“Otrok z dvema ‘brezpenisnima bitjema’ ne bo dostojno razrešil Ojdipovega kompleksa, posledično pa ga ‘vest ne bo pekla’. In ko bo ‘zaglavil’ v zaporu, bo lahko tožil državo,” psihoanalitik Roman Vodeb pojasnjuje, zakaj je posvojitev otrok s strani lezbičnih parov škodljiva.
Sodobne oblike družbenih izrojenosti se zagrizeno promovira na vsakem koraku našega življenja: skozi filmsko industrijo, vzgojno-izobraževalne inštitucije, šport, religijo in celo državne ustanove. Spomnimo na primer izobešene mavrične zastave na Fakulteti za matematiko in fiziko. Kakšno zvezo to sploh ima z matematiko in fiziko? Gre za jasen znak, da se ideologija zažira tudi v področje znanosti. Neka majhna skupnost fanatično vsiljuje svoja prepričanja skozi vse družbene segmente, ker to lahko, zaradi denarja in moči. Ne glede na škodljivost, kvarnost. Eden zadnjih takšnih primerov prihaja z druge strani Atlantika.
Preko promocije zaposlovanja v ameriški vojski se skuša izpeljati normalizacijo oblike “družine”, v kateri za eno deklico skrbita dve “materi”. Gre za zgodbo mlade ženske, ki postane vojakinja in operaterka obrambnega raketnega sistema Patriot, kar v marsikaterem Američanu vzbudi pozitivna, domoljubna čustva, s čimer se že začne psihološka manipulacija. Začetek zgodbe je postavljen v Kalifornijo, kjer je takoj rečeno, da sta zanjo skrbeli dve “mami”. Situacija je postavljena v romantični ambient z morjem in lunaparkom v ozadju, nadaljuje pa se s trditvijo, da je imela kot deklica “precej običajno otroštvo”.
Obiskovala je tečaj baleta in igrala na violino ter “protestirala za enakost”. Na sliki v ozadju sta tudi njeni “materi”, pri čemer tista, opazno bolj dominantna, ki je v zvezi verjetno igrala vlogo “moškega”, nosi transparent z napisom “ljubezen”. Seveda si vsi želimo ljubezni. Gre za še en trik, ki odvrača pozornost od bistva problematike. In ko je imela nekaj let, je ena od “mam” postala paralizirana, vendar pa ji je njen “ponos” pomagal na poti do cilja – da ponovno shodi. In potem sta se “mami” srečno poročili kot v pravljici o Sneguljčici in sedem palčkov. In ker je imela ob sebi “močni vzornici” ji je uspelo dokončati šolanje.
Moški otroci, posvojeni s strani lezbičnih parov, ne morejo razviti moralne razsodnosti
Pozneje se je pridružila “sestrstvu” “močnih žensk” (“možačinj/moškinj/”??) in se odločila, da bo svoje življenje posvetila navdihovanju pripadnic svojega spola. Vse njene “sestre” so se lotile velikih življenjskih podvigov, med drugim vzponov na Mt Everest. Tudi ona je potrebovala lastne dogodivščine in izzive ter na koncu spoznala, da je vojska prava pot zanjo. Z nedavnim izigravanjem referendumske volje državljanov s strani ustavnega sodišča pa se tudi v Sloveniji, na široko odpirajo vrata posvojitvam v istospolne skupnosti. Pojasnilo, da je posvojitev s strani takšnega para boljša, kot da otrok živi v skupnosti dveh alkoholikov, nasilnežev itd., ne prepriča.
Razloge za škodljivost tovrstnih posvojitev za otroke pojasnjuje psihoanalitik Roman Vodeb: “Posvojitve v istospolno partnersko skupnost so problematične, ker se Ojdipov kompleks ne razreši tako, kot je treba, na način, da bi otroci moškega spola, skozi kastracijsko bojazen, razvili moralno razsodnost.” Vodeb je prepričan, da je kulminacija moralne razsodnosti tabu incesta – da si ne želiš svojih otrok, staršev, sorodnikov kot seksualnih objektov. Tabu incesta je biser na kroni moralnega razsojanja. In dve lezbijki sinu ne moreta privzgojiti moralne razsodnosti.
Država ne sme biti kriva za uničenje otroške psihe
“In sin bo kršil moralne zakone, ‘zaglavil’ v zaporu, država bo pa kriva, ker je sprejela takšen zakon – da se je sistemsko omogočilo, da sta dve ženski posvojili moškega otroka.” Ena od njiju pa ga je rodila z biomedicinsko pomočjo, kar se v tujini že dogaja. Ta otrok z dvema “brezpenisnima bitjema”, ne bo dostojno razrešil Ojdipovega kompleksa, posledično pa ga “vest ne bo pekla”. In ko bo “zaglavil” v zaporu, bo lahko tožil državo. Država bi mu namreč onemogočila pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa, da bi imel občutek za to, kaj je prav. Dve “mami” mu ne bi mogli privzgojiti postkonvencionalnega moralnega razsojanja.
Psihoanalitik poudarja, da država ne sme biti kriva za uničenje otroške psihe, na način, da se te otroci v odraslosti ne bodo znašli. O tem so že spregovorili posvojenci oziroma tisti, ki so nastali v epruvetah v ZDA. “To so znani primeri. In te feministke, lezbijke, legebitrovci, naredijo vse … Čeprav so ti ljudje “rekli bobu bob, odšli v Kongres in rekli, naj se ne dopusti, da bodo istospolni posvajali otroke: “poglejte kakšen čudak sem, kot bi padel z Marsa, vse je narobe z mano, ker nisem imel moškega očeta, ki bi se ga bal, ki bi bil moj identifikacijski lik, ampak mamico in njeno prijateljico. In sem popolnoma zblojen.”
Domen Mezeg