajsko-evropskih odnosov previden. Citat, da je “Putin nor”, po njegovem mnenju ne bi smel biti preveč šokanten. Gre za precej razširjen odnos do Putinove impulzivnosti in čustvenosti. Tovrstna retorika temelji zgolj na nespoštovanju dela kitajskih elit do Rusije. Del te elite namreč meni, da gre za “državo tretjega sveta z jedrskim orožjem, ki jo vodijo prevaranti”. Vendar pa je mišljenje, da takšno stališče usmerja politiko Pekinga do Rusije, napačno.
Gabujev meni, da imajo kitajski viri prav, ko pravijo, da Putin Šiju ni povedal ničesar, in da Kitajska ni vedela za invazijo, saj tega ravno tako ni zaupal ruskemu premierju in guvernerju centralne banke. Zakaj bi potemtakem tujemu voditelju? Da obstaja neko partnerstvo brez meja, so v bistvu zgolj prazne besede … Po njegovem opažanju je najpomembnejši dokaz za to, da Kitajska ni bila seznanjena z ruskimi načrti prav to, da ni bilo evakuacije kitajskih državljanov pred začetkom invazije. Izpostavi še informacijo, da je Bidnova administracija kar nekaj časa pred vojno skušala sodelovati s Kitajsko na področju izmenjave obveščevalnih informacij o prihajajoči ruski invaziji. Ameriški uradniki so po poročanju The New York Times Kitajsko večkrat pozvali, da naj pomaga preprečiti vojno v Ukrajini. Kitajskim uradnikom so posredovali obveščevalne podatke o kopičenju ruskih enot v upanju, da bo kitajski predsednik posredoval, vendar so bili večkrat zavrnjeni.
Pekingu ustreza od vojne oslabljena Rusija: Kitajska je s tem bližje globalni hegemoniji
Ob diplomatski izmenjavi podatkov decembra pa so ameriški uradniki prejeli obveščevalne podatke, ki so dokazovali, da je Peking zaupne ameriške informacije delil z Moskvo in Rusiji sporočil, da skušajo ZDA sejati razdor. Gabujev dvomi, da bi se to lahko zgodilo brez privolitve kitajskega političnega vrha. Analitik se je dotaknil tudi trditve, da naj bi si Peking v zakulisju prizadeval prepričati Putina v iskanje mirne rešitve ali ga vsaj poskušal odvrniti od uporabe jedrskega orožja v Ukrajini, če meni, da izgublja vojno in to morda pomeni konec njegovega režima (ter njega samega) … Gabujev ob tem poudari, da nimamo nikakršnega dokaza, da Kitajska to dejansko tudi počne. Tako kitajski predsednik kot državni uradniki v svojih izjavah ne gredo dlje od uporabe krilatic v slogu “mir je boljši od vojne” ali “jedrsko orožje je grozljivo in se ga ne bi smelo uporabiti”.
Tudi na mnenje v Pekingu, da bo Moskva iz vojne izšla oslabljena, je potrebno pogledati z drugačnega zornega kota … Resnica je namreč, da bo oslabljena Rusija odvisna od Kitajske, kar predstavlja prednost v pekinških prizadevanjih za regionalno in globalno premoč. Po poročanju Foreign Affairs Moskva zaradi vojne v Ukrajini postaja vazal Pekinga, poleg tega v precejšnji meri odrezana od zahodnega sveta. Prav tako ruska gospodarska in tehnološka odvisnost od Kitajske iz dneva v dan narašča. Kvantitativni pokazatelji ostajajo jasni: več trgovine, več vojaških vaj itd. Nič ne kaže, da bi Kitajska spremenila svojo usmeritev glede Rusije. Pravzaprav je bila strategija Pekinga dosledna že davno pred 24. februarjem. Sedaj pa gre za poglobitev sodelovanja pod kitajsko taktirko ob skrbnem upravljanju zahodnih rdečih linij.
Kako skuša Peking “zabiti klin” med EU in ZDA
Na Kitajskem se zavedajo, da njeni problemi z Zahodom niso odvisni od Šijevih relacij s Putinom, marveč od rivalstva med ZDA in Kitajsko, Tajvana, tehnologij itd. Tudi če se Ši Džinping odpove Putinu, se odnosi med ZDA in Kitajsko v osnovi ne bodo bistveno spremenili, če se Kitajska ne bo odpovedala ideji, da bi postala podobna ZDA. Je pa pristop EU nekoliko drugačen: ob ločevanju od Rusije si želijo velika evropska gospodarstva ohraniti dobre odnose s Kitajsko. V evroobmočju se namreč pojavljajo vse večji strahovi zaradi recesije. Prav zato evropski voditelji hitijo v Peking, da bi zaščitili gospodarske interese, priskrbeli nove poslovne priložnosti. To pa daje Kitajski rahlo odprtino, v katero lahko “zabije klin” med Evropo in ZDA ter izrablja razne spore med stranema, obenem pa zavira napredovanje (utrjevanje) protikitajske tehnološke koalicije pod pokroviteljstvom ZDA. S tem pa bi si Peking kupil dragoceni čas za dostop do evropske tehnologije, denarja in trgov.
Domen Mezeg